Kadar predavam o pasteh perfekcionizma na gimnazijah, me nekateri dijaki in dijakinje začudeno gledajo – kot da jim razlagam, da je dihanje škodljivo. Težnja k popolnosti se je namreč zažrla v vse pore družbe, zato jo marsikdo doživlja kot samoumevno, pa tudi kot nujno komponento srečnega in uspešnega življenja, s čimer se zlahka poistovetim, saj sem želela doseči popolnost na številnih področjih. In bila za to pripravljena plačati najvišjo ceno.
Bistvo perfekcionizma je potreba, da opraviš stvari na najboljši mogoči način, zato ne odnehaš, dokler ne dosežeš popolnega rezultata. V ekstremnih primerih lahko gonja za popolnost posameznika obvladuje do te mere, da ogroža svoje telesno in duševno zdravje. Žal tega nisem odkrila med branjem strokovne literature, ko sem pisala knjigo o spoprijemanju s perfekcionizmom, temveč sem na lastni koži izkusila nekatera emocionalna stanja, ki so povezana s pretirano težnjo k popolnosti – depresijo, anoreksijo, anksioznost, nevroticizem …
Na podlagi lastne izkušnje seveda ne morem izpeljati teze, da je perfekcionizem rak rana sodobne družbe in da je povezan s številnimi težavami in negativnimi emocionalnimi posledicami, temveč to potrjujejo raziskave in strokovnjaki.
Tiha epidemija sodobnega časa
Psiholog in profesor na prestižni Londonski šoli za ekonomijo Thomas Curran pravi, da je perfekcionizem tiha epidemija sodobnega časa; produkt kulture, ki spodbuja nenasitno potrošnjo in neusmiljeno prizadevanje za samoizboljšanje. Prepričan je, da je največje gonilo perfekcionizma potrošniški kapitalizem.
»Živimo znotraj holograma nedosegljive popolnosti, z nujnostjo, da nenehno posodabljamo svoja življenja in življenjski slog v iskanju brezhibne nirvane, ki preprosto ne obstaja,«
V sodobni družbi je perfekcionizem zaželen in skoraj zapovedan, zato ga je težko prepoznati kot problematičnega. Nič čudnega torej, da ga nekateri nosijo kot medaljo za svoje dosežke. Obstoječi družbeni sistem potrebuje in nagrajuje perfekcioniste. Ljudi, ki se ženejo onkraj zmogljivosti, ker si postavljajo izjemno visoke cilje – ko jih dosežejo, pa si že postavijo nove. Kadar jim ne uspe uresničiti ciljev, sledijo gromozanska razočaranja, destruktivni občutki krivde in podrobna analiza napak ter zaobljuba, da si nikoli več ne bodo dovolili spodrsljajev, saj kritike in neuspehe dojemajo kot smrtno obsodbo.
Mnogi perfekcionisti ob neuspehih krivijo sebe, zato niti ne pomislijo, da bi dvomili o družbenem sistemu, ki od nas zahteva nemogoče, obenem pa nas bombardira z idealizirano podobo sveta potrošništva in prostega trga. In človek, ki ne dvomi o sistemu, temveč o sebi, zato naredi vse (in še več), kar se od njega zahteva, je kot nalašč ustvarjen za ohranjanje obstoječega družbenega reda.
Toda normalizacija in razširjenost perfekcionizma vodita v podcenjevanje njegovih negativnih posledic. Ena od njih je kriza duševnega zdravja mladih, opaža Thomas Curran. Mladi dandanes zelo hitro ponotranjijo idejo, da je z njimi nekaj narobe, če nimajo pravih stvari, dovolj denarja, vidnih dosežkov. V osrčju pretirane težnje k popolnosti namreč leži občutek, da nisi dovolj dober, zato moraš prikrivati in odpraviti svoje pomanjkljivosti, biti nadpovprečen na čim več področjih, v prostem času pa početi in kupovati stvari, ki bodo prispevale k temu, da si najboljša različica sebe. In vse to obvezno deliti na družbenih omrežjih – ker, »če ni na Instagramu, se ni zgodilo!«
Raziskava iz leta 2018, ki sta jo izvedla Andrew Hill in Thomas Curran, je pokazala, da je med mladimi več perfekcionističnih teženj, kot jih je bilo med njihovimi predniki, saj današnje generacije čutijo vse večji družbeni pritisk glede zahtev do njih, pa tudi sami postajajo zahtevnejši do sebe in do drugih. Mladi si prizadevajo biti najboljši na različnih področjih in so zelo zaskrbljeni, da ne bodo dosegli želenih ciljev, ali pa se krivijo, kadar jim gre kaj narobe, saj niso opremljeni za spoprijemanje z neuspehom.
Tekmovalni izobraževalni sistem je namreč pretirano usmerjen v doseganje uspehov, pri čemer ni v ospredju logika »več znaš, več veljaš«, temveč štejejo le odlične ocene in visoko število točk, ki niso nujno posledica dejanskega znanja, ampak zmožnosti memoriranja in skladiščenja (nepomembnih) podatkov. Zaradi pretiranega pritiska, da bi uspeli, mladi vse bolj trpijo, saj se blazno bojijo posledic neuspeha, kar se lahko sprevrže v kronični stres in duševne težave.
