PEDOFILIJA / Skril me je

Pedofil... človeški predator, ki viktimizira nebogljene otroke.
Različne raziskave so pokazale, da so pedofili odraščali ob dominantni materi ter pasivnem oziroma odsotnem očetu (Tingle et al., 1986; v: Frangež, 2012). Pedofili imajo slabo samospoštovanje in se teže spoprijemajo s težavami (Marshall et al., 1999; v: Frangež, 2012). Zaradi svoje spolne deviacije se ne zmorejo identificirati z drugimi, lahko ustvarijo svojo lažno identiteto ter se borijo z močno, vendar neprepoznano krivdo (Glasser, 1988; v: Frangež, 2012). Nekateri so impotentni (Selič, 2000; v: Frangež, 2012). Spolna nagnjenja imajo lahko samo do otrok, lahko pa imajo stike tudi z odraslimi (APA, 2013). Nekateri se namensko poročijo ali imajo zvezo z materjo, ki ima primerno stare otroke, da imajo do njih lažji dostop. Nekateri v ta namen posvojijo otroke iz tujine ali pa odpotujejo v dežele, kjer so jim na voljo otroci v okviru prostitucije (Kobal, 2007; v: Frangež, 2012).
Sreda, 22. novembra 1989
Potem ko je pokadil cigareto in jo ugasnil v pepelniku, je Metod globoko vdihnil in začel pripovedovati: »Bil je čisto običajen dan. Torek, 7. novembra. Vstal sem zgodaj, ker nisem mogel več spati. Najprej sem se uredil. Potem sem si pa spekel jajca. Tri jajca. Sem jih pojedel s kruhom. Spil sem čaj in potem sem šel v mesto. Okrog pol enajste sem se vrnil domov. Jedel nisem več in okrog dvanajste sem odšel v gostilno Prlek v Ljutomeru, kjer je moja znanka Silvestra, ki je bila tam natakarica, praznovala rojstni dan. Zadržal sem se največ pol ure,« je rekel Metod in nadaljeval, »pil sem vino. Mislim, da sem ga spil dva litra.«
»Dva litra?« je začudeno vprašal psihiater.
»Najmanj dva litra,« je odgovoril Metod.
Nedelja, 6. novembra 2022
»Anton je prišel po kosilu, nekaj čez dvanajsto, po vaju,« je rekla Astrida Silviji in Anton je nadaljeval: »Takrat nisem imel službe in sem bil doma. Ves dopoldan sem kuhal golaž in pospravljal. In ko smo prišli domov, sta se najprej najedli in potem sta se igrali. Po tleh sta raztresli bleščice. Potem sta hoteli ven in sem rekel, da lahko, ampak da morata najprej vse pobrati s tal. In sta z rokami pobirali bleščice, ker takrat nismo imeli sesalca. Bleščico za bleščico. In potem sem rekel, da bosta lahko šli ven, ko pride mama.«
»Jaz sem delala in po službi sem odšla v Blagovnico,« je nadaljevala Astrida, »naročit torto za Doris. Za njen rojstni dan. Čokoladno.«
»In ko si prišla domov, je bila ura okrog pol štiri,« je dodal Anton, »in sta punci vprašali, če lahko gresta ven.«
Astrida je pogledala Silvijo ter nadaljevala: »Meni ni bilo všeč, da bi bili zunaj. Zima je bila in mračno je že bilo. In potem je Anton rekel, naj gresta, ker sta bili tako zelo pridni,« je rekla Astrida.
»Potem sta se oblekli. Doris si je oblekla najljubšo modro jaknico, ki je imela oranžno podlogo s kapuco, in obula črne gležnjarje. Silvija pa si je oblekla rdeč plašček, črne čevlje in kapo. Doris ni imela rada kape. Je bila vedno brez. In sta šli pred blok,« je nadaljeval Anton.
»Zunaj sta se najprej igrali s sosedovimi otroki,« je rekla Astrida.
Petek, 17. novembra 1989
»Delala sem do 13.00,« je pred preiskovalno sodnico in zapisničarko začela pogovor Silvestra B., stara 23 let, ki je bila zaposlena v gostilni Prlek, in nadaljevala: »Okrog 12.30 je v gostilno prišel Metod in naročil pijačo. Rekel je, da ima god in je dosti govoril. Jaz sem imela rojstni dan, zato smo v družbi nekaj spili. Pili smo vino, in to v kozarcih za en deci. Metod je takrat spil dva, tri kozarce vina.«
Sreda, 22. novembra 1989
»Od tam sem šel v Bistro. Tam sem popil kavo in 0,5 stocka. V bistvu sem spil trikrat po 0,5 stocka in od tam sem se vrnil nazaj k Prleku, kjer so še vedno praznovali rojstni dan. In tam sem spil še dva deci vina,« je preračunljivo razlagal Metod.
