Šla sem gledat labode, da bi si izpraznila glavo, pa sem ves čas mislila na dom. V otroštvu sem jih z mamo velikokrat opazovala v Tivoliju, pri Čolnarni. Vltava je precej bolj grandiozna od majhnega Tivolskega ribnika, se pa tu tre toliko turistov, ki se nadležno prerivajo in vpijejo drug čez drugega, da me hitro odnese više po obrežju, kjer počepnem na velik zlizan kamen in zaprem oči. Razmišljam, kaj zdaj počne moja mama. Najbrž sedi na balkonu in opazuje vlake. Ali pa leži pred televizijo, utrujena od dolgega dne. Pomislim tudi, kaj bi v tem trenutku lahko počela sestra. Najbrž se je zaprla v sobo in posluša gramofon ali pa lista kako revijo in pije kavo za mojo pisalno mizo. Zdaj ima sobo samo zase. Tudi jaz imam tu, v središču Prage, sobo, ki je samo zame.
Prvič v življenju živim sama, med menoj in domom pa se vije dolga železnica, ki vodi skozi Dunaj naprej čez zasneženo pokrajino, ki jo bom kmalu spet prečkala, ko se za praznike odpravim domov.
Prej moram oddati še esej za seminar o Kunderi in Kafki. Zelo predvidljiva izbira, a je ne obžalujem. Na seminarju sem namreč spoznala Paulette, ki ima neubogljive kodre, kot jaz, je zasvojena s kavo, kot jaz, rada pleše, kot jaz, obožuje glasbenico Coeur de pirate, uganili ste, kot jaz. Včasih zvečer skupaj leživa v moji postelji in gledava filme ali pa se s tramvajem zapeljeva v kak zanikrn bar in skušava spoznati še kake tuje študente, ki jih je mesto polno. Večino časa pa se dobivava v knjižnici, kjer bereva, delava domače naloge in se pogovarjava v francoščini, ob čemer neizmerno uživam.