
Osiromašeni uran - odlomek iz romana
Klara je rada sedela takole, z nogami, zvitimi v presto. Nagibala se je naprej, z globoko izbočenim hrbtom. Enako je počela tudi Danaja, ko sva bila še skupaj. Zdaj naju je povezovala le Klara. Legokocke so pred njo ležale na rjavih keramičnih ploščah stare peči. Toplota bukovih drv je pojenjala. Klara je sedela na stari odeji. S prsti je polzela med kockami in iskala takšne, ki bi bile prave barve in oblike. Nagibala se je tako natančno in usmerjeno, z nekakšno fanatičnostjo, da je pri tem spominjala na budistične menihe pri molitvi. Gradila je konstrukcijo, ki je bila širša kot višja, zidovi so bili obarvani v hladne tone in na eni od strani so bile stopnice. Vprašal sem jo, kaj gradi.
»Svetišče.«
Sedel sem na usnjenem rjavem kavču nasproti peči in skrolal po Instagramu. Neskončna rutina premikanja prstov me je počasi utrujala. Noge sem naslanjal na leseno mizico, kjer so bili ostanki kosila: dva umazana krožnika, vilice, odrezki mesa. Kosilo sva vedno pojedla kar v tej sobi: pol dnevni sobi, pol jedilnici. Nekaj kock se je zvalilo na leseno klop, ki je peč obdajala z dveh strani. Od tam so padle na tla. Star tepih iz goveje kože je ublažil glasnost padca plastičnih kock.
»Rrrrr,« je zamomljala Klara in stisnila pesti.
Pri tem se je močno stresla. Kot jez, ki zadržuje neznanske količine vode.
»Res je videti kot nekakšen zigurat,« sem rekel. Dvignil sem se s kavča, da bi jo ustavil, če bi jo popadla jeza. Odkimala je z glavo, kot da bi razumela moje korake. Spet je postala takšna kot prej. »Zigurati so mi bili vedno bolj všeč od piramid,« sem rekel. Nerodno sem stal nekje na pol poti do nje. »Morda zaradi tega, ker vanje niso pokopavali mrtvih.«
Klara je bila že navajena, da sem z njo govoril kot s tistimi redkimi odraslimi, ki sem jih srečeval. Če česa ni razumela, je le nadaljevala s svojim delom. Zagledal sem se v njene prste. S kazalcem je podrsala med manjšimi kockami. Iskala je nekaj posebnega. Vprašal sem jo, ali ji lahko pomagam.
»Ni treba.« Njene oči so migotale sem in tja, ob tem pa je globoko zajemala zrak. Ko je našla manjši prozoren stožec oranžne barve, ga je prijela in brez zmagoslavja ponesla proti svetišču. Postavila ga je v enega od skrajnih robov osrednje platforme. Stavba je počasi dobivala obliko. Rekel sem ji, da naju naslednji dan čaka dolga pot. »Samo še malo,« je rekla.
Odlašala je. Vedela je, da ni bil samo preprost stavek. Bil je prošnja in zahteva, naj se njena igra čim prej zaključi. Mnogo manj pa se je verjetno zavedala dejstva, da se bova naslednjega dne nekam zares odpravila.
»Dobro,« sem rekel in se s polkorakom obrnil proti vratom sobe. »Grem še v garažo in se kmalu vrnem. Ta čas se igraj. Pa pazi, da ne padeš s peči.«