Šla sem gledat labode, da bi si izpraznila glavo, pa sem ves čas mislila na dom. V otroštvu sem jih z mamo velikokrat opazovala v Tivoliju, pri Čolnarni. Vltava je precej bolj grandiozna od majhnega Tivolskega ribnika, se pa tu tre toliko turistov, ki se nadležno prerivajo in vpijejo drug čez drugega, da me hitro odnese više po obrežju, kjer počepnem na velik zlizan kamen in zaprem oči. Razmišljam, kaj zdaj počne moja mama. Najbrž sedi na balkonu in opazuje vlake. Ali pa leži pred televizijo, utrujena od dolgega dne. Pomislim tudi, kaj bi v tem trenutku lahko počela sestra. Najbrž se je zaprla v sobo in posluša gramofon ali pa lista kako revijo in pije kavo za mojo pisalno mizo. Zdaj ima sobo samo zase. Tudi jaz imam tu, v središču Prage, sobo, ki je samo zame.
Prvič v življenju živim sama, med menoj in domom pa se vije dolga železnica, ki vodi skozi Dunaj naprej čez zasneženo pokrajino, ki jo bom kmalu spet prečkala, ko se za praznike odpravim domov.
Prej moram oddati še esej za seminar o Kunderi in Kafki. Zelo predvidljiva izbira, a je ne obžalujem. Na seminarju sem namreč spoznala Paulette, ki ima neubogljive kodre, kot jaz, je zasvojena s kavo, kot jaz, rada pleše, kot jaz, obožuje glasbenico Coeur de pirate, uganili ste, kot jaz. Včasih zvečer skupaj leživa v moji postelji in gledava filme ali pa se s tramvajem zapeljeva v kak zanikrn bar in skušava spoznati še kake tuje študente, ki jih je mesto polno. Večino časa pa se dobivava v knjižnici, kjer bereva, delava domače naloge in se pogovarjava v francoščini, ob čemer neizmerno uživam.
Za začasno selitev v Prago sem se odločila precej na slepo. Začutila sem, da potrebujem spremembo in kraj, v katerem bom lahko svobodna, v katerem bom lahko zadihala. Ljubljana me je začela dušiti. Vse se mi je naenkrat zazdelo premajhno. Moja soba, kjer sva se s sestro umikali druga drugi. Moja hostesna uniforma, ker sem med odmori prevečkrat zavila po čokoladne krofe v Maximarket. Moj krog prijateljic se je po prvem letniku faksa, ko smo večinoma sedele po lokalih in se presedale po knjižnicah, precej zožil, ko so nekatere odšle v tujino, zamenjale fakse in dobile fante.
Ko se ti lastno življenje zazdi premajhno, je edina rešitev, da se poženeš s prvim vlakom v neznano. Večino moje lastnine se je stlačilo v en kovček. Zadihano sem ga tovorila po stopnicah gor in dol, ko sem na Dunaju iskala pravi peron za prestop. Skupina otrok, ki me je opazovala, se mi je ob tem smejala, češ lej jo, kaka neroda. Kovček sem pred odhodom tudi stehtala. Imel je petindvajset kilogramov.
Teh petindvajset kilogramov je bilo v mojem praškem stanovanju premalo, da bi se počutila doma, zato sem si z denarjem od poletnega dela kupila prt s češnjevimi cvetovi, okrasni blazini, roza plišasto pregrinjalo, vazo in sobni rastlini za na omaro. Prvič v življenju sem imela tako imenovano lastno sobo. Celo lastni balkon, na katerem sem včasih kadila, kar doma niti slučajno ne bi prišlo v poštev. Ampak na takšno svobodo se enostavno nisem znala navaditi. Lastna soba je namreč soba, ki čaka, da jo z nečim napolniš.
Po mesecu bivanja v Pragi sem začela čutiti nekakšno praznino, najhujšo ob večerih, ko sem se od Paulette poslovila na postaji podzemne železnice, kjer sem včasih zavila še v Žabko, da bi kupila smetano za kavo. Večeri so se mi zdeli neizmerno dolgi, tudi če sem prišla domov opolnoči. Zato sem začela ponoči obsesivno buljiti v televizijo. Edini program, ki ni bil sinhroniziran, je bil francoski TV5Monde. Zagreto sem spremljala precej slabo detektivsko serijo in oddajo Taratata, kjer so nastopali znani glasbeniki kot Juliette Armanet in Tim Dup. Nehala sem spati.
Ure in ure sem ležala v poltemi, ožarjena z neonsko modrim sijem majhnega televizorja, in po družbenih omrežjih brezsramno zalezovala svoje sošolke in sošolce iz srednje šole in s faksa. Ne bi rekla, da sem čutila domotožje. Prej nasprotno. Čutila sem močno povezanost z življenjem doma, v Ljubljani, brez želje, da bi se vrnila k njemu. Zdelo se mi je, kakor da sem vseh svojih enaindvajset let preprosto le sanjala, da pa je resničnost čakala name in me ujela, takoj ko sem zakorakala v neznano samoto, ki me je tako privlačila. Tuje mesto, novi ljudje, nov faks, nove izkušnje. In nova, drugačna praznina.
Si v tujini bolj to, kar si v resnici, ali se tako zgolj zdi, ker si veliko bolj anonimen?
