Hodim, torej sem

Rugelj: Da že čisto na začetku razčistimo osnove: Kaj ti pomeni hoja nasploh in pohodno popotovanje konkretno?

Vidmar: Hodim, torej sem, če parafraziram Descartesa. Hoja je zame polna navzočnost v času in prostoru. Tista prava čuječnost, zaznavanje okolice in drugih, s hojo bolj jasno uziram sebe. S koraki povezujem sebe in svet v celoto. Lahko bi rekla, da sveta ne vidim v podobah, temveč v besedah in korakih. Z njimi ga merim in vpijam. Koraki so vse, kar potrebujemo, so namera, izraznost telesa in duha. Hitreje ko grem, jasneje uziram rešitev.

Rada imam pohodništvo, ker pomeni večdnevno zaporedno hojo, harmonijo telesa, duha in sveta. Prostor svobode, ki ga nosim s sabo. Samotno hojo spremljajo tišina, razgledi, notranja pokrajina, pohodniško popotovanje pa mi je ljubo v skupini, z vsem hrupom, izmenjavo mnenj, klepetom, smehom, različnimi odzivi na iste reči, in predvsem uživam v skupnem mletju korakov.

S koraki povezujem sebe in svet v celoto. Lahko bi rekla, da sveta ne vidim v podobah, temveč v besedah in korakih.

Vidmar: Kaj pa je tebi bliže, hoja ali tek?

Rugelj: Še nedavno bi najbrž odgovoril hoja. Hoja mi zelo ustreza, zdi se mi, da je moje telo narejeno, ustvarjeno zanjo. S hojo, še posebej pospešeno hojo, lahko pridem pravočasno in dovolj hitro skoraj kamorkoli. Če sem v formi, zlahka prehodim dvajset kilometrov in več v treh urah. Na hojo se mi, drugače kakor pri teku, tudi ni treba posebej pripravljati. Zanjo mi ni treba biti posebej nahranjen in v ustreznem psihofizičnem stanju. Četudi sem malo utrujen, se zlahka odpravim na večurno hojo in večdesetkilometrske razdalje.

Pri teku ni tako preprosto. Tek zahteva načrtovanje, osredotočenost. Ker načrtujem v službi, kjer moram biti zaradi narave dela ves čas skoncentriran, me načrtovanje teka obremenjuje. Gibanje je zame namreč hobi, sprostitev, ventilacija, nekaj, kar ne zahteva velike porabe možganskega procesorja. Zato veliko raje hodim. Čeprav to ne pomeni, da sem veliko počasnejši v primerjavi s tekom.

Rugelj: Kako pa je z razmerjem med hojo in tekom pri tebi?

Vidmar: Že Frederic Gros pravi, da sta hoja in razmišljanje najbolj naravni človekovi dejavnosti, čeprav tekaški trener Urban Praprotnik k najbolj naravnim prišteva tudi tek. Tudi sama glede načrtovanja teka čutim povsem enako, s hojo je tako, da ne potrebuje posebnih priprav in ne izčrpava, medtem ko tek, vsaj pri mani je tako, utruja in po njem potrebujem počitek. Za povrh hoje časovno in glede razdalje ne načrtujem posebej, razen kadar gremo v hribe, pri teku pa se obremenjujem z obojim. In nenazadnje, medtem ko me hoja vsakič navda z zadovoljstvom, sem po teku, kadar ne dosežem svojih ciljev, večkrat razočarana nad sabo. Kot bi samo sebe pustila na cedilu. Tako da tudi sama veliko raje hodim in mi hoja pomeni sprostitev v najbolj žlahtnem pomenu besede, tek pa neprestano preizkušanje mej, kar mi, kadar nisem v dobri koži, ne ustreza, ampak me še bolj zamori. Ampak to ne pomeni, da teka ne maram, nasprotno, obožujem ga. Tista prijetna utrujenost, ki jo čutim po teku, me navdaja z zadovoljstvom, mogoče celo večjim kot po hoji, ker se mi zdi, da sem opravila 'večje delo', v fizičnem smislu dala več od sebe.

Vidmar: Je torej tek pri tebi še aktualen?

Rugelj: Primerjava med počasnim tekom na krajših ultramaratonih do sto kilometrov in hitro hojo na taistih razdaljah, govorim seveda o rekreativcih, ne vrhunskih ultratekačih, kaže, da aktivni hodci ne zaostajamo kaj dosti za počasnimi tekači. Ob tem pa hoja seveda omogoča tudi popotovanje, vandranje, rajžanje, meditacijo, in odpre povsem druge kanale, kot jih nudi tek.

