Le kdo se lahko spominja obdobja, ki ga ne pozna?
V trinajstih letih potovanja po Evropi sem pogosto fotografiral in snemal življenja in zgodbe drugih. Ko sem postal oče, nisem hotel biti odsoten, stran od procesa hčerkinega odraščanja zato sem odklonil dela, ki so zahtevala fotografiranje v oddaljenih krajih. Odločil sem se, da bom ostal ob ženi in hčerki in posnel svoje življenje. Žena Anja je Slovenka, vzgoja otrok evropskih staršev pa se znatno razlikuje od azijskih navad in mišljenja, podobno kakor sta drugačna evropsko vreme in prehrana. Evropsko poudarjanje obdobja otroštva je zelo nazoren primer. Evropski starši menijo, da dragocenosti otroštva in njegove iskrene narave odločanja ni mogoče nadomestiti z ničimer – zgodbe, ki jih bodo otroci v tem obdobju izkusili, jih bodo zaznamovale za vse življenje.
Neposredno opazovanje odraščanja lastne hčerke, proces razvoja dojenčice v deklico, me je avtomatično ponesel v preteklost in obudil lastne zgodbe iz otroštva. Čas mojega odraščanja na Tajvanu v sedemdesetih letih je sovpadal s tajvanskim »ekonomskim čudežem«. Tedaj očetje niso imeli porodniškega dopusta, mamice pa so po enem mesecu od rojstva otroka morale nadaljevati delo v službah. Takšno je bilo takratno ozračje, delovna zavest je bila zasidrana v slehernem posamezniku tajvanske družbe. V času rojstva moje žene Anje je bila Slovenija še del Jugoslavije, Balkanskega polotoka, ki ga je od leta 1991 zaznamovalo osemletno obdobje vojne. Popolnoma različno okolje in družbena klima Tajvana sta Anjo seveda močno pritegnila, njena radovednost do mojega otroštva pa je vzbudila tudi moje lastno zanimanje. Takrat sem odkril, da se moji spomini na obdobje pred tretjim letom starosti zlepa ne povrnejo, pa naj se še tako močno trudim …
Strokovnjaki so pojav nezmožnosti pomnjenja zgodnjih let otroštva poimenovali otroška amnezija. Letos smo se vsi trije skupaj nekajkrat vrnili na Tajvan, da smo obiskali sorodnike. Vsakič sem vneto prisluhnil materinim spominom, ki so mi zarisovali raznovrstne podobe obdobja, ko me je nosila na hrbtu. Šele tedaj sem izvedel, da je po mojem dopolnjenem mesecu dni že morala nazaj v službo, zame pa sta od tedaj skrbela dedek in babica. Samo ob koncih tedna me je mati lahko nesla domov. Dve leti pred odhodom v vrtec me je že navsezgodaj zjutraj puščala v otroškem varstvu blizu svoje pisarne in prihajala pome šele ob večernem mraku, ko je zaključila z delom. Bežno se spominjam sončnih žarkov, ki so pronicali skozi okno dnevne sobe, piškotov v obliki aviončkov in plastičnih zelenih vojačkov, ki sem jih občudoval v otroški sobi varuške ... Ko se je rodil bratec, sem imel štiri leta. Anja me je radovedno vprašala, kakšne so bile tedaj razmere in kje sem sploh bil. Ali je bilo moje otroštvo sploh srečno? Tedaj sem spoznal, da se pravzaprav lahko sam spomnim le bridkega joka, ko sem tavajoče iskal vhod pri glavnih vratih, in da detajlov iz otroštva ne morem obuditi … Zdi se, kakor da se spomini iz otroštva zbirajo nekje »tam«, v prazni kamrici vsakega posameznika. Dan za dnem sem s tiho projekcijo obujal trivialne spomine in se veselil dneva, ko se bodo spomini posnetkov združili s svojimi lastniki. Včasih, kadar sem opazoval leteče snežinke in ob tisti nevidni luni nisem mogel spati, sem lahko celo slišal zvok spomina prizora; zvok lahkotne nostalgije snežink, ki so prevzemale naključne podobe, ko so v prijaznem ritmu druga za drugo izginjale.
Spomini iz otroštva še zdaleč niso »izpred davnin«, pač pa sem jih začel načrtno zbirati šele po dobrih tridesetih letih. Njihova globina je močno presegla moja pričakovanja. Ravno to napenjanje možganov, ko veš, da nekje obstajajo, a se jih ne spomniš, me je prepričala in privedla do odločitve, da bom fotografiral odraščanje lastne hčerke. Vsekakor zelo resničen kot tudi nadvse prijeten projekt. V tem obdobju sem neprestano zbiral fotografije in videoposnetke in z urejanjem podob vseh nas treh skušal ponovno sestaviti naše veliko popotovanje skozi življenjski vsakdan. Če se ozrem na celoten niz vseh podob, vem, da nudijo neprecenljivo zmožnost spoznavanja davno izgubljenih spominov, ki so se ponovno združili v drugi časovni dimenziji in v drugačni obliki. Čisto nehote je prostorska omejenost pristnega fotografiranja postala metafora otroškega spomina – zgodba se stalno odvija, a okvir slike ločuje opazovalca od spominov. Kot da bi bilo namenoma; naj se še tako trudiš približati, se ne moreš, lahko le pokukaš skozi majceno lino zaslonke. Skušal sem ohranjati potrpljenje, globoko zajemal sapo in nadaljeval z iskanjem minljivih sledi. Najpomembneje je, da tedaj zmoreš odmisliti predsodke, s katerimi gledamo odrasli, in da zaupaš vodenju spominov svetlobe in sence. Šele tedaj lahko morda ujameš spomin na graciozno pokrajino in tisti žarek svetlobe v razpoki vrat.
