Odrezane glave, živi mrtveci … in veliko smeha!

Odrezane glave, krvavi noži, živi mrtveci … in veliko smeha! Res, prav zabava festivalu, kakršen je Grossmannov v Ljutomeru, zagotavlja dolgoživost, sicer bi ga že zdavnaj pobralo. Tako pa še naprej razigrano poskakuje – nerodno naj se opotekajo zombiji! Ki jih tam kajpada nikoli ne manjka. Niti letos jih ni, ob jubilejni 20. izdaji festivala fantastičnega filma in vina, na katerega sem spet prav rad krenil. Lani sem tja skočil samo intervjuvat posebnega gosta, dobitnika častne nagrade hudi maček, legendarnega ameriškega režiserja Johna McTiernana, ki nam je dal klasike Predator (1987), Die Hard (Umri pokončno, 1988), The Hunt for Red October (Lov na Rdeči oktober, 1990), The Thomas Crown Affair (Afera Thomasa Crowna, 1999) in druge. Intervju z njim je še zmeraj dosegljiv (AirBeletrina - John McTiernan: »Alec Baldwin se je bal Seana Conneryja«) 

Seveda sem organizatorjem tudi letos že zgodaj začel sitnariti, drezati, spraševati, kdo bo tokratni gost. Naposled sem izvedel. Slobodan Šijan, srbski režiser, podpisan pod kultne jugoslovanske filme Ko to tamo peva (Kdo neki tam poje, 1980), Maratonci trče počasni krug (Maratonci tečejo častni krog, 1982), Kako sam sistematski uništen od idiota (Kako so me idioti sistematično uničili, 1983), Davitelj protiv davitelja (Davitelj proti davitelju, 1984) …  

Dogovoril sem se za intervju z mojstrom, spakiral in takrat še prijetno toplega junijskega jutra krenil v Prlekijo. Pa na vse živahnejšem Glavnem trgu v Ljutomeru že popoldne takoj srečal kar nekaj ljudi. A prvi znani obraz, ki sem ga pozdravil, ni bil iz filmskega sveta, temveč iz literarnega in glasbenega. Klarisa Jovanović, pesnica, prevajalka, pevka, ki sem jo spoznal v njenih izolskih letih, mi je prijazno pojasnila, kako je zašla tja. Prisluhnite: 

Na drugem koncu trga so postavljali oder pod velikim platnom, nameščali stole … Med mnogimi drugimi nalogami, ki so ga še čakale, je vse nadzoroval Tomaž Horvat, programski vodja festivala iz prve, trdožive ekipe zanesenjakov, ki še zmeraj vztrajajo. Ni imel časa, a si ga je vzel: 

Mimogrede, Tomažu Horvatu naknadno čestitamo še za radijsko priznanje: poslušalci Vala 202 so ga po 20. Grossmannu izglasovali najprej za ime tedna, zatem pa še za ime meseca junija. Poleg njega so stebri festivala še brata Miha in Marko Mehtsun, Peter Beznec, Borut Horvat, stike z javnostjo tke Urška Comino … in tu je še vselej radoživi in duhoviti Romain Roll iz Luksemburga, prekaljen maček, doma na mnogih festivalih. Pravšnji za vprašanje, zakaj je Grossmann tako poseben:   

Nekaj o tem, zakaj je Grossmann edinstven in kaj vse se je dogajalo tam, ve tudi Dejan Ognjanović, filmski in literarni kritik iz Niša, ki je letos na festivalu predstavil čisto svežo knjigo Grossmann Tales: 20 Years – 20 Interviews, izdano pri Kulturno turističnem društvu Festival Ljutomer. Zakaj so filmski festivali dragoceni, se sprašuje v predgovoru. Ker si tam lahko ogledamo čisto nove dobre in odlične filme? Ne, odkima, to dandanes lahko počnemo tudi v mirnejšem zavetju doma, kjer se nam ni treba bosti s preglasnim okolišem. Festivali so dragoceni in nujni, ker prinašajo tudi dodatni program, denimo predavanja, razstave, delavnice, nam omogočajo druženje, celo športne dejavnosti in še marsikaj. Predvsem pa: med nas pripeljejo posebne goste! Ognjanović, ki kakor vsak pravi novinar prisega zgolj na intervjuje v živo, iz oči v oči, ne na pisne, praviloma suhoparnejše in dolgočasnejše, je na Grossmannu za mizo sedel z lepo četico legendarnih imen: njegovi sobesedniki so bili Roger Corman, Christopher Lee (da, grof Drakula), Udo Kier, Robert Englund (da, Freddie Krueger iz Nočne more v Ulici brestov), John McTiernan … in mnogi drugi. Tudi Slobodan Šijan, ki je častnega hudega mačka na Grossmannu prejel že leta 2007, zdaj pa se je vrnil odkrit 13. ploščo s svojim imenom na Prleškem pločniku slavnih.  

