Nuan poberem ob šestih pri metroju, ker je morala odpisati izpite in nato priti še na drug konec mesta. Gledam jo skozi naliv, kako se dviga po stopnicah. Popravi si krilo fakultetne uniforme in premeri svoj obraz na ekranu telefona, preden mi pomaha čez cesto, kjer z gručo naključnih mimoidočih postopam pod streho trgovinske franšize 7-eleven. Nasproti ji grem z dežnikom, ona pa kar tako, kot da je dež ne moti.
»Ti je vroče?« vprašam, ko jo dobim pod dežnik. »Izpiti?«
»Vse bo odlično,« reče, nato pa navrže psovko motoristu, ki nevarno zavije mimo naju.
Z jezo zabrusi še cel stavek v tajščini, raje je ne vprašam za prevod. Pogledam premočene motoriste, ki se zbirajo pred semaforom, nekateri nosijo barvite pelerine, drugi so premočeni do kosti in se brezizrazno igrajo s telefoni v zamegljenih ovitkih. Ker je sonce že zašlo, se cesta barva v snopih njihovih žarometov, dež nad nami pa sije v barvah zaslonov, ki visijo iz nebotičnikov. Skušam se spomniti, v kateri smeri je kino, ker mi je to za hip zletelo iz glave.
»Lepo izgledaš,« rečem Nuan in naju odvedem s hrupne ulice v tišino dvorišča, kjer neka starka na zarjavel voz nalaga kokosove lupine.
Pokimava ji v pozdrav, nato pa dvorišče prečiva do stranske uličice, kjer so ena ob drugi postrojene japonske restavracije. Tudi karaoke bar je tam. In japonski klub za gentlemane. V to ulico pogosto zahajam na večerje, po tem, ko opravim dolžnosti v kinu. Nekateri me poznajo, na primer možakar, ki se ravno zdaj naslanja na skuter pod nadstreškom ene izmed restavracij.
S svetlobo cigaretne konice na obrazu se mi prikloni: »Koničiva!«
»Kako je zakonsko življenje?« mu zakličem skozi dež, ker je slučajno naneslo, da sem prejšnji teden na vratih spregledal napis in vpadel na fantovščino. Potem so me vzeli za svojega, ker so pač bili že toliko dobre volje, da so mi nalili topli sake in mi doživeto pripovedovali zgodbe o bodočem ženinu.
Zdaj se mi možakar plaho nasmehne.
»Haj, arigato …« in potem še nekaj reče, ampak mu je tako nerodno, da preostanek stavka pogoltne.
Iz restavracije smukne oranžna mačka, naravnost preko ceste v klub za gentlemane, kjer se razleže ženski smeh. Na koncu ulice se dviga neonski napis Cinema Oasis, na sebi začutim vprašujoči pogled Nuan, ki ga osvetljuje telefon v njeni roki. Na vrhu ekrana se nabirajo sporočila njenih prijateljic.
»Ja, to je to,« ji rečem, »Bodi zelo vljudna, Ing je občutljiva ženska.«
»Ja, ja,« odvrne in pogled zapiči v telefon.
Nisem prepričan, kdaj sem spoznal, da za Nuan dogajanje v kinu ne pomeni ničesar. Tajska mladina je do politike presenetljivo apatična – največ, kar storijo, je to, da za točke na fakulteti priredijo dogodke v imenu kraljeve družine. Študentski festivali, na katere me vsake toliko zvleče Nuan, se mi zdijo neverjetno plehki, z uradnimi sponzorji zahodnih korporacij na eni strani (Coca Cola, Pizza Hut …) ter idiotskimi protokoli kraljevine na drugi – na začetku vsakega kulturnega programa se predvaja osladni propagandi film, v katerem se ljudje po vsej državi rokujejo in objemajo s kraljem.
Znani pojem tajske filozofije je sanuk, to je življenje lahkotnega, neobremenjenega hedonizma. Komaj sem našel ljudi, ki se jim je to upiralo. In vse sem jih našel v kinu – dvorišče pod neonskim napisom se zdaj polni z obiskovalci. V zraku odmevata angleščina in francoščina, smrdi po marihuani in svečah z vonjem limonske trave. Morda lahko omenim, da je to prav zadnji »art kino« v Bangkoku – je tako kulturna oaza kot tudi dobesedna oaza v sivini tajske prestolnice (ponaša se z ribnikom in nekaj kvadrati gošče).
