Hodim, torej sem

Rugelj: Da že čisto na začetku razčistimo osnove: Kaj ti pomeni hoja nasploh in pohodno popotovanje konkretno?

Vidmar: Hodim, torej sem, če parafraziram Descartesa. Hoja je zame polna navzočnost v času in prostoru. Tista prava čuječnost, zaznavanje okolice in drugih, s hojo bolj jasno uziram sebe. S koraki povezujem sebe in svet v celoto. Lahko bi rekla, da sveta ne vidim v podobah, temveč v besedah in korakih. Z njimi ga merim in vpijam. Koraki so vse, kar potrebujemo, so namera, izraznost telesa in duha. Hitreje ko grem, jasneje uziram rešitev.

Rada imam pohodništvo, ker pomeni večdnevno zaporedno hojo, harmonijo telesa, duha in sveta. Prostor svobode, ki ga nosim s sabo. Samotno hojo spremljajo tišina, razgledi, notranja pokrajina, pohodniško popotovanje pa mi je ljubo v skupini, z vsem hrupom, izmenjavo mnenj, klepetom, smehom, različnimi odzivi na iste reči, in predvsem uživam v skupnem mletju korakov.

S koraki povezujem sebe in svet v celoto. Lahko bi rekla, da sveta ne vidim v podobah, temveč v besedah in korakih.

Vidmar: Kaj pa je tebi bliže, hoja ali tek?

Rugelj: Še nedavno bi najbrž odgovoril hoja. Hoja mi zelo ustreza, zdi se mi, da je moje telo narejeno, ustvarjeno zanjo. S hojo, še posebej pospešeno hojo, lahko pridem pravočasno in dovolj hitro skoraj kamorkoli. Če sem v formi, zlahka prehodim dvajset kilometrov in več v treh urah. Na hojo se mi, drugače kakor pri teku, tudi ni treba posebej pripravljati. Zanjo mi ni treba biti posebej nahranjen in v ustreznem psihofizičnem stanju. Četudi sem malo utrujen, se zlahka odpravim na večurno hojo in večdesetkilometrske razdalje.