Grenko-sladka melanholija, ki sem jo čutila, ko sem zasanjano lebdela skozi prostrane ulice z lepimi kavarnami in na metroju opazovala zanimive moške, je bila morda samo posledica obilice prostega časa, ki ga doma nikoli nisem imela. V Pragi sem lahko večino dni počela, karkoli sem želela. Nihče me ni omejeval, nihče me ni potreboval, nihče me ni klical, ali ga lahko zamenjam v službi. Vedela sem, da ne bom nikjer srečala prijateljice, s katero sem se grdo skregala, bivše profesorice ali fanta, s katerim sem imela najslabši prvi zmenek vseh časov. Prvič sem imela občutek, da sem odrasla ženska s svojo osebnostjo in načinom obnašanja, ki ga ni treba pojasnjevati drugim in razlagati, zakaj se je spremenila, zakaj kadi, zakaj je nehala biti vegetarijanka, zakaj se je pobarvala, zakaj vstaja pozno, zakaj rada poseda po lokalih in samo zre predse, ne da bi visela na telefonu ali brala. Prišla sem nekam, kjer ni nihče poznal stare Liu, tako da sem bila lahko prvič v življenju nova Liu. Punci z roza lasmi, ki sem jo spoznala na divjem žuru na strehi hotela ob treh zjutraj, sem lahko preprosto podala roko in rekla: »Zdravo, jaz sem Liu. Kadim, jem meso, rada sedim v lokalu in zabijam čas in všeč mi je to in to in to.«
Pravzaprav je privlak tujine velikokrat v tem, da tam nismo vpeti v družbeno mrežo vedno istih ljudi, ki imajo o nas že ustvarjena mnenja in si domišljajo, da nas poznajo, ker so bili enkrat v srednji šoli pri nas doma. V Ljubljani sem s prihodom na faks začela sovražiti družabne dogodke in žuranje na Metelkovi, ker sem stalno srečevala iste ljudi, ki so mi, nevede, dajali občutek, da je moja identiteta takšna ali takšna, oziroma da izpadem tako in tako. Ta omejenost majhnega mesta me je kot devetnajstletno punco povsem osebnostno onesposobila. Želela sem se skriti v veliko školjko, kot globokomorska žival, ki se je ljudje raje ne bi dotaknili, kaj šele da bi jo dregali, naj pride ven in pove kaj o sebi.
Praga je bila povsem druga pesem. Tam sem bila samo Liu.
Skoraj vsak drugi dan sem šla ven, ves čas sem hodila v gledališče, v kino, na žurke. Želela sem si, da se ta svoboda ne bi nikoli končala. Seveda nisem niti slučajno pomislila, da se ne bo. Vedela sem, da me doma čakajo diploma, dve študentski službi, družina, težave svojcev, moje življenje, ki ga ne morem kar splakniti v straniščno školjko kot kup razmočene solate.
Nekje ob koncu semestra sem spoznala še Suzanne. Ni bila s podeželja kakor Paulette in kljub mladosti je že vedela, kaj želi početi oziroma kaj bi bila rada po poklicu, česar zase nisem mogla trditi. Želela si je delati na radiu.
Ko smo neke sončne sobote kupovale rože v cvetličarni poleg kioska, kjer smo kupile sendviče in kavo, me je vprašala, ali sem prišla v Prago, da bi si našla službo.
Skoraj sem bruhnila v smeh. »Seveda ne, absolument pas, jaz že imam službo doma v Ljubljani, in potem ko diplomiram, bom nadaljevala študij tam.« Suzanne je bila nad mojim odgovorom nekoliko razočarana. Nobena od naju s Paulette ni nikoli niti pomislila, da bi si skušala med izmenjavo poiskati kak uporaben kontakt za prihodnost. Dom nama je bil dovolj. Nekaj mesecev kasneje bova nanj tudi dobesedno obsojeni, marca se bo namreč epidemija korone razširila že po vsem svetu in v Sloveniji bo začelo teči prvo zaprtje, ko bom večino dni poslušala zoom predavanja, izvajala pilates s pomočjo YouTuba in preizkušala kak nov recept za pecivo, ki ga bom potem pojedla med kakim napadom panike.
Suzanne je takoj po izmenjavi odšla nazaj v Francijo, a se je v Prago kasneje vrnila. Tam je dobila službo na radiu. Svojo sanjsko službo. Čeprav je zaradi tega pustila takratnega fanta.
Praga je bila zame zgolj pavza. Nekaj, česar kasneje, ko sem začela živeti in se preživljati sama, veliko delati in se ukvarjati s tem, kako si bom zgradila odraslo življenje, niti slučajno nisem več doživela. Takšne brezskrbnosti nisem doživela nikoli kasneje, v vseh zadnjih štirih letih in pol. Moja »insomnia« v Pragi ni bila posledica domotožja, ampak pretiranega navdušenja nad tem, da sem sama v ogromni prestolnici, ki toliko ponuja, a globoko v sebi vem, da nisem ena tistih, ki lahko z vsem presekajo, poberejo svoje stvari in se kar preselijo v tujino.
Si pa vsake toliko, na kak deževen in temačen dan, odprem Google Maps in z občutkom nostalgije s prstom sledim liniji svoje takratne ulice ter si predstavljam punco, ki zdaj sedi na mojem bivšem balkonu in opazuje oblake visoko nad seboj.
Škoda, da sem pogum tako hitro obesila na klin.
***
V rubriki Tuje nebo delimo z bralci izkušnje Slovencev, ki so se odločili za življenje v tujini. Prisluhnite njihovim zgodbam.