Praznovanje – 2. odlomek iz biografije o Petru Opeki OSTANI Z NAMI

Jutri bo prva nedelja, ki jo bom preživela s Petrom Opeko. Prva sveta nedelja, kot jo imenujejo v Akamasoi, ko bom lahko na lastne oči videla, zakaj so njegove maše prava praznovanja in zakaj jih tako imenujejo. Pravi, da ima vsako nedeljo štiri maše. Prva je zjutraj pred dejansko mašo, ko ga na parkirišču pred cerkvijo ustavljajo verniki in prosijo za blagoslov. Druga je na odru, ko ljudje v dolgih vrstah mirno čakajo na spoved. Kar tam, pred vsemi, na hitro. Potem sledi tretja, tista prava, ki navadno traja tri do štiri ure. In čisto na koncu še zadnja, četrta – sprejem za tiste, ki potrebujejo blagoslov in so prišli prosit za pomoč. Med njimi bo tudi gospa z velikim izrastkom na vratu.

Jutri naju torej čaka dolg in pester dan, zato ne oklevam in se odpravim v sobo k počitku. A ni tako enostavno. Pred mano je nov izziv. Kako se umiti? Na hodniku imam ogromen petdesetlitrski sod, tri vedra in dve manjši pollitrski merilni posodici. V kopalnici je kabina za prhanje, seveda brez tekoče vode. Vedra sem si napolnila že popoldan in se odločila, katero bo za tuširanje, katero za umivanje rok in v katerem bo voda za splakovanje stranišča. Stopim v kabino, se polijem z vodo in namesto tekočega mila raje uporabim vlažilne robčke, ki jih prej namočim v vodo, saj je tako porabim manj za splakovanje. Nato si umijem še zobe in ležem v posteljo. Ob 22.00 – vsaj dve uri prej kot po navadi doma. Pred mano je prva noč v začasnem domu. 

Lajež odmeva po mestu, ki že zdavnaj spi. Ulični psi imajo borbe in mi ne pustijo spati. Že po prvem dnevu sem polna nepredstavljivih vtisov. Izvedela sem, kaj vse počne misijonar, kako poln je njegov dan in kdo vse ga potrebuje. Utrujena sem. Prijetno utrujena, kot pravijo. Ne razumem, kako lahko Peter tako živi iz dneva v dan že petintrideset let. Skoraj vse moje življenje. Neutruden je. Bolj ko ga opazujem, jasnejša postaja slika, kaj je tisto, kar ga še dodatno polni z energijo.

Vsaka prošnja za pomoč, vsak tihi vzklik, da ga nekdo potrebuje, ga ženeta naprej.

Še višje. In s še večjo vnemo. Noben izziv ga ne izčrpa. Poskušam umiriti misli in zajeziti navdušenje nad človekom, ki vrača vero v dobro, v skupnost, v mesto, kjer se da sobivati v strpnosti, prijateljstvu in bratstvu. Nad nekom, ki ves čas neutrudno hiti po ulici in rešuje življenja. Nad nekom, ki vsakemu mimoidočemu nariše nasmeh na obraz. Poskušam najti besedo, ki bi ga lahko opisala bolje kot nadčlovek, ker mi je jasno, da je v knjigi ne bom mogla neštetokrat uporabiti. Med brskanjem po besedišču utonem v spanec. Po manj kot šestih urah spanja me ob 6.00 zbudi budilka. Hitro se oblečem, uredim in odidem na zajtrk. 

»Dobro jutro, Anja! Kako ste spali? Je bilo udobno? Vas je kaj zeblo?« 

»Sredi noči sem se prebudila, ker mi je bilo malo hladno, pa sem se ogrnila še z eno odejo in zaspala nazaj.« 

Kramljava, medtem ko dekleta kuhajo kavo in na mizo nosijo kruh, maslo, marmelado in med. 

»Vau, slovenski med imate?« 

»Ja, vsakič, ko pride na obisk kdo iz Slovenije, prinese kaj slovenskega. Ne jem ga pogosto, da mi ga ne bi prehitro zmanjkalo,« se nasmehne.  

Reče, da je danes gospodov dan in torej najprimernejši trenutek, da sprejme mojo prošnjo po tikanju. 

»Če Gospod vse tika, zakaj se ne bi še midva,« me pogleda z nežnimi modrimi očmi in me objame. 

Njegov objem je pristen in ljubeč. Podari ga, ko iskreno začuti. In takrat pride iz srca. Kot vsaka njegova beseda, vsako njegovo dejanje, vsaka njegova maša.