Nisem prepričan, da se bo ta živahna in poskakujoča hčerka pred mojimi očmi spominjala svojih pisanih izkustev iz dobe pred svojim tretjim letom, med drugim tudi štirih obiskov sorodnikov na Tajvanu. A vendar sva Anja in jaz presrečna, da sva od prvega dne, ko je prišla na svet, ohranila vse njene sledi. Opazovanje hčerkinega odraščanja je bilo podobno veselemu opazovanju gledaliških igralcev, ki jim je rahlo nerodno, ko izvabijo bučen aplavz. Življenje odraslih je prepojeno s pravili in logiko. Velike rjave oči z neskončno vizijo in mnogoterimi scenariji pa ponovno obudijo otroštvo, kakor tudi venomer opominjajo, da bo hitri vlak otroštva, ki linearno pospešuje vse od odhoda s postaje, enkrat nenadoma zapiskal in odpeljal. Kaj lahko naredimo? Ko sem spoštljivo prisluhnil hčerkinemu opisovanju sveta, kakor ga vidi sama, in poslušal njen cvileči otroški glas, je bila to zame najlepša melodija, kar sem jih kdaj slišal. Deliti otroško samoto z njo, vaditi in zasledovati spomine, se mi je zdelo kot zbirka pesmi, napisanih v tujem jeziku.
Kaj lahko povrne spomin na obdobje, ki se ga ne spomnimo? Fotografija.
Morda je to, kar mi je dala triletna hčerka, razsvetljenje. Podobno kot se iz lepega poraja kaka ideja, sem intuitivno fotografiral hčerino otroštvo. Tako sem lahko izhajal iz najbolj globokih uličic spominov in našel ogrado, ki razmejuje svet odraslih s spomini otroštva. Četudi je bila pred fotoaparatom pokrajina kontinentalnega evropskega pomladnega travnika ali slovenskega gozda, se mi je v spomin nezavedno vračala dedkova skrb za zelenico v babičinem dvorišču, zvonjenje srednješolske ure v večernih poletnih dneh, podoba babičinega ekspresnega pečenja ribe v kuhinji. Del med spomini in domišljijo se zdi kot slika na fotografiji na kateri čas mirno stoji. Bežno se spominjam tistih brezskrbnih dni, ko sem se počutil kot da bi bilo vsak dan lepo vreme...Skozi fotografske leče sem skušal iskati vzroke za manjkajoče spomine na svoje otroštvo. Moje podajanje zgodbe skozi posnetke je pravzaprav nekakšen protest nad zasegom izginulih spominov. Hčerino otroštvo je v hipu postalo moje drugo otroštvo. Ponovno sem odkril presenečenja in silhueta tistega malega dečka v mojem srcu je postopoma postala jasna. Ko so oči prežete s starimi spomini mežikale med odpiranjem in zapiranjem zaslonke, sem v univerzumu s povprečno velikim centrom za izgubljene predmete skušal najti vsakršne njihove morebitne sledi izgubljenih spominov in se v tistem najbolj spokojnem vakuumu odmevajočega ritma ponovno zbližal s svojim davno izgubljenim otroštvom.
Veliko fotografij in posnetkov je bilo narejenih, ko je hčerka začenjala govoriti. Predno je znala govoriti namreč ni mogla povezati drevesa pred njenimi očmi z besedami ali pa imeti asociacijo drevesa z rastlino: eno drevo je pač bilo eno drevo. Otroška iskrenost je bila tista, ki je vodila fotografa k videnju resnične slike. Jamice v hčerinem nasmešku tik pred fotografiranjem so bile kot malo bleščeče sonce in so mi vedno znova pustile verjeti, da bo fotografija stičišče preteklosti in prihodnosti.
Videoposnetki hčerinega odraščanja pa so kot nekakšne podaljšane ilustracije skoraj pozabljenih otroških spominov, šepetajoč vzklik in hrepenenje večne nostalgije.
Kdo se bo spominjal obdobja, ki ga ne pozna?
Ohranjujoča distanca med vselej radovedno človekovo zavestjo in spomini iz otroštva, intimnost med senco in njenim telesom so najbolj odtujene povezave in stičišča. Pa vendarle, tudi znanstveniki so potrebovali precej časa in truda, da so odkrili, da zaradi različne gostote navadne in morske vode, kar 90% površine plavajočih gora na severnem ter južnem polu sega globoko pod morsko gladino in da se zgolj z gledanjem ledenih plošč na površini ne da ustvariti pravilne podobe sveta pod mirnim morjem. Ali povezava med zavestjo in spomini ne spominja ravno na odkritje o ledenih gorah? Namreč nismo pozabili prekrasnih prizorov v naši globini, so le daleč narazen drug od drugega. Spomini iz otroštva niso nekaj kar se nahaja zunaj nas ampak nekaj kar je vedno prisotno v nas samih, nekje na meji med dnevom in nočjo, nekje med vidnim in nevidnim.