Vrste perfekcionizma
Psihologa Hewitt in Flett (1991) sta prepoznala tri vrste perfekcionizma. Vase usmerjeni perfekcionizem je povezan z visokim standardom pri delu, visoko delovno storilnostjo in kariernim uspehom, vključuje pa tudi lastnosti, kot so visoki osebni standardi, strogo ocenjevanje lastnega vedenja. Vase usmerjeni perfekcionisti pričakujejo, da bodo popolni pri vsem, kar počnejo, zato se izogibajo neuspehu, sram jih je, če naredijo napake, in so izjemno samokritični, če ne dosežejo svojih visokih pričakovanj. Nekateri se celo zatekajo k samokaznovanju.
V druge usmerjeni perfekcionizem vključuje visoka pričakovanja o zmožnostih drugih, zato jih kritično presojajo in izpostavljajo njihove šibkosti. Lahko so zelo obsojajoči in neusmiljeni, če zaznajo pomanjkljivosti druge osebe, saj za kritiziranje drugih pogosto uporabljajo zaničevanje, cinizem in sarkazem. Zaradi previsokih pričakovanj nezaupanja in prepričanja, da nihče ne more opraviti stvari bolje od njih, dela pogosto ne predajo drugim, temveč ga raje opravijo sami.
Tretji tip perfekcionizma pa je družbeno predpisani, zelo razširjen med mladimi. Zanj je značilna notranja prisila, da moraš doseči in izpolniti pričakovanja in standarde pomembnih drugih.
Družbeno predpisani perfekcionizem povzroči izkrivljeno prepričanje, da imajo pomembni drugi do njih izjemno visoke standarde – da jih strogo ocenjujejo in od njih zahtevajo, da morajo biti popolni, zato je največji strah takšnih perfekcionistov zavrnitev in kritiziranje njihovih napak.
Vse tri vrste perfekcionizma lahko slabo vplivajo na duševno zdravje ljudi, vendar se družbeno predpisani perfekcionisti odrežejo najslabše, saj je ta tip težnje k popolnosti povezan s težavami, kot so osamljenost, slaba samopodoba in duševne težave, kot so depresija, anksioznost, motnje hranjenja in samomorilnost.
Slade in Owens (1998) sta opredelila perfekcionizem s pomočjo dvoprocesnega modela, ki temelji na Skinnerjevi teoriji okrepitve. Razlikujeta med t. i. adaptivnim in neadaptivnimi oblikami perfekcionizma. Adaptivni perfekcionisti stremijo k uspehu in imajo visoke standarde za svoje delo, vendar naloge pravočasno končajo in izpolnjujejo obveznosti. Zavedajo se svojih prednosti in pomanjkljivosti, a pri tem ne pretiravajo. Takšen primer je recimo, kadar oddaš članek in ti ga urednik vrne s številnimi popravki. Adaptivni perfekcionist bo popravke sprejel brez težav, ker se zaveda, da je urednikova naloga izboljšati članek, obenem pa se bo na podlagi sodelovanja z njim in njegovih popravkov nečesa novega naučil.
Za neadaptivne perfekcioniste pa je značilno, da se preveč ukvarjajo s popolnostjo pri vsem, kar počnejo, zato zanje nič ni dovolj dobro. Zaradi tega se lahko izogibajo opravljanju nalog, ker jih skrbi, da bodo naredili napako ali da nalog ne bodo mogli opraviti v skladu s svojimi perfekcionističnimi pričakovanji, obenem pa se ne znajo spoprijeti s kritikami, ker jih jemljejo preveč osebno. Naj ponazorim s primerom: kadar neadaptivni perfekcionist odda članek in prejme od urednika pripombe in popravke, to doživlja kot zavrnitev in dokaz lastne nesposobnosti, zato analizira vsako napako in se sprašuje, kako je lahko zadevo tako slabo napisal. Iz napak se ne zna učiti, ker jih doživlja kot katastrofo epskih razsežnosti.
Prav tako je za neadaptivne perfekcioniste značilno, da previsoka merila projicirajo tudi v druge, zato so izjemno kritični do sodelavcev, partnerjev, prijateljev, sorodnikov, kar jim lahko povzroča precej težav v odnosih, pa tudi v službi. Ta tip perfekcionizma lahko ustvarja toksično, nevrotično vzdušje na delovnem mestu, saj nezdrava težnja k popolnosti ne vpliva le na posameznika, ki je perfekcionist, temveč tudi na njegove nadrejene in sodelavce. Raziskava iz leta 2020, ki sta jo izvedli psihologinji Emily Kleszewski in Kathleen Otto iz nemške Philipps Univerze v Marburgu, je namreč pokazala, da perfekcionisti še zdaleč niso idealni in zaželeni sodelavci. »Če bi sodelavci lahko izbirali med delom s perfekcionistom in osebo, ki to ni, bi vedno izbrali osebo z realnimi pričakovanji do sebe in predvsem do celotne ekipe,« ugotavlja Emily Kleszewski.