Kakšen mož je? Odgovarja njegova vseživljenjska sopotnica Narcisa Knežević Šijan, do upokojitve dolgoletna  direktorica Muzeja afriške umetnosti v Beogradu: 

Večer se izteče s projekcijo na osrednjem trgu. Odzvanja smeh, saj se po platnu ziba kultni rdeči avtobus. Gledamo Šijanov prvenec Ko to tamo peva, ki ga je pri 34 letih – kakor dve leti tudi naslednjega, Maratonce – briljantno posnel po briljantnem scenariju Dušana Kovačevića. Naslednji dan sem deležen posebne časti: za mizo na turistični kmetiji Hlebec na Kogu, v prečudovitih Jeruzalemsko-ormoških goricah, mi Šijan iz oči v oči – no, pa tudi v oko kamere – pove, kako so snemali to, kar je postalo zgodovina:  

Šijan se je razgovoril še o marsičem, tudi o svojih knjigah – v Filmusu piše o črnem valu jugoslovanskega filma, v monografiji Pisci u bioskopu (Pisatelji v kinu) nam približa, kako so film doživljali različni jugoslovanski književniki … Še posebej pa ga veseli, da je tik pred izidom njegov novi film Budi Bog s nama (Bog bodi z nami), v kinematografe naj bi končno prišel jeseni. Snemali so ga kar pet let, vse od leta 2019. V petih letih je Šijan na začetku svoje poti posnel vse svoje štiri filme, po katerih slovi še danes – v novi dobi pa komaj enega, in še tega z veliko mukami. V biografski zgodbi o njemu zelo ljubem srbskem filmskem pionirju Bošku Tokinu (1894–1953) igrajo Miloš Biković, Nebojša Dugalić, Goran Bogdan in drugi, glasbo je prispevala legendarna slovenska zasedba Laibach, Slovenija pa je tudi med sedmimi sodelujočimi državami, med mnogimi koproducenti je Studio Virc. »Zbiranje denarja za snemanje filma je danes zelo naporno, težko, dolgotrajno. Mladim kolegom prav nič ne zavidam,« pravi Šijan.  

Zato velja vsakemu uspehu tem iskreneje nazdraviti – na Grossmannu kajpada z izbranimi vrhunskimi vini. Naj nam jih predstavi magistrica Tjaša Kos, skrbnica vinskega programa na festivalu: 

Skratka, odličnega vina v Prlekiji ne manjka, zlasti pa ne kratkočasnih, grozljivih in kratkočasnih, tudi duhovitih filmov, vsem težavam pri zbiranju denarja in zapletom pri snemanju navkljub. Za glavno nagrado, hudega mačka za najboljši celovečerec, se je potegovalo pet tujih filmov. Slavil je Pogreb turškega režiserja Orçuna Behrama. »Izjemno režijsko potovanje, ki gre od body horrorja preko ljubezenske zgodbe do zombijevske nekrofilije in uspešno razkriva ustroj turške patriarhalne družbe. Road trip, ki nastavi ogledalo trgovcem s smrtjo,« so v obrazložitvi zapisali Mladen Djordjević, Andrej Košak in Matjaž Javšnik.   

Posebno omembo si je prislužil španski film Ti nisi jaz, ki sta ga režirala Marisa Crespo in Moisés Romera: »V filmu Ti nisi jaz nas v atmosferi Rosemaryjinega otroka španski režijski dvojec spretno in brez podcenjevanja publike pelje čez prevpraševanje o temeljnih medčloveških odnosih in nas postavlja pred dilemo izbire najmanjšega zla. Kdo je rabelj, je prepuščeno izbiri publike.« 

Občinstvo je nagrado prisodilo Jedcu duš, celovečercu o krutih umorih in izginulih otrocih v gorski vasici, francosko-belgijski koprodukciji, ki sta jo režirala Alexandre Bustillo in Julien Maury. Podelili so še druge nagrade, seveda tudi za vino – slavil je traminec 2023 iz kleti Plemenič s Koga.  

Še posebej zadovoljna pa sta po letošnjem Grossmannu slovenska režiserja, ki sta na festivalu predstavila svoja nova filma. Ptujčan Dejan Babosek, znan že po celovečercih Izhod (2013), Ksana (2017) in partizanskem Preboju (2019), je v Ljutomer pripotoval z »najbolj utrganim slovenskim filmom leta«, kakor ga oglašujejo. Jama, v kateri so glavne vloge odigrali Lea Cok, Marko Plantan in Darja Krhin, je »kombinacija črne komedije, špageti vesterna in grozljivke – slasherja, navdihnjena s filmi Tarantina, Rodrigueza, Leoneja in eksplotacijskimi ameriškimi žanrskimi filmi sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja«. Režiser nam je priznal, da mu je na Grossmannov festival fantastičnega filma in vina končno uspelo priti šele tokrat, ob 20. ediciji. »Večkrat sem imel že nameraval, a se je v tem terminu vedno kaj zalomilo, kakor lani, ko so gostili režiserja Johna McTiernana, pa sem ravno v tem času imel snemanja. No, letos mi je končno uspelo, verjetno tudi ker so moj novi film Jama prikazali na festivalu in me hkrati povabili v žirijo za kratke filme.« Je pa festival že prej spremljal, četudi od daleč: »Fasciniralo me je, kako je ekipa entuziastov Sloveniji z minimalni sredstvi zgradila tak festival in s tako izjemnimi gosti. Zdel se mi je pravi mali biser v slovenskem filmskem miljeju. Vsi moji vtisi in razmišljanja so se izkazali za pravilne na samem festivalu, ko sem spoznal to čudovito organizacijsko ekipo, mnoge filmske kolege z različnih koncev sveta, filmske entuziaste in izjemno prleško gostoljubnost. Razvili smo super filmske debate, si ogledovali filme, uspešno predstavili moj film Jama. Mesto krasno diha s festivalom in vse skupaj te napolni s kreativno energijo in željo do ustvarjanja. Naslednje leto se gotovo vrnem.« 

