Predolgo za gostilne

V S. smo neke noči popivali. Močno. Bili smo štirje in selili smo se od gostilne do gostile. Za te migracije smo potrebovali avto, za pitje pa denar. Na neki točki večera smo sedli v prijateljev avto in se zapeljali do edinega bankomata v vasi. Avto je bil s polnim tankom vreden dvakrat več kot s praznim, v njem pa sta poleg nas štirih še dve kanti bencina, dve ročni kosi in ena motorna žaga. 

Bankomat je bil ob vaški trgovini, ki stoji na majhni vzpetini. Na eni strani je gor vodilo kakih deset stopnic, na drugi strani pa ozka asfaltirana vzpetina, namenjena kolesom in nakupovalnim vozičkom. Ker se nam je zelo mudilo, se je prijatelj odločil, da bo z avtom zapeljal kar po slednji. Šlo je na tesno, »na milimetre«, a uspelo mu je in denar je lahko dvignil kar iz avta. A takoj za tem se je pojavil problem: ugotovil je, da ni osnovne možnosti za vzvratno vožnjo po isti poti. Kaj zdaj? Ker je pogum laže zbrati, kadar človek nima izbire, je rekel, da bomo pač šli po stopnicah. »Saj jih ni veliko.«

Prijatelj, ki je sedel poleg mene na zadnjem sedežu, je trdno prijel motorno žago, jaz pa sem poprijel kosi, da ne bi koga obglavili. 

»Vožnja« navzdol ni bila tako grozna, kot bi si mogoče kdo mislil. Ropotalo je in treslo in spomnim se, da sta me bolj kot vsi ostri predmeti v kabini skrbeli tisti kanti bencina. A vse skrbi so bile odveč. Srečno smo »pristali« in odbrzeli proti nekaj kilometrov oddaljeni gostilni. Mudilo se nam je. Nujno smo potrebovali sedemnajsti pir tistega večera v šesti gostili po vrsti. Turneja je turneja. Bili smo na misiji. 

Z avtom se nismo vozili po stopnicah, da bi izpadli kul. To ni bilo prioritetno. Res kul je namreč tisti, ki izpade kul tačas, ko počne kaj drugega. Recimo: ko rešuje problem. Pa četudi ta izhaja iz nekakšne kolektivne, čeprav lokalne obsesivno-kompulzivne motnje. 

Kraji, od koder izviram, imajo »težave« z alkoholom. Zdi se, da više ko greš po dolini, bolj izraziti so, in S., vas, iz katere izviram, je povsem na njenem koncu (oziroma začetku). Kadarkoli pomislim nanjo, pomislim na gore, gozdove in alkohol. Seveda pa tudi na svež zrak, čeprav pravijo, da je v S. nekaj promilov alkohola tako ali tako že v zraku. 

Iz najzgodnejšega otroštva imam v spominu tri markantne lokacije: dom, cerkev in gostilne. Šele pozneje sem dodal četrto: šolo. Kaj več ni zares obstajalo. To je bila realnost, dejstvo – in otrok pač sprejme dejstva. V mojih otroških očeh so odrasli delali ter hodili po gostilnah in v cerkev. Moški sicer pogosteje v gostilne in ženske v cerkve, pa vendar … Logičen svet. Ter (in to pravim brez ironije) po svoje precej stabilen. 

Ko smo pozneje, proti koncu osnovne šole, tudi otroci pričeli eksperimentirati z alkoholom, se nam je zdelo, da smo šele tako in zato stopili na pot odraslosti. Najprej smo se skrivali, potem pa vedno manj in kmalu sploh ne več. Vse zanimive zgodbe (tudi seksualne) so vedno imele nekako, od nekje, priključen tudi alkohol. Ni postal, kot se reče, »del vsakdana« v smislu vsakodnevnega pitja, bil pa je del življenja. Del kulture in okolja. Seveda nismo bili vsi isti, a tisti, ki nas je to zanimalo (in nismo bili v manjšini), smo bili v gostilnah dobro sprejeti tako med gosti kakor pri natakaricah, polnoletnost pa pri tem ni igrala kake omembe vredne vloge. 