Paradoks perfekcionizma
Večina perfekcionistov enači lastno vrednost z dosežki na delovnem področju, zato stremijo k nenehnemu napredku, brezhibnosti in čezmernemu delu, pri čemer se nehote ujamejo v zanko težnje k popolnosti – če stremiš k popolnosti, nisi nikoli zadovoljen, saj vedno najdeš kaj, kar bi bilo treba izpopolniti, nadgraditi, izpiliti ali spremeniti, pa naj gre za delo, telo, odnose ali gospodinjenje. Kadar se preveč ukvarjaš s popolnostjo pri vsem, kar počneš, nič ni dovolj dobro, predvsem pa te preganja občutek, da ti sam nisi dovolj dober, zato moraš dati vedno vse od sebe in se nikoli ne smeš ustaviti.
Lenarjenje in počitek sta namreč za marsikaterega perfekcionista neumno zapravljanje časa, ker je treba »vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napredovati«.
Paradoksalno je, da bolj kot se trudiš postati popoln, večji pritisk, stres in tesnobo čutiš. Vendar je to zelo težko opustiti, saj »dandanes pričakovanja družbe močno presegajo zmožnosti večine ljudi, da bi jih izpolnili«, opaža Thomas Curran. Perfekcionizem torej ni vedno izbira posameznika – posledica njegovih osebnostnih lastnosti, pretirane ustrežljivosti, dedne zasnove, primarne socializacije ali travm, temveč nemalokrat tudi prilagoditev posameznika na visoke standarde, zahteve in pričakovanja delovnega okolja, ki nagrajuje dosežke.
Prav zato se številni perfekcionisti bojijo opustiti težnjo k popolnosti, ker so prepričani, da bodo zato manj uspešni, manj cenjeni in posledično slabše plačani. Poleg tega je v ozadju perfekcionizma pogosto pretirana želja po potrditvah in strah, da ne boš ljubljen in sprejet, če ne boš popoln.
Čeprav se nekateri zavedajo, da jim stremljenje k popolnosti škoduje, se tega oklepajo, ker presodijo, da je to cena, ki jo je vredno plačati za doseganje ciljev – četudi je ta cena slabo duševno zdravje, slabi odnosi in slabša kakovost življenja.
Kajti ljudje, ki imajo visoko izražene neprilagojene perfekcionistične težnje, veliko časa namenijo popravljanju stvari, zaradi visokih standardov in zaskrbljenosti zaradi morebitnih napak pa porabijo za nalogo več časa, kot bi bilo treba. Posledica tega je lahko pomanjkanje časa za druge vidike življenja, kar vodi v manjše število interesov, socialno izolacijo in lahko povzroči slabo razpoloženje. Življenje gre mimo njih, ker se najprej lotijo neprijetnih nalog, zato jim pogosto zmanjka časa za resnične cilje in želje.
Perfekcionizem ni individualni problem
Zmanjšati ali opustiti perfekcionizem je vse prej kot enostavno, vendar ni nemogoče, ker se nihče ne rodi kot perfekcionist, temveč to postane zaradi socializacije in vzgoje, pa tudi zaradi zahtev družbenega sistema. Neusmiljeni perfekcionizem si kot fašistični diktator popolnoma prilašča in nadzoruje naše življenje, zato tudi za vsako ceno brani naše vrednote, še posebej če so te v skladu s priznanimi družbenimi normami in pravili. Zaradi tega marsikdo opuščanje perfekcionizma povezuje s tveganjem, da bo izločen iz družbe.
Toda perfekcionizem ni individualni problem, temveč je problem skupnosti. Ublažitev perfekcionizma je na neki način družbeno odgovorno in revolucionarno početje, saj gre za upor zahtevam potrošniškega kapitalizma in neoliberalizma. S tem, ko ne pristajaš na zapovedi sistema, ki ljudi vidi kot nekritično maso potrošnikov in stremi k čim večji, nenadzorovani gospodarski rasti, se ne boriš le zase, temveč za pravičnejši svet, v katerem je kakovost življenja pomembnejša od BDP.
Onkraj perfekcionizma, ki je prežet z individualizmom, je namreč skrb za skupnost – za družbeno pravičnost in solidarnost. Zato dijakom ob koncu predavanja rečem, da se je smiselno vprašati, kaj je njihov cilj – biti najboljši na vseh področjih ali biti dober človek. (Na žalost se to dvoje pogosto izključuje, saj so na vodstvenih položajih in pod žarometi pogosto ljudje brez empatije in z narcističnimi osebnostnimi potezami.)
Takrat me nihče ne gleda, kot da sem prišla z Marsa. Se pa sprašujem, kako naj živijo dobro in so dobri v svetu, kjer šteje predvsem tisto, kar je vidno in merljivo.