Pismo rosno

Marko skače, Marko skače, po zeleni trati ...
Pa je trata na drugi strani res bolj zelena?
Zgodbe o lastnem dojemanju stereotipov, ki so značilni za Slovenijo in Slovence.

***

Nekje na začetku novega tisočletja se nas je nekaj pisateljev namenilo v Beograd, da bi Srbom predstavili t. i. mlajšo generacijo slovenskih piscev, čeprav smo jih vsi šteli že krepko čez trideset. Od tistega gostovanja mi je v spominu ostalo, da smo po branju in kopici izbranih besed nadaljevali druženje s srbskimi kolegi v enem od mnogih beograjskih klubov. Pogovor je bil vse bolj sproščen, pa smo se kmalu oddaljili od izhodiščne visoke teme in se spustili na bolj tuzemske zadeve. Govorili smo o nekdanji skupni glasbi, o športnih klubih, ki propadajo, pa o filmu, njihovem in našem, in še in še, ko je do nas pristopil neki gromozanski dečko in nič kaj prijazno povprašal, ali imamo mi Slovenci sploh kako svojo kletvico. »Jasno, da imamo!« je rekel naš kolega. »Tristo kosmatih!«

Tip se je povsem zmedel. Gledal je sem in tja, pa v vse nas in se nikakor ni mogel sprijazniti s temi »kosmatimi«.

Kaj da je kosmato, je bentil, in kaj naj bi to sploh pomenilo, pa se je naš kolega sklonil malce bliže k njemu in mu zabrusil, da bi dečko končno razumel: »Tristo kosmatih, pička ti materina!« 

Razumel je in nam dal mir.