»Potem sva šla s Silvestro v hotel, kjer je delal njen mož. Tam sem spet pil vino. Vsaj en liter sem ga spil.«
Petek, 17. novembra 1989
»Ob 13.00 sem se odpravila v hotel, kjer dela moj mož,« je pred preiskovalno sodnico nadaljevala Silvestra, »saj sem nameravala ob 14.00 z njim domov. Ker sem imela rojstni dan, sem moževe sodelavke častila s pijačo. Metod je ves čas hodil za mano. Pili smo vino in Metod je do takrat, ko sem odšla domov spil približno pol litra vina. Če je bil pijan, ne vem. Z možem sva ob 14.00 odšla.«
»Kako dobro ga poznate?« je Silvestro vprašala sodnica.
»Metoda? Bolj na videz. Vedno je bil nekoliko čuden. Če je koga enkrat ali dvakrat videl, ga je že na daleč pozdravljal, mu mahal, silil v njegovo družbo. Rad je lovil majhne punčke. Spomnim se, da jih je v bazenu metal v vodo in se z njimi igral. Nisem opazila, da bi kdaj hodil s kakšnim dekletom, ker je bil pač takšen, da so se ga dekleta izogibala. Večkrat sem ga videla in lahko rečem, da k dekletom moje starosti ni pristopal tako, kot to počnejo drugi fantje. Tudi od drugih deklet nisem slišala, da bi za katero hodil, da bi mu bila izrazito všeč, da bi jo osvajal. Pri njem se ni zgodilo, da bi pogovor nanesel na seks, kot se to pri drugih fantih večkrat dogaja.«
Sreda, 22. novembra 1989
»Okrog pol tretje je Silvestra šla z možem domov,« je nadaljeval Metod, »pozabila je vrečko. Vzel sem jo in jo odnesel k Prleku. Tam sem še spil dva deci vina in potem sem se vrnil v hotel. Usedel sem se za šank in spet pil. Stregel me je natakar, ki je delal za šankom.«
Petek, 17. novembra 1989
»Delal sem v popoldanski izmeni, od 14.00 dalje,« je pred preiskovalno sodnico rekel Edi D., star 30 let, natakar v hotelu Jeruzalem, in nadaljeval: »In ko sem prišel na delo, je bil Metod že pri točilni mizi. Častil mi je kavo, ki sem jo spil. Po približno pol ure je odšel. Težko rečem, da je bil pijan, ker je bil vedno nekoliko čuden. Vrnil se je okoli 15.00 in mislim, da je takrat spil samo sok.«
Petek, 17. novembra 1989
»Ko sem prišel v hotel, je bil Metod že tam,« je pred preiskovalno sodnico rekel Vladimir N., star 32 let, zaposlen kot receptor v Banovcih, in nadaljeval: »Spomnim se, da je hodil okrog nas in dražil našo tajnico. Ne kot žensko, ampak bolj zato, ker je njen mož policist. Ne vem, kaj sta imela. Mislim, da je šlo za manjši spor med njima. Potem je odšel.«
Nedelja, 6. novembra 2022
»Hodila sem na balkon in gledala, kaj sta počeli,« je nadaljevala Astrida.
»In potem je prišel sosed do otrok in so šli. On in njegova dva po mamo v službo. In vedve sta ostali sami. Ne vem pa, kaj sta se igrali,« je samo sebe vprašala Astrida.
Silvija je takoj odgovorila: »Palčico. Palčico in žabo. Nobena se ni hotela poročiti z grdim žabcem.«
Sreda, 22. novembra 1989
»In kaj je sledilo potem?« je vprašal psihiater Metoda.
»Popil sem kavo in iz sklede, ki je bila na pultu, vzel par bonbonov. Sem jih dal v žep in okrog pol pete odšel iz hotela, in namesto da bi se obrnil levo proti domu, sem se obrnil desno proti prehodu, ki vodi do glavne ceste, kakšnih 800 metrov stran pa je železniška postaja. Ne vem, zakaj sem šel v to smer. Ne spomnim se točno. Najbrž sem šel že mimo železniške postaje, ampak se nikakor ne morem spomniti, kje sem zagledal punčko.«
Nedelja, 6. novembra 2022
»Jaz sem vsake toliko stopila na balkon in pogledala, kje sta,« je rekla Astrida.
