OGENJ - odlomek iz romana

Glagol biti. Jaz sem. Ti si. Ona je. Kako preprosto, kako samoumevno zveni vsaka od teh izjav. Izrečemo jih mimogrede, tudi po več sto krat na dan. Kljub temu prisluhnimo še enkrat, pretehtajmo, kaj sploh pomeni: Jaz sem. Ti si. Ona je. Treba je vdihniti. Biti ogenj in kurivo obenem. Treba je izdihniti in vdihniti ponovno. Biti zgolj to, kar je. O vetrovi, o vode, o zvezde, o ogenj, ki razvnemate živo in umrlo, ki razsvetljujete preteklo in ga spravljate v novi tek. Vzemite moja usta. Vzemite iz njih glas. Oblikujte ga v besede. Da se ne izgubi, kar je vmes in kar niso besede, kar niso usta. Kar nisem jaz, kar nisi ti, kar ni ona. Glagol biti. Glagol življenja in glagol revolucije in glagol trpljenja in glagol ustvarjanja in glagol uničenja. Glagol biti. Glagol, ki se nenehno spreminja, glagol, ki je spreminjanje samo in sprememba, ki sem, ki si, ki je ona sama. Dekle. Ne več otrok, a še ne ženska. Čeprav je že dovolj oblikovana, dovolj vržena v svet, dovolj uporna in svojeglava. Vidi goreti sneg. Vsi sveti so. Zbrani na pokopališču vdano poslušajo enolično župnikovo lajnanje: Bog, usmili se. Kristus, usmili se. Bog, usmili se. Noč pred tem je snežilo. Med molitvijo dekle na videz iz nerodnosti, v resnici pa iz prezira do žlobudranja molitvic in iz upora proti postavanju v ledenem vetru, s svojim prevelikim čevljem prevrne svečo, loj zajame suho cvetje, papirne pentlje in smrečje, in v naslednjem hipu zagledam, zagledaš, zagleda dekle, kako na nabuhlem trebuhu pomrznjenega groba gori sveži sneg.

V primerjavi z drugimi v vasi niso revna družina.

Imajo trgovino z mešanim blagom, šestnajst kmečkih gospodarstev okrog svoje hiše, prašno cesto pred vrati. Po njej vozijo volovske vprege, natovorjene s sveže posekanimi smrekami ali senom. Včasih so vprege konjske, sopihanje potnih živali, vpitje kmetov in švist biča. Dvakrat na teden pripelje mimo poštni avto in dostavi pošto. Spomladi in jeseni se cesta spremeni v blatno reko. Vozovi obtičijo, dež biča ravnico in okoliške hribčke, razbrazdane njive, gozdove in vinograde. Poleti pripeka neusmiljeno sonce, svet je razbeljena litoželezna peč, ki stoji v kotu trgovine in pozimi greje tako prodajalno kot zadnji, stanovanj ski del. Otroci sedijo skupaj z mamo okrog peči in v mraku zrejo v odprta medeninasta vratca, bledi sijaj plamenov liže njihove obraze, da usta umolknejo od toplega ugodja. Očeta največkrat ni. Je po opravkih. Zmeraj po opravkih. Mnogo jih je in zmeraj kaže, da jih bo še več. Mama nenehno dela. Poleg nenehnega dela mama nenehno rojeva. Bilo bi jih že preveč, če ne bi vsake toliko kateri od njih umrl. Angelca umre že ob porodu, ostali kasneje, a še preden začnejo hoditi v šolo. So otroci in je mama in je oče, ki ga naj več časa ni. In so sosedje iz preostalih šestnajstih hiš v vasi. Vstopajo v trgovino, si ogledujejo, kaj vse je naprodaj, in mislijo, da je vse to trgovčeva last in da so trgovčevi bogati. A le malo od tega, kar je naprodaj, je njihovo. Deklica kmalu izve, da ni ne mamino ne očetovo, da je vse le na posodo in da bo bogastvo iz trgovine treba kmalu odplačati. Kupcev ni veliko. Zato kot vsi drugi v vasi delajo na njivah, okopava jo krompir, sejejo lan, ogrščico in koruzo. Vsak od otrok ima dvoje oblačil, eno za vsak dan in eno pražnje. In ene čevlje, ki jih je pred njim ponosil starejši. Le ona, ker je najstarejša, nosi mamine ponošene čevlje. Otroci iz preostalih šestnajstih hiš so vsi bosi in pogosto lačni, in če ne bi bilo žandarjev kralja Aleksandra, če ne bi bilo Boga v cerkvi svetega Lovrenca in višjih zakonov, pred katerimi nenehno svari oče in se ob tem treplja po trebuhu, bi jih verjetno iz zavisti pomorili že za vsakega od rdečih okroglih bonbonov, ki vzbujajo skomine v veliki stekleni posodi na pultu male trgovine. Oče sedi za pultom, odpira in zapira predale. Vse preveri, vse prešteje, vse pretehta. Vsak večer, vsako jutro, znova in znova. Žene ga strah, da mu kdo kaj naskrivaj jemlje, da so mu dobavitelji podtaknili slabo robo, nit, ki se trga, neuporabne sekire, črvivo moko, kredo, ki se prerada drobi. Opreznost je vpisana v njegov obraz, opreznost v vseh njegovih dejanjih, opreznost vsepovsod, razen v očeh. Ko po gleda očeta v oči, vidi strah, ona, deklica, ga jasno vidi. Vidijo ga tudi drugi otroci in mati. In oče vidi kot v zrcalu, kar vidijo oni, v očeh svojih najbližjih vidi, da vidijo njegov strah, in ve, da ga mora skriti, da jim mora vsak dan znova pokazati, da je strah laž in da je močan, da je močnejši od sebe. Od zunaj tega ne vidi nihče. Ali pač? Vsekakor nihče ne sme videti, ne, nihče, razen mogoče Boga. Pa še Bog raje ne. Navzven je oče samozavesten, galanten gospod trgovec. Resen gospod trgovec. Zanesljiv gospod trgovec. Preudaren gospod trgovec. Tako kot je mama resna gospa, ki ima za povrh slavne prednike, njen prastric je bil ljudski pesnik, o njem se učijo otroci v šoli, odkar obstaja nova Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, to pa ni dolgo, kvečjemu deset let. Vse je krhko, sveže, ogroženo, države, zgodovina, vsak dan. Mogoče to združuje očeta in mater, ju povezuje s silo, močnejšo od obljub ali ljubezni: s silo kljubovanja. On kljubuje jadikovanju, ona revščini, on neuspešnemu poslovanju, ona vsemu hudemu, kar se zgrinja nadnje, on strahovom, ona smrti, on bolečinam v želodcu, ona bolečinam v srcu. Ne gre za aroganco premožnih, zanjo niso dovolj bogati. Gre za ponos, da kljubujejo sušam, recesiji, škodoželjnostim, slabim letinam, razvrednotenju kraljevega dinarja, povišanju carin na avstrijske in ogrske izdelke, rojem kobilic na poljih, peronospori v vinogradih in gotovemu bližnjemu koncu sveta. Kljubovanje je v ponosu, s katerim se vsa družina, pražnje oblečena in z vzravnanimi hrbti, ob nedeljah v cerkvi usede v tretjo klop na levi. Vsako nedeljo. Vsemu navkljub. Zima je, leto 1933 ali 1934. Deklica je stara deset, mogoče enajst let. Z leto dni mlajšim bratom Markom gresta vsak dan v jutranjem mraku dvanajst kilometrov daleč na Ptuj v ljudsko šolo. Pot do mesta vodi po ravninski cesti, ki se vije med zasneženimi njivami. Včasih so na poti še drugi, otroci, dninarji, delavci. To jutro ne srečata nikogar. Njeni preveliki in Markovi pretesni čevlji se vdirajo globoko v svež, moker sneg.

