O čem govorimo, ko govorimo o Iranu

Sodobni svet se rad predstavlja kot racionalen, digitalen, hiter in globalno povezan organizem. Rad verjame, da je dovolj sofisticiran, da ga stare oblike moči ne morejo več resno zamajati. Pa vendar se vedno znova izkaže, da svetovna ekonomija še zmeraj stoji na zelo starih temeljih, kar pomeni na energiji, transportu, geografiji, dostopu in s tem tudi strahu. Iran se dotika vseh teh točk hkrati. Zato njegova vloga nikoli ni samo regionalna. Kadar se v zvezi z Iranom zaostri retorika, kadar se odpre možnost konflikta, kadar se zatrese območje okoli Perzijskega zaliva, se ne vznemirijo le politiki in vojske. Vznemiri se ves ekonomski imaginarij sodobnega sveta. Iran nas vedno znova spomni, kako krhek je občutek stabilnosti, na katerem sloni globalno gospodarstvo, v bistvu je že dovolj samo slutnja neke motnje, pa se začne spreminjati ton delovanja trgov, zavarovanj, dobavnih poti, cen energentov in investicijskih odločitev. Vse to deluje skoraj psihološko, kar pomeni, da se ekonomija pogosto kaže kot sistem številk, grafov in analiz, v resnici pa jo v veliki meri poganja razpoloženje, recimo neke vrste vera, da bo jutri svet deloval dovolj podobno, kot deluje danes. Iran je ena od točk, kjer se ta vera hitro skrha. Zdi se, da je prav v tem njegova posebna teža, saj ne gre samo za nafto, za sankcije ali za diplomatske napetosti, v tem primeru gre za to, da Iran uteleša neko starejšo resnico sveta, ki se je sodobni Zahod pogosto trudi pozabiti, namreč da ekonomija nikoli ni bila ločena od zgodovine.

Vsakič ko govorimo o Iranu, v resnici govorimo tudi o iluziji, da je mogoče kapital, energijo in geopolitično moč dokončno ločiti med sabo.