»Cineplex je uničil tajsko filmsko industrijo,« mi nekoč potoži Ing, »imeli smo polno majhnih, barvitih kinematografov, ki so vrteli vse mogoče filme. Zdaj se vrti zgolj še korporativno sranje, ker je vsa kina – razen našega! – izpodrinil Cineplex. To je protiustavno, imeti takšen monopol!«
Tudi zdaj skozi množico zaslišim raskav glas drobne ženice, ki med prsti vrti zvitek marihuane.
Ing globoko potegne in ostareli obraz ji prekrije dim, ko svojim gostom, kot nekakšen vrač, razlaga: »Zlo je resničnost življenja, zlo obstaja. Bistvo človeka je, da premaga zlo.« Takrat me opazi in pomaha, da prideva bliže. »Evo, naš rezidenčni filozof, povej jim o zlu!«
Rokujem se s plavolasimi gosti, ki mi navržejo nemška imena. »Aha! Sklepam, da ste avtorji filma Kopf in den wolken? Smo ga prejšnjikrat vrteli.«
Prijazno mi pokimajo.
»Netanjahu,« Ing takoj prevzame pogovor. »On je primer čistega zla. Zadavila bi ga z lastnimi rokami. Petinšestdeset sem stara, ravno dovolj moči še imam v rokah, da bi ga zadavila.«
»Koga?« me tiho vpraša Nuan, ki druščino pozdravi z drobnim gibom glave.
Nemški gostje so v vidni zadregi.
»Kaj pa, če lahko zadavite samo enega, gospa Ing?« podrezam iz čiste hudomušnosti. »Thaksina ali Netanjaha?«
»Netanjaha,« odločno odgovori.
To me preseneti, ker vem, kako zelo sovraži bivšega predsednika svoje države – slej ko prej ji beseda zmerom trči ob Thaksinove poboje političnih nasprotnikov iz leta 2003. Ostarela režiserka ima tudi osebne zamere, prav Thaksinova vlada je v njenih filmih prepoznala »sporne vsebine« in jih umestila na prepovedani seznam, tako da ti še zmeraj čakajo na premiero. Očitno se je Ing dogajanje v Palestini zdaj posebej dotaknilo.
»Naši otroci se nam bodo norčevali, ker smo gledali stran od teh zločinov,« nadaljuje Ing. »Naša generacija bo imela resne težave, ker nas potomci ne bodo mogli spoštovati. Človek ima eno nalogo, premagati zlo, mi pa stojimo križem rok. Zgodovina ne bo prijazna do nas.«
Pokimam.
»Ing, se opravičujem, na hitro grem pozdravit ekipo.«
»Ja, ja, ti kar,« mi reče Ing in si prižge ugašajoči zavitek marihuane. »Zgoraj so, pri ribniku, delijo gobice.« Pogleda Nuan in jo nekaj vpraša po tajsko, Nuan pa zardi in odkima. »No, kakorkoli, res so fajne gobice, kar vzemi si jih za domov, Jo.« Jo, tako me kličejo Tajci, da se ne bi mučili z izgovorjavo mojega imena. Pokimam in se z Nuan v roki prebijem skozi množico, medtem ko glas zadete režiserke pojenja: »No, kje smo ostali … Aha, zlo. Vzemimo naciste …«
V gneči pokimam nekaj znanim obrazom, medtem ko mi Nuan govori: »Kako neprijetna gospa, ona kar o ubijanju! In kako čudna druščina, tukaj so vsi tako čudni.«
Ko druščino premerim skozi njene oči, res opazim veliko potetoviranih rok, pircingov in nenavadnih frizur. Nuan vodim po stopnicah do ribnika, kjer se okrog debelega Tanapata zbira gruča študentov.
»Morda pa je enotnost bolj pomembna kot svoboda!« zarenči in udari po mizi, nato pa me opazi, kako se zrinem med študenti. »Pozdravljen, Jo! A boš gobice?«
Popraska se po sivi bradi, nato po sivih dlakah, ki mu štrlijo iz havajske srajce. Pokaže na zeleni paket z zaščitnim znakom Joe Rogana.
»Ne, hvala,« rečem in pokimam zvedavim obrazom – na prvi pogled presodim, da napol Filipinske, napol Kitajske zasedbe. »A vi danes predstavljate svoje filme?«
»Tako, tako,« reče Tanapat in me preko mize potreplja po ramenu. »Ampak zdaj se igramo hudičevega odvetnika, ravno pravi čas si prišel.«
Eden izmed kitajskih študentov mi pokima.