S pohvalami ne skopari niti Perica Rai – Predrag Rajčić iz Kopra, avtor mnogih glasbenih videospotov in reklam, je na Grossmannu premierno predstavil svoj celovečerni prvenec, nietovsko naslovljen

Pa tako lep dan je bil. V filmu, ki je nastajal počasi in dolgo, dlje kot desetletje, igrajo Katarina Čas, Ula Furlan, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Jure Henigman, Janez Starina in drugi. Vezi med štirimi najboljšimi prijateljicami iz otroštva, ki so vsako poletje nekaj dni preživele v hribih, je pred leti strgal dogodek na zabavi. Ko se želijo soočiti in začeti znova, se zapletejo s čudaško družino, nakar jim stvari zbežijo iz rok …

»Premiero sem hotel v Sloveniji, ker je to slovenski film, v njem slišimo slovenščino, zato je prav, da na pot krene doma,« pravi režiser. »Smo pa že prijavljeni na nekaj večjih tujih festivalov, ki sledijo Grossmannu – na Nizozemskem, v Nemčiji, Italiji, Španiji, Skandinaviji … Še čakamo odgovore. 30. novembra bo premiera v Cineplexxu Rudnik v Ljubljani, od 5. decembra pa bodo film predvajali v vseh Cineplexxih po Sloveniji in še v 32 manjših dvoranah Art kino mreže. Ekipa bo potovala okrog, predstavljali bomo film …« 

Tudi Perica Rai je tokrat Grossmannov festival obiskal prvič: »Všeč mi je bila dobra atmosfera, ljudje so tam zelo prijazni, samo vreme nam jo je malo zagodlo, zato na naši projekciji žal ni bilo toliko ljudi, kot bi jih bilo sicer. A je bilo vseeno lepo. Naslednje leto grem zagotovo tja za tri, štiri dni. Pripravljam tudi nov kratki film, srhljivko, ki jo bom tam predstavil,« pravi. »Zanimivo mi je bilo tudi, da si lahko na festivalu ogledaš tako visokoproračunske filme, posnete z milijoni, kakor tudi takšne, kakršen je naš, usvarjene z nekaj sto tisoč evri. Produkcija je zato precej drugačna, obenem pa razlike med scenariji in samo kakovostjo filma niso kdove kakšne, saj je tehnologija že tako napredovala, da tudi cenejši filmi lahko konkurirajo dragim z večmilijonskimi proračuni.« 

Dodaja, da smo na Grossmanna lahko ponosni: »Je zelo profesionalno organiziran. Bil sem že na veliko festivalih, zato sem opazil, da tukaj res vse štima. Majhno mesto, kakršno je Ljutomer, je tem zanesenjakom uspelo postaviti na svetovni filmski zemljevid.« Ameriška revija MovieMaker Magazine, najbolj brana neodvisna filmska revija na svetu, je Grossmannov festival fantastičnega filma in vina lani uvrstila med 25 najboljših filmskih festivalov na svetu. »To je velikanski uspeh, saj je na svetu 11.000 filmskih festivalov!« poudarja Perica Rai. »Zelo dobro se mi zdi, da so se osredotočili na žanrski film. Tu so grozljivke, srhljivke, fantastični filmi, na koncu še tematska povorka … Bil sem že na kar nekaj festivalih žanrskega filma, a takšnega, kakršen je Grossmannov, drugje ni.«  

Festival so zanesenjaki začeli leta 2005, ob stoletnici slovenske kinematografije v Ljutomeru, na trgu, kjer je dr. Karol Grossmann posnel prve metre slovenskega filma.  

Pa sta ugotovila, kdo je dobil stavo! Narcisa Knežević Šijan ni soglašala z možem Slobodanom Šijanom. Šla sta stavit – in končno sta člana strokovne žirije na Grossmannovem festivalu Matjaža Javšnika v Ljutomeru lahko vprašala, kje ju je kot organizator Mednarodnega filmskega festivala KGIFF gostil pred šestimi leti. Dobro namreč pomnita, da sta si kot njegova gosta ogledala film Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba v režiji Rajka Grlića in Matjaža Ivanišina. Večer je bil posvečen legendarnim Mileni Zupančič, Radku Poliču Racu, Dušanu Jovanoviću in Borisu Cavazzi. A kje so se družili – pod skakalnico v Planici, kakor je trdila gospa Šijan, ali pa pri jezeru Jasna v Kranjski Gori, kakor je trdil njen mož. Stavo je dobila dama.