V daljavi se kot privid nad belino v prvih jutranjih žarkih prikazuje mogočen ptujski grad. 

Zakaj so vsi spomini, vezani na njeno otroštvo, iz zimskega časa? Kot da časa razen zime ne bi bilo. Zakaj je Marko nikoli ne uboga? Otročji je in črke mu nikakor ne ležijo. Tudi številke ne pretirano, čeprav je očkov ljubljenček. To ve tudi sam. Po šoli ga spet ni na dogovorjenem mestu. Ni prvič, da je izginil. Oče bo za njegove neumnosti spet obtoževal njo, ker je najstarejša. Išče ga okrog šole, kliče po sosednjih ulicah. Ljudje se ozirajo. Sram jo je. Zmeraj jo je sram njenega Marka. Sram in strah, da jo bo oče pretepel, če se spet vrne brez malega Marka. Enkrat se je že in je bilo hudo. Mrači se že. Začne pihati leden veter. S starih mestnih streh neha kapljati tajajoči se sneg. Na bližnji tržnici je veliko ljudi, vozovi. So Cigani? Konji se prestopajo v mrazu, iz njihovih nozdrvi se kadi. Niso Cigani, Vlahi so. Ne razume jih, a nekega dne bo razumela vse, kar si vzklikajo med sabo. Vse bo razumela v vseh jezikih, to že ve. Tam je tudi Marko. Najraje bi ga zlasala, a je dogajanje pred njima preveč zanimivo, zato brž pozabi na jezo. Pripravlja se predstava. Nimata denarja za vstopnici. Prime ga za roko, domov morata, pozno je že, a Marko se ne pusti zvleči proč. Zdaj on vleče starejšo sestro. Pretihotapita se okrog gruče odraslih in otrok, se zrineta za vozove in smukneta skozi špranjo med deskami v ograji. Ravno stopi iz enega od vozov moški. Našminkan je. Lase ima ognjeno rdeče. V rokah ima lesene lutke, jih obesi na rob voza, odpne hlače. Dolgi curek tople scaline dela rumene vdolbine v sneg. Z Markom se potuhneta, napeto se držita za roke, njen pogled visi na leseni lutki z dolgim nosom. Gleda, kako bingljajo na nitih viseči koščki lesa, oblečeni v majhne cunjice. Ali nekje globoko v sebi sluti, da je teh nekaj kosov škripajočega lesa, da je ta človek z ognjenimi lasmi, njegova lutka z dolgim nosom, njena zgodba? Naslednji hip ju nekdo prime za ovratnika in oba vržejo ven, še preden se lutkovna predstava začne.