»Od kod prihajaš, bro?«
»Iz Slovenije. To je Nuan.«
Izmenja se nekaj pozdravov, medtem ko se stlačim na klop zraven Tanapata.
»A spet o cenzuri?« Odkimam, ko mi ponudi svoj zvitek marihuane.
»Ma ja,« mi šepne, »sejem hudiča med Kitajčke.« Nato pa nadaljuje prisotnim: »Ne vem, če veste, ampak pri nas imamo strogo cenzuro okrog religije in kralja, napačna izjava te pri priči pahne v zapor. In tudi v filmih so problemi, kolega Apichatpong mora kar naprej rezati prizore tistih nesrečnih menihov, ker se zdijo ministrom preveč človeški.«
Dvignem obrvi.
»A je Apichatpong danes z nami?«
»Ne, je pa nekje Lee, njegov montažer,« mi navrže Tanapat. »Kakorkoli, kasneje boste spoznali direktorico kina, našo gospo Ing, ki ima precejšnje probleme na ministrstvu. Veste, naše ministre je bilo strah, da bo izbruhnila še ena državljanska vojna, pa se jim je zdelo pametno prepovedati vse filme, ki bi kakorkoli odpirali politične debate. Pa se odpira vprašanje – je umetniška svoboda vredna tega, da se poruši majavi mir?«
Skomignem.
»V polarizirane družbe ni dobro kar tako drezati.«
»Tako je cenzura v bistvu smiselna,« reče Tanapat. »Tudi na Kitajskem mnogi verjamete, da vas cenzura ohranja enotne?«
Kitajski študenti mu kimajo.
»Ja,« reče študentka v dolgem dežnem plašču, »radi nam dajejo primer ZDA, kako so ljudje razdvojeni. Kar streljajo se.«
Tanapat se nasmehne.
»No, kakšno bi šele bilo na Tajskem, brez nadzora informacij? Morda je cenzura nujno zlo neuravnovešene družbe. Morda je svoboda privilegij, ki si ga lahko privoščijo zgolj v Evropi?«
Ko me pogleda, spet skomignem, ker ne poznam odgovora. Vidim, kako se po stopnicah primaje Ing in mi pomaha, opravičim se družbi in ji sledim v dvorano.
»Si Tanapat spet daje duška?« me vpraša Ing, nato pa zmaje z glavo: »Mimogrede, Nemci so boleče zategnjen narod.«
Ko stopiva v klimatizirano dvorano, me zmrazi po prepotenem hrbtu.
Med rdečimi sedeži se spustiva do odra, kjer Ing z mize pobere mikrofon: »Test, ena, dva, tri.« Nato pa meni: »A boš ti napovedal prvo skupino?«
Pokimam.
»In prepričani ste, da bomo izpustili propagandni film?«
»Jebeš ta usrani film,« pljune Ing. »Pa naj me zaprejo. Tako ali tako smo na njihovi črni listi. Glede nagrade si si zapomnil? Dobi jo filipinska skupina, po projekcijah.«
»A se predstavim kot rezidenčni filmar?« vprašam.
»Zaradi mene se predstavi kot papež,« reče Ing. »Glavno je, da ne zajebeš imen študentskih skupin. In zastavi jim par vprašanj, pogovor poskusi moderirati proti vprašanju svobode govora. A tista punca tam zunaj je tvoj zmenek? Kaj pravi na naš dogodek?«
V roke vzamem mikrofon.
»Test, ena, dva, tri.« Nato pa brez mikrofona: »Ma ne vem, ne zdi se mi posebej politično angažirana.«
Ing pokima. »Tako je s tajsko mladino, dol jim visi. Vzgojili so jih v pridne potrošniške svinje. Ampak kaj češ. Malo po malem jim bomo odprli oči, da bodo videli, v kakšni svinjariji živijo. Kot pravi J. S. Mill, bolje je biti nesrečen Sokrat, kot pa zadovoljna svinja.«
Potem se dvorana začne polniti, kmalu je nabito polna in gledam Nuan, kako se stlači na stopnice med sedeži.
Neslišno mi zaploska, medtem Ing pogleda izza zavese in mi pokima, obrnem se k obiskovalcem in rečem: »Dobrodošli na bangkoškem Festivalu svobodnega filma!«