Te ločitve ni in mislim, da je to dejstvo počasi postaja vse bolj jasno tudi navadnemu posamezniku. Iran je tudi zanimiv zato, ker v svetovni ekonomiji ne nastopa samo kot producent energije, je tudi primer države, ki jo je dolgotrajni pritisk svetovnega sistema preoblikoval od znotraj. Sankcije spremenijo cene, navade, dostop do zdravil, vrednost denarja, horizonte mladih ljudi in ko govorimo o Iranu, zato ne govorimo samo o velikih igrah moči, ampak o navadnem človeku in njegovi veri v to, kako bi moralo njegovo življenje izgledati. V tem smislu je Iran ena najčistejših slik našega časa. Na eni strani svet, ki prisega na odprtost trgov, mednarodno menjavo in globalno povezanost, na drugi strani država, ki je desetletja vpeta v omejitve, prepovedi, pritiske in politično izolacijo. Med obema poloma nastaja napetost, ki je več kot samo zunanjepolitični konflikt. Gre za spor o tem, kdo v resnici obvladuje pogoje vključevanja v svetovno ekonomijo. Iran je zato tudi zgodba o moči izključevanja. Ob njem se vedno znova razkrije še nekaj drugega, namreč kako selektivna je moralna govorica svetovne politike. O človekovih pravicah, svobodi, mednarodnem pravu in varnosti se pogosto govori skoraj vzvišeno, toda v ozadju teh besed neprestano delujejo zelo materialni interesi. Preveč nafte, preveč strateške lege, preveč regionalnega vpliva je zbranega okoli Irana, da bi ga Izrael in Amerika lahko opazovala nevtralno. Zato se mi zdi vsaka resna refleksija o Iranu tudi refleksija o dvoličnosti globalnega reda. O tem, da so načela pogosto močna le toliko, kolikor ne ogrožajo prevelikih interesov. In vendar bi bilo preveč preprosto, če bi Iran razumeli samo kot žrtev zunanjih sil. Tudi to bi bila poenostavitev. V zadnjih tednih se je pokazalo še nekaj, kar je bilo dolgo potisnjeno nekam v ozadje, kot neprijetna misel, ki se ji globalni red izogiba. Sile moči se lahko obrnejo zelo hitro. Skoraj čez noč. Države, ki so bile desetletja obravnavane kot tarče sankcij, opominov in nadzora, lahko v nekem trenutku pokažejo, da imajo v rokah še vedno nekaj, česar visoka tehnologija, borzni algoritmi in diplomatski jezik ne morejo izničiti. Iran je prav to tudi storil. Pokazal je zobe. Pokazal je, da v sodobnem svetu moč ni samo vprašanje letalonosilk, finančnih tokov in političnega vpliva, ampak tudi vprašanje tega, kdo stoji ob pravem ozkem prehodu svetovne trgovine in kdo je pripravljen tvegati dovolj, da ves sistem pahne v nervozo. Ko govorimo o tem obratu, govorimo o nenadnem razkritju dejstva, da obstajajo države, ki niso najmočnejše v klasičnem smislu, vendar lahko s svojo lego, vzdržljivostjo in pripravljenostjo na eskalacijo postanejo ključne. Iran že dolgo ni več samo objekt geopolitike, ki ga drugi disciplinirajo. V nekem smislu je spet postal nekdo, ki ni samo pod pritiskom, ampak pritisk tudi vrača. In to je trenutek, ki Zahod vedno znova preseneti, čeprav ga zgodovinsko gledano v resnici ne bi smelo. Mogoče je prav to najbolj zanimivo. Dolga desetletja se je zdelo, da je razmerje sil jasno. Zahod obvladuje finančni sistem, sankcije, mednarodne institucije in pripoved o legitimnosti. Iran je v tej sliki nastopal kot problem, kot motnja, potem pa se izkaže, da ima tudi država, ki je bila napadena po mili volji izraelske in ameriške oblasti, svojo obliko moči. In ko takšna moč postane realna, se svet začne obnašati drugače. To drugačno obnašanje je najlažje videti v povezavi s Hormuško ožino. Tam se vse abstrakcije sodobnega sveta znova prevedejo v geografijo. Hormuška ožina ni samo ozek morski pas med Iranom in Omanom, saj je na primer leta 2025 skozi njo v povprečju potovalo okoli 20 milijonov sodov nafte in naftnih derivatov na dan, to je približno četrtina svetovne pomorske trgovine z nafto. Skozi ožino je šlo tudi nekaj več kot 112 milijard kubičnih metrov utekočinjenega zemeljskega plina, kar predstavlja skoraj petino svetovne trgovine z LNG. Večina tega plina prihaja iz Katarja in možnosti, da bi se tak tok v kratkem času preusmeril drugam, so zelo omejene.  Zato vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi se Hormuška ožina zaprla, ni nekaj, s čimer se samo straši javnost, ampak je v resnici vprašanje o pragu bolečine sodobnega sveta. Če bi prišlo do resne zapore ali dolgotrajne ohromitve prometa, ne bi govorili samo o dražji nafti. Govorili bi o globalnem šoku. O novem valu inflacije. O rasti cen transporta, kemikalij, elektrike, gnojil, hrane. O novem pritisku na centralne banke, ki se še niso povsem pobrale od prejšnjih kriz. O nervozi v državah, ki so energetsko močno odvisne od uvoza iz Zaliva, predvsem v Aziji. O politični paniki, ki bi se zelo hitro preselila v vsakdanje življenje milijonov ljudi. V takem trenutku postane jasno, kako malo je v resnici treba, da se spremeni ton sveta.  

Globalizacija rada govori v jeziku neomejenega pretoka, prožnosti in nadomestljivosti. Potem pa se pokaže, da ima tudi ta veliki, samozavestni sistem nekaj zelo arhaičnega v sebi. Ima svoje ožine, svoje ventile, svoje tesne točke, kjer ga je mogoče stisniti za vrat. Hormuška ožina je prav to. Kraj, kjer se sodobni svet izkaže za manj svobodnega, kot je mislil, in bolj odvisnega od geografije, kot si želi priznati. Iran svet opominja, da je moč sposobnost, da vstopiš v sistem tam, kjer je najbolj občutljiv. In ena največjih iluzij sodobnega Zahoda je bila prav ta, da je mogoče svet upravljati na daljavo, brez resničnega tveganja in povratnega udarca. Včasih ni treba osvojiti sveta. Dovolj je, da mu pokažeš, kako ranljiv je.