Alkohol je bil prisoten povsod. Na zabavah in na obiskih, na delu (oče je delal kot finomehanik in za malico je vedno spil vsaj dva pira, do konca službe pa se jih je nabralo vsaj šest, pa je veljal za zelo natančnega delavca), po delu, kar tako. Za veselje … in vse drugo. V S. za to obstaja lepa beseda: »vržeh«. Ta pomeni isto kot »razlog«, s to razliko, da se »vržeh« pogosto išče, oziroma se ga malo izsili. »Vržeh«, če hočemo, se vedno najde. Če je vroče, je lahko prevroče. In kadar je sneg, ga je zelo hitro lahko preveč. Ali pa ravno toliko, da ga ni za kidati, obenem pa preveč, da bi počel kaj drugega. 

Toda kljub temu pijančevanje v S. nikoli ni zares zašlo v depresivne, eksistencialistične vode. Pozneje sem videl še več drugih z alkoholom prepojenih scen, in vse po vrsti so bile prepojene še z obupom, pa tudi s hitrimi izbruhi agresije. V S. pa, vsaj po mojih opažanjih, tega nikoli ni bilo zares zaznati. Mogoče se pojasnilo skriva v čudoviti naravi in patriotizmu, ki je vezan predvsem nanjo. Mogoče tudi v tem, da je življenje v S. sicer pogosto res skromno, obenem pa je tudi zelo malo tiste prave, paralizirajoče revščine. Zelo verjetno pa ima pri tem kako vlogo prav tisti »vržeh« od prej. »Vržeh« namreč ne pomeni toliko nuje kakor željo. V tem je zaznati nekak vitalizem. Pa čeprav še tako samodestruktiven. 

A najsibo tako ali drugače, ta osnovni »mindset« mi je znan in domač. Okolje mojega odraščanja je bilo prepojeno z njim in ostal je v meni. Ko sem čez poletja delal na vstopni coni krajinskega parka ter pobiral vstopnino, mi je bilo, kot mnogim pred mano (in ob meni), povsem normalno na delovnem mestu spiti pivo, dve ali šest. Ne bom rekel, da sem že zjutraj v trgovini, kot oče, kupil sixpack – nisem ga. Je pa res, da so planinci, namesto da bi plačali vstopnino, radi ponudili pivo ali dve. Temu se nikoli nisem upiral, in če sem deset čet sedmo zjutraj že odpiral piksno, ni bil to noben izredni dogodek. 

S tem se ne hvalim, obenem pa se niti ne posipam s pepelom. Ni mi ne v ponos ne v obžalovanje. V S. za prebivalce neke druge vasi radi pravijo: »Če si L*****ec, ni glih greh, lepo pa tudi ne«, in s tistim jutranjim popivanjem je bilo podobno. Včasih je bilo zanimivo, včasih ne, vsekakor pa v kontekstu okolja nič res posebnega. Šele leta pozneje sem se začel zavedati, da ti normativi niso ravno del standardnega repertoarja naše družbe, pa čeprav se ta že sama po sebi solidno nagiba k steklenici. 

Pri vsem tem pa pripovedništvo igra pomembno vlogo. Zgodbe v S. so v osnovi anekdotične in večinoma govorijo o delu in alkoholu. Več seveda o slednjem. To so anekdote o tem, v kakšnem stanju je kdo kaj rekel ali naredil, in ljudje (predvsem moški) si jih z veseljem pripovedujejo, tudi leta in desetletja po dogodkih. V gostilnah sem jih lahko poslušal ure in ure. Takšno pripovedništvo ima navsezadnje tudi vzgojno komponento: ko dovolj časa poslušaš zgodbe o podvigih drugih, si v pripovedno zakladnico zaželiš doprinesti kaj tudi sam, in to lahko postane tvoj osebni »vržeh«. Tako se tradicija in folklora nadaljujeta povsem sami od sebe. Ni ju treba na silo ohranjati pri življenju. 