Vendar pa: tudi tek ima izjemno pozitivne in zdravilne učinke. Urban Praprotnik, ki si ga omenila, je pred časom popisal izsledke raziskave, ki kaže, da tek, še posebej tek v srednjih letih, zmanjšuje odmiranje rdečega kostnega mozga. Hoja tega pozitivnega učinka nima. Ni povsem jasno, kaj je razlog: morda tresljaji, ki jih čuti telo, in kosti med tekom, ko z nogami udarjamo ob tla, drugače delujejo na mozeg kot pri hoji. Poleg tega krajši, intenzivni teki dvigujejo sposobnost krvnožilnega in dihalnega sistema, to pa sta, poleg vaj za moč, ključna elementa za dolgotrajno vitalnost in tudi dolgoživost. Zato že dolgo dvigujem uteži.

Zaradi vsega tega sem se v zadnjem času spet intenzivneje vrnil k teku.

Vidmar: Kaj to pomeni »vrnil k teku«? Mimogrede, uteži že dolgo dvigujem tudi sama.

Rugelj: Po lanskem atenskem maratonu, na katerega sem odšel s pomalem vnetimi meči in se vrnil s precej vnetimi – fizioterapevt je kasneje ugotovil, da sem imel poškodbo fascie, torej mišične ovojnice – sem tekel le redko, torej sedem ali osem kilometrov po stalni progi z dolgoletnim tekaškim prijateljem. Osredotočil sem se na hojo in se od teka že po malem poslavljal.

Letos spomladi sem se sicer najprej udeležil teka trojk in polovičke v Radencih, oboje pa sem pretekel še počasneje kot lani, ko sem bil že zelo počasen. Edini omembe vreden letošnji dosežek v prvi polovici leta je bil tako gorski maraton štirih občin, na katerega sem se spomladi pripravil skupaj s starejšim sinom. Ta gorski maraton sem tako imel za neke vrste družinsko predajo maratonske štafete naslednji generaciji. Seveda pa je zaradi obilnih vzponov, premagati je treba tri tisoč višinskih metrov vzpona in toliko tudi spusta, teka tam bolj malo.

Potem pa sem se na začetku poletja odločil za projekt osebne preobrazbe. Ta pa se je začel s programom hitre hoje.

Vidmar: Joj, kje si bil s tem programom hoje, ko sem se jaz podala na Camino Frances?! Šalo na stran, takrat se mi ni niti sanjalo, da se pohodniška in tekaška kondicija tako razlikujeta. In da je hoja podlaga za vse. Zdaj razumem, zakaj marsikateri tekač, celo ultraš, na Caminu trpi peklenske muke, tudi meni ni takrat res dobra tekaška kondicija pri vzdržljivostni hoji – dnevno smo povprečno naredili med 30 in 35 kilometrov – kaj dosti koristila. Šele peti, šesti dan sem se res dobro uhodila, in potem je šlo kot šus, kakor radi rečemo Štajerci. Sprva pa se mi je zdelo neverjetno, da se takole dobro telesno pripravljena matram med hojo, medtem ko nekateri kar vstanejo s kavča, gredo na Camino in ga v celoti prehodijo brez večjih težav.

Vidmar: Ampak daj, povej kaj več o programu hitre hoje.

Rugelj: Postavil sem si pač cilj, da se bom prihodnje leto udeležil kakega ultramaratona in da bom v Radencih štirideset let po svojem prvem maratonu leta 1984 to razdaljo tekel ponovno. Mislim, da bom, če bom zmogel, s tem eden redkih slovenskih tekačev, ki jim je uspelo, da so tekli maratonsko razdaljo v razmiku štirih desetletij. Seveda pa bom moral, to sem vedel, na to pripraviti svoje telo. Najprej sem moral torej znižati telesno težo. Vedel sem, da s tekom tega ne morem narediti.

Zato sem se lotil hoje, hitre hoje. Kaj to pomeni v praksi? Izhodišče je nenavadna vztrajnostna preizkušnja, ki se je nameravam udeležiti naslednje leto junija, odvija se okoli jezera Lapovac blizu hrvaškega mesteca Našice. Da obhodiš jezero, moraš opraviti 6700 metrov, preizkušnja pa je taka, da se tekmovalci na pot odpravijo vsako polno uro.

Vsak si sam določi tempo za to razdaljo: lahko hodiš, lahko tečeš, lahko pa počneš tudi nekaj vmes. 

