Papirnate slamice ali kognitivna pomiritev

Plastične slamice, te drobne, komaj opazne cevi, so v nekem trenutku postale emblem zla. Čeprav predstavljajo manj kot 0,03 % svetovne plastične mase v oceanih, so se znašle na naslovnicah in v dokumentarcih, njihova odstranitev iz vsakdanjega življenja, pa je postala enostavna rešitev, ki je bila hkrati družbeno sprejemljiva, politično nekonfliktna in tržno zelo dobro izkoriščena. Slamice, skratka, niso bile problem, bile pa so simptom, ki je deloval dovolj konkretno, da ga je bilo mogoče odstraniti in s tem ustvariti vtis spremembe. To, kar je sledilo, ni bilo reševanje problema, ampak ritualna zamenjava, plastične slamice za papirnate, občutek krivde za občutek sodelovanja. Ko naročiš smoothie z biorazgradljivo slamico, lahko za trenutek pozabiš, da si ga pravkar dobil v trojni plastični embalaži, kozarcu, pokrovčku in še posebej oviti slamici. 

Simbolne rešitve so v dobi hiperprodukcije postale valuta. Slamice so bile izbrane, ker so bile dovolj banalne, da se jim nihče ni pripravljen zares upreti. Nihče ne organizira protestov za plastične slamice, nihče jih ne brani kot človekovo pravico, so dovolj nepomembne, da jih je mogoče prepovedati brez sistemskih posledic. In ravno zato so postale idealna tarča za politično gesto brez prave politične cene. In medtem vse drugo ostaja. Plastična embalaža, mikroplastika v vodi, nepredelane mase v tekstilni industriji, globalni tokovi odpadkov, ki jih razviti svet še vedno pošilja v države z manj zmogljivimi okoljskimi regulatorji. Vendar so slamice izginile. A embalaže, v katero je zavit skoraj vsak artikel v supermarketu, nihče ne omenja. Če se plastični vrečki prilepi ceno 29 centov, to ne pomeni, da je izginila, le postala je moralna odločitev kupca. Psihologi bi rekli, da gre za kognitivno pomiritev; ko naredimo nekaj malega, kar je etično označeno za dobro, si podzavestno dovolimo, da druge, večje sistemske kontradikcije ostanejo nedotaknjene. S tem ni nič narobe, dokler ne začnemo verjeti, da je to dejanje samo po sebi dovolj. 

V ekologiji se to imenuje greening without change (navidezna trajnost). Ko podjetja vpeljejo zelene linije izdelkov, pogosto ne gre za resnično trajnostne inovacije, ampak za oblikovno preobleko. Papirnate slamice so del iste logike; postanejo znak spremembe, ne da bi bile njena posledica. In vendar je zamenjava slamice lahko tudi vstopna točka, ki odpira razpravo. In prav tu je tveganje. Ko se z zadovoljstvom znebimo ene vrste plastike, pozabimo, da nismo spremenili sistema, v katerem je ta plastika nastala in še vedno nastaja. Mogoče ni težava v tem, da so papirnate slamice nadomestile plastične, težava je, da to pogosto razumemo kot spremembo sveta, ne kot opomnik, da svet spremembo šele potrebuje. Ko bo papirnata slamica ostala trdna do konca napitka in bo hkrati del večjega prehoda v zeleno gospodarstvo, bomo morda res lahko rekli, da nekaj počnemo drugače. Drugače pa ostajamo s kozarcem v roki in upamo, da se papirnata slamica ne bo povsem zmehčala, še preden popijemo pijačo do konca.  

***

Refleksija predstavlja introspektiven pristop k raziskovanju lastnih čustev, odzivov in spoznanj. Je prostor, kjer avtorji delijo svoje osebne misli, občutke in izkušnje. Vabljeni, da se skupaj z njimi poglobite v razmišljanje.