»Igrali sva se,« je nadaljevala Silvija, »ko je prišel mimo. Najprej se je ustavil in naju gledal in potem je prišel do mene. Obe sva ga gledali, ko je z roko segel v žep in iz njega potegnil bonbone in mi rekel: ‚Boš?‘«
»In potem sva stekli stran. Jaz proti bloku, Doris pa proti parku, ampak jo je ujel. Zgrabil jo je in jo vrgel čez ramo in jo odnesel. Jaz sem se ustrašila in sem stekla po stopnicah domov.«
»Šel sem po stopnicah po punci,« je nadaljeval Anton, »ko mi je naproti v joku pritekla Silvija.«
Astrida je globoko zavzdihnila: »Ah.« Po daljšem premoru je nadaljevala: »Ko je pritekla v stanovanje, je jokala in ni nič rekla. Jaz sem bila v popolnem šoku. V takem šoku, da sem jo prijela in jo vrgla na posteljo in ji rekla: ‚Zdaj pa že reci. Kaj je? Kaj se je zgodilo?‘ In nič. Sem ji rekla: ‚Boš dobila Barbiko. Karkoli, samo povej mi.‘ In potem je rekla: ‚Stric je odnesel Doris.‘«
»Potem sva takoj stekla na dvorišče. S Silvijo v rokah,« je rekel Anton in nadaljeval: »Vprašal sem jo, kam je striček odnesel Doris, in Silvija je pokazala proti parku in rekla, da je šel striček z Doris v park.«
»Vtem se je pripeljal sosed z ženo in otroki,« je nadaljevala Astrida, »Antona sem poslala na policijo. Soseda sta šla v park. Jaz pa s Silvijo k tašči in tastu,« je rekla Astrida, »če bi bila Doris slučajno tam, ampak je ni bilo.«
»In potem sem rekel, da gremo pogledat v Dokležovje k tastu, če jo je on odnesel,« je rekel Anton.
Astrida je nadaljevala: »Ker je bil moj atek zelo navezan na Doris, sem pomislila, da bi lahko šla z njim. Najprej sva hodila okoli hiše in poslušala. Potem sem šla v hišo in vprašala, če je Doris pri njih, ampak je tudi tam ni bilo. In smo šli nazaj v Ljutomer.«
»Potem je šel tvoj oče z avtobusom za nami v Ljutomer,« je dodal Anton in nadaljeval: »In ker je policija rekla, naj se gre po gostilnah v Ljutomeru, če bi se slučajno kdo pojavil. Sem šel od gostilne do gostilne in ljudje so jo začeli iskati. Sorodniki, prijatelji, znanci … Vsi so jo iskali.«
Sreda, 22. novembra 1989
»Spomnim se samo tega, da sem jo držal v rokah,« in pri tem je Metod psihiatru pokazal, kako jo je stiskal k sebi v vodoravnem položaju, tako, da je ležala čez obe njegovi roki.
»Držal sem jo tako, da je imela obraz pod mojo levo ramo in ni mogla kričati. Prej je kričala. Tako sem jo nesel proti gozdu. Ne vem, kam.«
»Zakaj?« ga je vprašal psihiater.
»Zakaj?« je ponovil vprašanje Metod in odgovoril: »Hotel sem seksati. Tiste kraje poznam, ker sem tam večkrat tekel. Poznal sem kraj. Nisem pa vedel, da je bila tam njiva, na kateri je bila posajena koruza. Ko sem prišel iz gozda kakšnih 20 do 30 metrov nad njivo, sem se ustavil. Do tja sem prehodil dva mosta. Ko sem se ustavil, sem spustil punčko na tla. Začel sem jo slačiti. Slekel sem ji hlače. Hlačne nogavice, ki jih je imela na sebi. Tudi spodnje hlačke sem ji slekel. In ... in sem jo začel otipavati. Položil sem jo na tla in sem jo otipaval. Kakšnih pet minut. S prsti sem segel vanjo. Kričala je, zato sem jo udaril. Večkrat. Štirikrat, petkrat ...«
Pri zadnjih besedah se je malce ustavil. Razmislil in nadaljeval: »Moram reči, da sem jo udaril prav nežno. Z desno roko, ki sem jo v členkih sključil, vendar je nisem stisnil v pest. Tistih pet ali šest udarcev jo je zadelo v glavo, in to s členki. Tako da se po četrtem, petem udarcu ni več premaknila, ampak je obležala na hrbtu.«