Pomembno je, da prideš v manj kot eni uri naokoli, preostanek do polne ure lahko počivaš, ob naslednji polni uri pa je spet treba v nov krog. Zmaga tisti, ki opravi največ krogov.

Tako sem poleti začel prakticirati hitro hojo, ki sem ji rekel »Našice«. Popoldne, ko sem prišel domov, sem se malo spočil, potem pa proti večeru odšel na »ene Našice«, kar je pomenilo, da sem želel znotraj ene ure premagati teh 6700 metrov. Kar hitro je treba stopiti, malo pa tudi steči, da ti to uspe v približno 55 minutah. Vendar pa se človek kmalu navadi na ta pospešeni pohodni tempo. Včasih sem s seboj vzel tudi našo psičko.

Potem sem začel razdaljo povečevati. Najprej sem jo podaljšal na »dvojne Našice«, torej približno 14 kilometrov v manj kot dveh urah, potem na »trojne Našice«, torej skoraj 21 kilometrov. Presenetljivo je, da se telo v nekaj tednih navadi na 14 kilometrov hitre hoje, človek pa je po dveh urah takega gibanja prijetno utrujen, obenem pa ne izčrpan. Nazadnje sem bil po kakih dveh mesecih po dolgem času spet sposoben obhoditi ves ljubljanski PST, torej razdaljo približno 33 km nekaj manj kot 5 urah, kar ustreza »petkratniku Našic«. (smeh)

Rugelj: Mimogrede, kaj pa ti? Opazil sem, da si tudi ti izgubila kar nekaj kilogramov.

Vidmar: Res je, teža zoprno vpliva na sklepe in praviloma so tekači precej lahki. Opazila sem, da so me pri teku kilogrami, pridobljeni v zadnjih letih, začenjali blazno motiti, ampak sem kljub temu tekla kot obsedena. Teku sem celo dajala prednost pred hojo, česar zadnje leto več ne počnem. Po teku sem čutila bolečine v kolenih, poleg tega so mi začele nagajati stare tekaške poškodbe, vneta fascia na levem in počene stopalnice v levem in desnem stopalu. Kilogrami so postali prehudo breme. Pri hoji ni bilo težav, ker pa mi je tek še vedno pomenil izziv, sem se v preteklem letu vzela v roke, in odvečni kilogrami so na srečo skopneli. Zdaj spet laže tečem.

Veš kaj, idejo imam! Dajva, povabiva bralce k izzivu: naj poskušajo hoditi debelo uro v tem tempu!

Rugelj: Tečeš samo traile ali pa prakticiraš tudi cestni tek?

Vidmar: Po daljšem obdobju trail tekov sem se spet vrnila na cesto. Beton in asfalt pomenita seveda bistveno večjo obremenitev za sklepe, zato pri mojih letih previdnost ni odveč. Skušam upoštevati tvoj nasvet, naj se tekaških treningov lotevam od zgoraj, torej s hitro hojo. Ljudje si sploh ne znajo predstavljati, kako težko je pri hitri hoji vzdrževati tempo pod 9 minut za kilometer … Veš kaj, idejo imam! Dajva, povabiva bralce k izzivu: naj poskušajo hoditi debelo uro v tem tempu! Tako bodo laže razumeli, o čem govoriva, ko govoriva o razlikah med hojo in tekom (če parafraziram Murakamija).

Rugelj: Interakcija z bralci je vedno dobra ideja. Povabiva jih k sodelovanju.

Vidmar: Ampak vrniva se k tebi. Torej si vedel, da s tekom ne moreš shujšati?

Rugelj: Da, žal. Tega me je naučila moja osebna zgodovina. Rekreativno prakticiranje vztrajnostnega teka je mojo telesno težo praktično vedno spremenilo – vendar navzgor, ne navzdol.

Vidmar: Tek po tvojem torej redi. Je to možno?

Rugelj: Seveda je. Tudi logično je. Reden rekreativni tek je v primerjavi s hojo veliko bolj agresiven za telo. Veliko več zahteva od telesa. Izčrpava ga, zato se telo na to odzove. Pretirano, seveda. To se potem seveda pozna pri teži.

