Pop kultura in jaz, letnik oseminosemdeset
Star sem osemintrideset let, kar pomeni, da sem dovolj star, da se spomnim sveta brez interneta in dovolj mlad, da mi večina ljudi še vedno pošilja povezave na videe, ki naj bi jih res moral videti. Ta položaj vmesnosti je zanimiv kraj za opazovanje pop kulture. Ne stojim na varni razdalji akademske analize, hkrati pa nisem povsem potopljen v njen stalni tok. Pop kultura mi ves čas hodi naproti, tako na telefonu, v pogovorih, v oglasih, v naključnih referencah, ki jih ujameš na pivu po službi. Zdi se mi, da se razprava o sodobni pop kulturi skoraj vedno začne z občutkom razočaranja. Pogovori hitro zavijejo k temu, da je bilo nekoč vse boljše, globlje, pametnejše. Glasba je imela sporočilo, filmi so imeli zgodbo, humor je bil duhovit. Danes naj bi prevladovali ponovitve, algoritmi in prazni spektakli. Te trditve poslušam že dolgo. Spomnim se jih še iz časa, ko sem bil najstnik in so starejši z enako resnostjo razlagali, da MTV uničuje glasbo in da računalniške igrice kvarijo možgane.
Ko danes gledam pop kulturo okoli sebe, imam precej drugačno izkušnjo. Ne deluje mi plitva, deluje mi … recimo temu, da je precej zgoščena. V enem samem tednu lahko naletiš na serijo, ki se ukvarja z razrednimi razlikami, aplikacijo, ki banalizira intimnost, in pesem, ki v treh minutah povzame občutek generacijske tesnobe. Vse to obstaja hkrati, brez jasne hierarhije, brez skupnega kanona. To je lahko zmedeno, pogosto tudi utrujajoče, hkrati pa presenetljivo natančno ujame način, kako danes živimo. Ko poslušam pop glasbo, ki jo moji starši zavračajo kot nekaj izpraznjenega, v njej pogosto slišim nekaj zelo znanega. Občutek stalne primerjave, občutek zamujanja, željo po prepoznavnosti in strah pred izginotjem. To niso nove teme. Razlika je v jeziku.
Namesto albumov dobimo posamezne komade, namesto epskih zgodb kratke izseke.
Svet, ki se fragmentira, proizvaja fragmentarno kulturo. To se mi zdi bolj opis stanja kot dokaz njegovega propada.
Podobno je s filmi in serijami. Pogosto slišim, da je vse reciklaža, reboot, remake. Kar drži, če gledamo samo površino. Ko pa isti material pogledam skozi zgodovinsko prizmo, vidim nekaj drugega: družbo, ki se vedno znova vrača k istim zgodbam, ker se sooča z novimi verzijami istih strahov. Superjunaki niso zgolj pobeg iz realnosti, temveč odziv na občutek nemoči v svetu, kjer posameznik težko vpliva na velike sisteme. Distopije niso moda, temveč refleksija stalnega občutka negotovosti. Kot nekdo, ki je odrasel ob pop kulturi devetdesetih, se dobro spomnim, kako je bila tudi ta označena kot degenerirana. Grunge je bil videti kot konec glasbe, resničnostni šovi kot konec televizije, internet kot konec koncentracije. Danes se te iste oblike pojavljajo v učbenikih in retrospektivah. Ta zamik mi vedno znova daje misliti, kako hitro zamenjamo nelagodje ob novem za sodbo o njegovem pomanjkanju vrednosti.
Velik del sodobne pop kulture deluje kot ogledalo, v katerem se vidimo nekoliko popačeno, a še vedno prepoznavno. Algoritmi nam servirajo vsebine, ki potrjujejo naše preference, a hkrati razkrivajo, kako predvidljivi smo. Viralni trendi kažejo, kako hitro se lahko kolektivno osredotočimo na eno stvar in jo prav tako hitro zapustimo. V tem ritmu prepoznavam lastno vsakdanjost: nenehno preklapljanje med delom, zasebnim življenjem, obvestili in pričakovanji. Zato se mi razprava o tem, ali pop kultura propada, zdi manj zanimiva od vprašanja, kaj nam trenutno pove o nas samih. Govori o času, v katerem se identitete sestavljajo sproti, kjer pripadnost ni več stabilna in kjer je ironija pogosto obrambni mehanizem. Govori o svetu, v katerem se resnost in lahkotnost ne izključujeta, temveč obstajata drug ob drugem, včasih celo v istem stavku ali istem memu.
Ko se s prijatelji pogovarjamo o glasbi, serijah ali spletnem humorju, se pogosto zgodi, da razprava zdrsne v osebne izkušnje. Nek komad nas spomni na določeno obdobje, neka serija odpre vprašanja o odnosih, nek na videz neumen trend sproži presenetljivo resen pogovor. V teh trenutkih pop kultura deluje kot skupni jezik, ne kot nadomestek za razmislek, ampak kot njegov sprožilec. Morda je ravno to tisto, kar jo dela zanimivo in ko jo opazujem s te pozicije vmes, kot nekdo, ki je dovolj star, da se spominja prejšnjih različic sveta, in dovolj mlad, da še vedno sodeluje v sedanji, se mi zdi predvsem iskrena. Včasih kaotična, pogosto površna, občasno presenetljivo prodorna. Takšna, kot je tudi življenje, ki ga živimo.