Psihiater je pozorno poslušal in medtem pogledal paznika, ki je Metoda nemo opazoval. Bil je vidno pretresen. Z eno roko na pasu in drugo ob telesu je stiskal pest, kot da bo zdaj zdaj skočil v Metoda in ga udaril. Metod je to opazil. Za trenutek je utihnil in potem s spremenjenim tonom nadaljeval: »Ko je ležala, sem si slekel jakno in kavbojke. Spodnjice tudi. In ko sem se slekel, sem se ulegel nanjo. Tako da sem se s svojim …«, na tem mestu je malo postal, se zamislil in rekel, »spolovilom drgnil ob njeno. Drgnil sem se gor in dol in nisem niti skušal prodreti vanjo, ker sem ugotovil, da ne bo šlo. Že zato, ker jih imam jaz 22, ona pa ... ona je pa majhna. Že ko sem s prsti segel vanjo, sem vedel, da ne bo šlo.«
Psihiater je vidno pretresen globoko vzdihnil in Metod ga je pogledal ter nadaljeval: »Ne vem, zakaj, ampak sem po tistem, ko sem se drgnil obnjo, z roko segel po steblu koruze, ki je raslo blizu. Na njivi je bila koruza. Odlomil sem ga. Kos. Ni bil daljši od 30 centimetrov. In potem sem ... Potisnil sem ga vanjo. Trikrat not in ven. Potem sem ga izvlekel in sem jo pustil na tleh. Mislim, da je krvavela. Ni se premikala. Ni jokala, ni kričala. Ni mi prišlo. Oblekel sem se in sem odšel.«
»Kam ste odšli?« ga je vprašal psihiater.
»Stran, proti mestu,« je odgovoril Metod in nadaljeval: »Hodil sem proti mestu. Najprej sem šel v hotel in se očistil, kolikor sem se lahko. Spil sem en deci swinga.«
Nedelja, 6. novembra 2022
»Nekaj čez 18.00 sem prišel v hotel Jeruzalem,« je nadaljeval Anton, »in ko sem govoril z natakarjem, je tja prišel tudi Metod, vendar sem ga videl samo od daleč in mi še na misel ni prišlo, da bi bil lahko on v kakšni povezavi z Doris. In ker nisem nič izvedel, sem odšel k policistom in gasilcem, ki so se pripravljali na iskalno akcijo.«
Petek, 17. novembra 1989
»Spomnim se, da je Metod prišel nekaj po 18.00,« je pred preiskovalno sodnico povedala Milka Ž., stara 23 let, natakarica v hotelu Jeruzalem, in nadaljevala: »Prišel je v točilnico in za točilno mizo naročil kavo. Samo kavo in nič drugega. V oči mi je padlo, da je bil ves povaljan in blaten. Nekaj se je otipaval po različnih delih telesa, kot da bi ga kaj bolelo. Mislim, da je hotel dajati vtis, da se je z nekom stepel. Popil je kavo in vprašal, ali jo je plačal. Ko sem pritrdila, je odšel.«
Petek, 17. novembra 1989
»Na hlačah je imel neke madeže, nisem pa vedel, ali so od barve ali od krvi,« je pred sodnico rekel Edi, natakar v hotelu Jeruzalem, in nadaljeval: »Bil je blaten. Vprašal sem ga, če se je stepel ali je padel, in mi je samo na kratko odgovoril, da ni bilo nič. Bil je videti čuden. Za točilno mizo je slonel na rokah, nato je odšel.«
Sreda, 22. novembra 1989
»Ko sem šel proti domu, sem prišel k sebi,« je Metod rekel psihiatru in nadaljeval: »Ko sem na njej videl kri, sem se zavedal, da sem krvav. Doma sem poskušal sprati kri in potem sem se oblekel v trenirko. Ko sem se slekel, sem izgubil denarnico, osebno izkaznico in beležko. Nisem hotel, da jih najdejo, ker bi me potem dobili. Vzel sem svetilko in sem se vrnil, ampak nisem šel nazaj. Spotoma sem v bližini lovskega doma zagledal policiste in si nisem upal več nazaj. Nato sem šel čez glavno cesto po drugi poti do kraja, kjer sem pustil punčko, in ko sem prišel tja, sem ugotovil, da punčke ni več tam.«
Torek, 7. novembra 1989
Doris je obležala na gozdni jasi. Sčasoma je prišla k sebi. Vstala je in se v noči napotila proti lučem, ki jih je videla v daljavi. Poškodovana, gola od pasu navzdol in bosa je počasi hodila proti mestu. Krvavela je.