Vidmar: Zame, za bralce in poslušalce dodaj še nekaj podnapisov …

Rugelj: Lahko. Telo se na zunanje dražljaje načeloma vedno odzove tako, da se upira kakršnim koli večjim spremembam. Skuša namreč vzdrževati prvotno stanje, torej homeostazo. Kaj to pomeni? Če ga denimo pretirano obremeniš, kar dejansko narediš že s tekom, ki traja dlje od ure, skuša telo čim prej nadomestiti izgubljeno energijo. V eni uri človek pokuri približno polovico kalorij, kot jih porabi v običajnem dnevu brez poudarjenega gibanja. Na tako dolg tek naše telo torej odreagira s povečanim apetitom. Na ta prefinjeni način, ki se mu le težko izogneš, te prisili, da z višjim vnosom hrane nadomestiš izgubo. Morda v naslednjem dnevu poješ celo več dodatnih kalorij, kot si jih izgubil s tekom.

A to je samo ena plat. Druga je že sama priprava na tek. Tudi ta je običajno energetsko obilnejša, kot je potrebno.

Če veš, da se boš denimo zvečer odpravil na enourni tek, potem se na to začneš pripravljati že čez dan.

Poješ bolj hranilen obrok, paziš, da gre za laže prebavljivo in dovolj kalorično hrano, ki ti pomaga pri teku. Zato višek kalorij zaužiješ tudi pred tekom. Skupni rezultat hranjenja pred tekom in po njem je torej povečan vnos hrane zaradi teka, kar pogosto privede do povišane teže.

Vidmar: Slovito 'karboloudanje'. Ko sem še tekla na tekmah, ne glede na to, ali je šlo za trail ali cesto, sem se dan prej basala s testeninami in palačinkami, misleč, da bom kar na sami tekmi tako ali tako pokurila vse kalorije in jih še kdove koliko izgubila. Ampak je potem merilec za štetje kalorij na uri ali telefonu vedno pokazal bistveno nižjo številko, kot bi si človek želel. Kar potrjuje, da pri teku nikakor ne porabimo kalorij, ki jih vnesemo v dobri veri, da potrebujemo zaloge glikogena in maščob in sladkorja za pol ducata ljudi. Saj je znano, da se vsak tekač na dolge proge najbolj boji, da bo 'zadel zid', ko se mu po približno treh urah izpraznijo glikogenske zaloge, no, še precej prej pa počrpa glukozo iz krvi. Čeprav – to mi je zdaj prišlo na misel – je hec, da se zlagoma vzpenjava na Rašico, pogovarjava se pa o teku.

Rugelj: Ko sva že pri Rašici – kaj pa ti, recimo, pomenijo markacije, ki naju vodijo proti vrhu?

Vidmar: Varnost. Zanesljivost, da sem na pravi poti. Tudi v življenju imam rada znamenja, da je tako. Raztresena sem, površna in brez orientacije. Brezpotja pomenijo, da se moraš na prostem dobro znajti, s čimer imam sama težave, v smislu odsotnosti prostorske inteligence. Ampak po drugi strani redkokdaj hribolazim sama, tako da se zanašam na druge. Z leti pa se človek tudi nauči, da v gozdu in hribih avtomatično sledi markacijam. Pred leti sem skoraj vsako spregledala, zdaj jo odkrijem takoj. Ampak vrniva se k tvoji razlagi.

Ali po tvojem povečan vnos hrane privede do povečane teže pri vseh ljudeh? Ker pri meni že. 

Rugelj: Ne nujno. Tisti, ki se je lotil teka »z nule« in se prej torej ni rekreiral, mu lahko nekaj dodatne telesne aktivnosti dodobra koristi in ugodno vpliva na njegovo zniževanje teže. Tudi tisti, ki se s tekom ali pa kakim drugim športom, denimo triatlonom, ukvarja resno, nima težave s tem, saj ima res veliko porabo kalorij. Največjih negativnih učinkov v zvezi s tekom torej »pokasiramo« ravno mi, ki smo vmes. Zmerni rekreativci, ki smo v službi pod dolgoletnim stresom, z zmanjšano funkcijo delovanja inzulina, torej s t. i. presnovnim sindromom, ki se vidi v maščobnih oblogah na našem telesu, povišanem krvnemu pritisku ipd.

Hoja je zame polna navzočnost v času in prostoru. Tista prava čuječnost, zaznavanje okolice in drugih, s hojo bolj jasno uziram sebe.

Vidmar: Ti si torej uporabil drugačno strategijo?

Rugelj: Uporabil sem aktivno hojo na 15- do 20-kilometrske razdalje, torej pospešeno, vendar pa za telo ne preveč agresivno gibanje, ki je trajalo dve do tri ure.

Vidmar: To je torej ta nasvet – trening od zgoraj, ki si mi ga predlagal?

