
Pravijo, da so ameriške hiše lesene, ker je bila ameriška divjina prepolna visokih hrastov. In ker so jih prvi priseljenci tako lahko najhitreje postavili. Ampak zdi se tudi, da jih je bilo zato toliko laže zapustiti, oditi dlje proti zahodu v iskanju večjih ozemelj, dobrin, obljubljenih sanj. Lahke lesene hiše omogočajo neobremenjeno seljenje in neprestano gibanje, ki ostaja del ameriške zavesti in je tako bistveno drugačen od evropske zakoreninjenosti. A ko pomislim na ameriške hiše, si predstavljam tisto eno z modrimi polkni, tisto, kjer sem preživela pol leta svoje študijske izmenjave in kjer sem bolj kot nestanovitnost našla prepustnost – tako zraka kot ljudi – predvsem pa veliko časa.
Pred desetimi leti (sliši se neskončno daleč, čuti pa otipljivo blizu) sem nekega januarskega večera pristala na letališču v Washington D.C.-ju. Prihajala sem brez pričakovanj – vsaj zdelo se mi je tako, dokler se nisem v stari toyoti naslednji dve uri počasi odmikala od ameriške prestolnice in metropolitanskosti, ki sem je bila vajena z mojih prvih obiskov ZDA v New Yorku in Miamiju. Avtocesta 301 se je počasi iztekla v bistveno ožjo cesto, ki se, če pokukaš na zemljevid, sicer preprosto konča na sami konici polotoka, kakor bi padla v zaliv Chesapeake. A še pred tem se ustavi v kraju St. Mary’s City, ki so ga Evropejci naselili že leta 1634, danes pa razen nekaj hiš in episkopalne cerkve obsega v glavnem kampus kolidža St. Mary’s in nič kaj dosti drugega, še trgovine ne (do prve se je treba zapeljati dobrih 10 kilometrov, v kraj, ki je pravzaprav samo skupek najrazličnejših supermarketov in verig s hitro prehrano). Ko sem se tako znašla pred z drevesi obdano dvonadstropno hišo profesorja, pri katerem naj bi bivala naslednjega pol leta, sem se dokončno ovedla, da prvič v življenju ne bom živela v mestu. In da človek s sabo vedno nosi tudi pričakovanja.