Sreda, 22. novembra 1989
»Dokumentov nisem iskal,« je pred psihiatrom nadaljeval Metod, »potem sem šel v Ljutomer, v hotel, in se usedel za točilno mizo.«
Petek, 17. novembra 1989
»Vrnil se je po približno pol ure,« je pred preiskovalno sodnico rekla Milka Ž., natakarica v hotelu Jeruzalem, in nadaljevala: »Bil je preoblečen. Imel je trenirko. S sabo ni imel nič. Mislim, da je kupil cigarete. Hodil je sem in tja in potem je odšel.«
Sreda, 22. novembra 1989
»Šel sem domov in čakal. Potem sem šel nazaj proti Ljutomeru. Do bloka, kjer sem jo pobral, in tam je bilo polno ljudi, policistov. Zbal sem se in sem v živo mejo pri bloku odvrgel svetilko. Potem sem šel domov in sem čakal,« je pogovor pri psihiatru zaključil Metod.
Torek, 7. novembra 1989
Doris je ob gozdu hodila proti lučem. Proti mestu. Več kot kilometer je prepešačila v mrazu. Medtem so jo iskali policisti s službenimi psi, občani, sorodniki, sosedje ...
Nedelja, 6. novembra 2022
»Moj pokojni ata je rekel: ‚Punca je nekje tu. Preko železnice. Punca je nekje tu.‘« je rekel Anton in nadaljeval: »Bilo je polno policistov s psi, ampak niso nič zavohali, ker je že padla rosa. Potem so se začeli zbirati gasilci.«
Torek, 7. novembra 1989
Ob 21.15 je Doris sama prišla iz gozda do železniške postaje Ljutomer – mesto, kjer sta jo prva opazila policist in sosed Janko, star 37 let. Ob njem je bil njegov štirinajstletni sin Sašo, ki je bil vidno pretresen, ko je zagledal Doris.
Janko je prvi pristopil k njej in Doris mu je rekla: »Jaz nisem nič kriva, striček me je skril.«
Te besede je ponavljala vsakemu, s katerim je prišla v stik.
Zavili so jo v odejo in Janko jo je odnesel pred blok, tam pa je k njemu pristopil policist, ki jo je odpeljal v Zdravstveni dom Ljutomer. Medtem je Janko stekel v stanovanje k Astridi in ji naročil, naj vzame zdravstveno izkaznico.
Nedelja, 6. novembra 2022
»Ko sem slišal, da je Doris prišla iz ‚Babjega rožiča‘, sem takoj stekel ven,« je rekel Anton in nadaljeval: »Bil sem šokiran. Bila je skoraj gola. Oblečeno je imela samo bundico. Po nogah, rokah in obrazu je bila krvava. Policist in sosed sta jo takoj odpeljala v zdravstveni dom.«
»Bila je krvava,« je dodala Astrida in obmolknila. Čez čas je nadaljevala: »Ko sem prišla v zdravstveni dom, me zdravnik ni spustil v ordinacijo in potem mi je v polomljeni slovenščini rekel: ‚Pojdite kuči. Nije ništa. Neka spava.‘ Bil je Hrvat. In potem je rekel policist, naj da napotnico, da jo bodo odpeljali v bolnico v Mursko Soboto.«
Astrida je globoko zavzdihnila in nadaljevala: »Ko sva čakali na reševalce, da naju odpeljejo v bolnico me je Doris prijela za roko in rekla: ‚Striček me je skril, jaz nisem nič kriva, ali mi boš kupila druge hlače, ker mi je striček te strgal.‘«
Astrida je utihnila. Nemo smo jo gledali. Silviji so po obrazu tekle solze.
»Ko sva prišli v bolnico, sem šla z njo v ordinacijo in tam sem videla, kako hudo je poškodovana. Takrat me je zlomilo.«
Petletna Doris je bila žrtev zlorabe, njena grozljiva zgodba je opisana v romanu »Skril me je«, ki ga je dr. Boštjan Brezovnik napisal skupaj z njeno mamo Astrido Beck, očetom Antonom Vučkom in Dorisino sestro Silvijo Silvy Raduha. Zgodilo se je v Ljutomeru, sedmega novembra leta 1989, ko je 22-letni moški na posebno krut način spolno zlorabil komaj petletno deklico, ki je kasneje umrla. Odslužil je dvanajst let in si, medtem ko je bil v zaporu, našel dekle ter si kasneje ustvaril družino.

Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije je v zadnjem letu do ene milijarde otrok, starih od 2 do 17 let, doživelo zanemarjanje, čustveno, fizično ali spolno nasilje.
WHO, 2023
Nekateri od otrok o nasilju ne bodo nikoli spregovorili.