O pomenu Prešernove nagrade

Prešernov dan je eden redkih državnih praznikov, ki ni vezan na politiko ali zgodovinsko obeležje, temveč na kulturo. Prav zato je vsakoletna podelitev Prešernovih nagrad več kot zgolj slavnostni dogodek, je trenutek, ko se razkrije razmerje med tem, kar država simbolno priznava in tem, kar v praksi omogoča. Prešernova nagrada je priznanje za opus, za dolgoletno delo, za kontinuiteto. Vprašanje pa je, ali kulturni sistem, v katerem opusi in posamezna dela nastajajo, takšno kontinuiteto podpira. Za leto 2026 sta Prešernovi nagradi prejela Mateja Bučar in Saša J. Mächtig. Nagrade Prešernovega sklada so prejeli Jasmina Cibic, Ana Pepelnik, Gregor Božič, Petra Seliškar, Petra Strahovnik in Tina Vrbnjak. Izbor je raznolik, zajema različna področja in generacije. Toda prav ta raznolikost razkrije nekaj bistvenega, nagrade priznavajo kakovost, ne glede na to, v kakšnih pogojih je ta kakovost nastajala. Sistem pa teh pogojev ne obravnava enako. V slovenski kulturi danes ne obstaja enoten model ustvarjanja, nekateri ustvarjalci delujejo znotraj institucij, kjer imajo zagotovljeno infrastrukturo, administrativno podporo in relativno stabilne pogoje dela. Drugi delujejo kot samozaposleni ali projektni sodelavci, odvisni od razpisov, kratkoročnih pogodb in nepredvidljivih odločitev. Razlika ni zgolj v višini sredstev, temveč v stopnji varnosti, ki omogoča dolgoročno delo. Razpisni sistem Ministrstva za kulturo temelji na projektih, časovno omejenih ciljih, poročilih in merljivih rezultatih. Umetniški opus pa ne nastaja projektno. Nastaja skozi leta, pogosto z vmesnimi prekinitvami, neuspehi, ponovitvami in počasnim zorenjem, toda sistem financiranja takšnega procesa ne podpira dosledno. Rezultat je protislovje, namreč nagrajujemo to, česar nastanek otežujemo. Ob tem se pogosto pojavi argument, da nekateri ustvarjalci vendarle prejemajo visoka sredstva. To drži, a slika je neenotna.

Financiranje je različno razporejeno, pogosto vezano na institucije ali posamezne projekte, redkeje pa zagotavlja stabilnost posamezniku.

Vidnost in sredstva ne pomenijo nujno boljših delovnih pogojev, pogosto pomenijo več obveznosti, več administracije in manj časa za dejansko delo. Prešernova nagrada v tem kontekstu deluje kot simbolni popravek in tu se odpre tudi politična razsežnost. Kulturna politika v Sloveniji je že leta zaznamovana z nihanji, spremembami prioritet, birokratskimi reformami in ideološkimi pritiski. Ne glede na to, katera vlada je na oblasti, kultura pogosto ostaja področje, kjer se odločitve sprejemajo kratkoročno. Prešernova nagrada v tem okolju deluje kot redka točka kontinuitete, a prav zato nosi tudi breme,  namesto da bi bila del celostnega sistema vrednotenja in podpore, pogosto deluje kot nadomestek zanj. Ob tem pa Prešernovih nagrad ni mogoče povsem ločiti od političnega in institucionalnega okolja, v katerem nastajajo, vsaka odločitev o tem, kaj je javno prepoznano kot vrhunska umetnost, poteka znotraj določenega razumevanja kulture, njenih prioritet in meja. Kulturna politika se v Sloveniji že dolgo giblje med različno izraženimi pričakovanji: med željo po reprezentativnosti, po družbeni sprejemljivosti, po merljivih učinkih in po simbolni kontinuiteti. Prešernove nagrade v tem smislu niso zunaj teh razmerij, temveč jih odsevajo, ne povedo le, komu je priznanje namenjeno, temveč tudi, kakšno podobo kulture je v določenem trenutku mogoče javno potrditi brez večjih trenj. Prav zato je pomembno, da se ob Prešernovem dnevu znova vrnemo k samim umetnikom in njihovemu delu. Imena letošnjih nagrajencev – Mateje Bučar, Saše J. Mächtiga, Jasmine Cibic, Ane Pepelnik, Gregorja Božiča, Petre Seliškar, Petre Strahovnik in Tine Vrbnjak – niso zgolj del slavnostnega protokola, temveč konkretni opomniki, da umetnost v Sloveniji nastaja v zelo različnih oblikah in okoliščinah. Njihovi opusi in dosežki niso rezultat ugodnih razmer, temveč vztrajnosti, doslednosti in dolgotrajnega dela. Prešernova nagrada ima zato še vedno smisel. Ne kot dokaz, da sistem deluje brezhibno, ampak kot javno priznanje, da umetnost kljub vsemu nastaja, se razvija in presega okvirje, ki ji jih postavljajo razpisi, mandati in administrativni cikli. Če jo beremo na ta način, nagrada ne zapira razprave o kulturi, temveč jo odpira – in nas obvezuje, da o pogojih, v katerih nagrajeni ustvarjajo, razmišljamo tudi takrat, ko se reflektorji ugasnejo in praznik mine.