Rugelj: Tako je. Na take »treninge« sem se lahko poleti, ko je bil dolg dan, odpravljal tudi proti večeru. Nanje se mi ni bilo treba kaj posebej prehransko pripravljati, pogosto niti pijače nisem jemal s seboj, saj sem se odžejal pri pitnikih ljubljanskega zelenega prstana. Poleg tega pri teh pohodih nisem potreboval kake posebne dodatne hrane niti po njihovem zaključku. Srčni utrip sem imel namreč primerno povišan, ne pa podivjan, to pa je osnova za gibanje v t. i. coni dva, ki vpliva na kurjenje maščob. Telesa pa nisem spravil v stanje stresa, da bi potem hlepelo po hrani.

Šele zdaj, po več mesecih trmastega vztrajanja pri hoji, s katero sem ustrezno znižal težo, sem se lahko ponovno spet lotil teka. Tek mi je ponovno postal ljub in tako komaj čakam letošnji Ljubljanski maraton. Prijavljen sem sicer na polovičko, vendar se nikoli ne ve … morda na ključnem ovinku zavijem desno, namesto levo proti cilju. (smeh)

Vidmar: Ali med hojo v glavi tudi kdaj »pišeš« kot Nietzsche? Jaz namreč to kar pogosto počnem. Med hojo ali tekom se mi porodi kaka fina ideja in potem si na telefonu pošljem esemes, da je ne pozabim. Včasih v glavi razpredam in spišem cele pasuse besedila, ki se mi v mislih lepo posreči, ampak moram potem vse skupaj ponavljati do doma, sicer mi misli uidejo. Zato vidim hojo, tudi tek, kot ustvarjalni proces, ko se telo in duh res dopolnjujeta, sodelujeta kot dobro naoljen stroj. Zato pa ponavljam, da so koraki zgodbe, ki jih zapisujemo v prah.

Rugelj: Zame je gibanje, torej hoja in tek, bolj prostor prezračevanja in praznjenja kot prostor pisanja. Seveda, marsikaj lahko premislim med večurnim pohodom. A vendar hojo v mentalnem smislu bolj namenjam temu, da se prečistim, da take in drugačne vsebine, s katerimi sem bil v stiku poprej, pustim za seboj oziroma jih pospravim po predalih tja, kamor spadajo. Pogosto se na hojo odpravim nasičen, preobložen z vsem, kar se je zgrnilo name v preteklih dneh. Socialna interakcija, elektronska komunikacija, takšno in drugačno pisanje, branje in urejanje knjig na koncu preobremeni možgane, da mi začnejo kuhati.

Temu stanju samo aktivna hoja, tudi po pet ali šest ur, naredi konec. Podstrešje se pospravi samo od sebe. Ko spet sedem k mizi, so misli čiste.

Vidmar: Zanimivo. Torej prakticiraš hojo kot neke vrste športni in mentalni trening?

Rugelj: Tudi, ne pa samo to. Hoja ima veliko odtenkov, veliko ravni in razne možnosti uporabe. Nekajurni pohodi, o katerih sem govoril, so njena praktična uporaba, s katero lahko hitro dosežem pozitivne učinke na telo.

Drugo pa so večdnevni pohodi, kratka popotovanja. Hoja, še posebej daljša, večdnevna, ko vse, kar imaš, nosiš s seboj, ko ne veš natančno, kje boš prespal naslednji dan, ko ne veš, koga boš srečal, kake prigode te bodo doletele, s seboj nosi vabljiv pridih pustolovščine, ki si ga lahko marsikdo privošči tudi v poznih srednjih letih.

Vidmar: S tem se pa ne bi mogla bolj strinjati. Camino Frances, Camino Krk, Via Apsyrtides, pohodniška Toskana z Apenini in Apuanskimi Alpami, pohodniška Kreta, večdnevne treking etape so koraki, ki s sabo nosijo različne zgodbe. Ljudi, krajev, neba, narave. Koraki sami pripovedujejo mnogotere zgodbe. Nekaj sem jih realizirala v trilogiji Koraki: Niti koraka več, V koraku z volkom in Koraki dvojine so tudi hvalnica dolgotrajni hoji in njenim čarobnim učinkom na telo in duha. No, pa saj sam dobro veš, saj si bil urednik in založnik trilogije. Pohajanje pod prostranim nebom me je prerodilo. Kot papiga ponavljam, kako prav je imel Nietzsche, ko je ugotavljal, da je velikanska razlika med literaturo, ustvarjeno v zatohlosti pisarne, in ono, porojeno pod milim nebom. Hoja me je nedvomno osebnostno spremenila.

Gibanje me je spremenilo. Verjamem, da se z njim samouresničujemo.

Iz nas izvablja možnosti, v vseh svojih pojavnih oblikah. Tudi z lahkotnim sprehodom prevetrimo misli in iz njih preženemo postanost in plesnobo.

Rugelj: Bravo! In kaj je lepšega od tega, da si ves dan zunaj, v gibanju, ne prenapornem, da se družiš z ljudmi, ki so ti blizu, zvečer pa prijetno utrujen zaspiš. In ko se zbudiš, je pred teboj nov dan za nove prigode. Vse to lahko občutiš, četudi greš po že uhojeni poti. Zate je pač unikatna.

Poleti je med takimi potmi tudi čas za malo drugačne pogovore, in tako je letos denimo padlo tudi tako vprašanje: če bi moral izbrati deset najboljših letošnjih dni (do zdaj), kateri bi bili to. Večina »najboljših« dni, na katere sem pomislil sam, je povezanih z gibanjem po naravi, s hojo: izlet s sinom na Špik ter kasnejše kopanje v jezeru Jasna; izlet z ženo na črnogorski Bobotov kuk in kasnejše kopanje v tamkajšnjem jezeru, tridnevni pohod po starodavni angleški poti Ridgeway ... Dnevi na prostem in celodnevni pohodi so torej tisti, ki so na meni pustili največji, najgloblji vtis. To že nekaj pove o pomenu hoje.

Kako pa je s tem pri tebi?

Vidmar: Joj, da, mojih deset najboljših letošnjih dni: brez dvoma severni sij med road tripom po Islandiji, seveda smo vmes tudi hodili, pa večdnevna hoja po Via Apsyrtides na Cresu, kamen in krš, ampak tudi zelena narava, morje, sonce, svoboda, obzorje, neskončnost. In celodnevni pohodi po gričih Murterja, vmes pa zagotovo še zadnja pohodniška etapa Camina Krk, za katero nama je s kolegico med lanskim Camino Krkom zmanjkalo časa, Baška – Obzova – Veli vrh – Korniči, precej zahtevna tura po ostrih, nazobčanih skalah, kar fina preizkušnja telesne zmogljivosti. Tako da se ti pridružujem, dnevi na prostem, pohajanja po divji naravi in neraziskanih kotičkih, hoja, ko samo polagaš eno nogo pred drugo, brez merilcev in posebnih priprav, in si prav zaradi tega toliko svobodnejši, dihaš s polnimi pljuči in včasih spustiš misli na pašo, preprosto samo si v trenutku. Da ne govorimo o razgledih, brez hitenja. Mogoče je človeštvo res obsedel tek, ampak marsikdo je nekje vmes znova odkril hojo. Bi pa k teku in hoji dodala še uteži za mišično moč in jogo za večjo gibljivost in okretnost. V bistvu gibanje v zrelih letih zahteva celostno obravnavo, sama hoja je zdrava, ampak morda premalo za čilost in dolgoživost. Dopolnjena z drugimi oblikami gibanja pa zagotovo prinaša maksimalne učinke k prožnejšemu koraku.

Ampak še en izziv za bralce – naj vsak poskuša izbrati deset svojih letošnjih najboljših dni. 

Potem lahko preveri, ali zajemajo tudi kakšno pohajanje, planinarjenje ali morda celo tekmo, potovanje, večdnevno pohodniško udejstvovanje. Tako lahko vsak pri sebi oceni, koliko mu pravzaprav pomeni gibanje. In ali igra tako pomembno vlogo v njegovem življenju kot v tvojem ali mojem.

In za konec še vprašanje: smisel, ki ga daje hoja tvojemu življenju? Zase lahko rečem, da me vsak korak sproti osvobaja in da mi pomeni meditacijo na terenu, v naravi. Kjer sem itak najraje.

Rugelj: Naj bo odgovor kratek in troedin. Prvič, hoja je preprosto orodje, ki mi pomaga priti iz točke A do točke B. Drugič, hoja je ventilator, ki odpihne nepotrebno in zbistri moje misli ter mi pomaga, da se osvežim ter potem nadaljujem svoje osnovno delo, to je produkcija različnih pisnih vsebin, kar izvajam sede. In tretjič, hoja je včasih tudi cilj sam: ko hodim, ko sem torej v gibanju v naravi in poleg tega še v dobri družbi, izkušam življenje v vsej njegovi polnosti.