Pri vsem tem mi vloga žensk ni bila nikoli povsem jasna. Seveda, za šanki so večinoma ženske, in te so skoraj vedno nasmejane in ustrežljive, le redke pa aktivno pijejo. Vedno so se mi zdele … statične. Verjetno jim s to besedo delam krivico, zato naj dodam še, da so se mi vedno zdele tudi stabilne.

Ženske sem v tem okolju vedno dojemal kot protiutež pogosto kaotičnim alkoholnim podvigom moških.

Zaradi tega sem jih po svoje vedno občudoval, hkrati pa se tudi spraševal o njihovih pravih občutjih in mnenjih. Razen redkih drobcev, na podlagi katerih si nisem uspel ustvariti res konkretnega mnenja, mi tema ostaja neznanka. 

Verjamem, da se za domačimi stenami lahko dogaja marsikaj, a ko prideš v gostilno, tega ne vidiš in ne čutiš. Piješ in pripoveduješ in poslušaš. Pred leti je nekdo koma pijan prevažal petdeset litrov svinjske krvi na zadnjem sedežu avta. Pa ne v zaprtih kantah, temveč v velikem odprtem čebru. Potem pa je zletel s ceste. 

»Pa mu je bilo kaj?« 

»Ah, kje! Ampak avto …!« 

Kri je menda špricnila tako močno, da je zalila motor. 

Čeprav smo to zgodbo slišali že stokrat, se vsi smejimo. Vključno z natakarico. Potem pa se nekdo spomni, da je žejen, in naroči novo rundo. 

Ne znam dobro razložiti, kako in zakaj, toda v tem pripovedovanju sem vedno našel nekakšno stabilnost in varno kontinuiranost (ki ni tako drugačna od »Babi, preberi mi še eno zgodbo«), in tudi zato razumem, da ljudje, ki so z delom in s srcem, s spomini in z zemljo neločljivo vezani na to okolje, postanejo odvisni od te »stabilnosti«. 

Pri vsem tem pa sploh ne gre za alkohol sam po sebi. Nikoli ni šlo. Poanta ni v kemični substanci, ki vpliva na človekove možgane, temveč v tem, kaj vse zgradimo okoli nje. 

V najstniških letih mi je lahko bilo v tem okolju prijetno, pa četudi sem šel ven »samo« enkrat na teden ali še redkeje. Kljub temu pa sem v tej družbi (mogoče tudi zaradi svoje anksioznosti) vedno imel nekolikšen imposter syndrome, saj se mi ni zdelo, da je res, res moja. Vsaj z eno nogo sem namreč vedno stal še v kakem drugem svetu – bodisi je bil to metal bodisi knjige in pisanje, pozneje faks. Bolj kakor dajal ali prispeval, sem sprejemal in opazoval. Bil sem pasiven, in kot takega so me drugi tudi sprejeli. A kljub temu (in stran s kakršnimkoli moraliziranjem) lahko mirne vesti rečem, da mi je to okolje pustilo več kakor samo nekaj dobrih zgodb in lepih spominov. In da … popolnoma se zavedam, da so ti spomini nekoliko do celo zelo zromantizirani. 

Alkohol na vsakega posameznika deluje drugače. Krepak človek, ki je fizično aktiven že vse življenje, ga bo verjetno res »nesel« več in ga tudi bolje prenašal na daljši rok, toda vseeno ljudje zaradi alkohola umirajo dolge in mučne smrti. Ali pa hitre v avtomobilskih nesrečah. Najbrž ima vsaka družina vsaj eno zgodbo, povezano s tem. Žalostno in dolgo. Predolgo za gostilne. 

Tudi moj oče je ena teh žrtev. Ne bom rekel, da je po upokojitvi njegov alkoholizem ravno eskaliral, a dolgoletno popivanje ga je ulovilo in njegovo zdravstveno stanje se je zadnjih dveh, treh letih močno poslabšalo. Tega ne more spremeniti nobena družba in nobena zgodba. Ostanejo samo še spomini, ki, čeprav so mogoče prijetni, le še poglabljajo razkol med stanjem in željo.

Ko romantičnost preide v odvisnost, zlorabo, uničevalno dekadenco, ne pomaga nič več.

Še najmanj pa dvolitrska plastenka vina na dan. Boli me, ko ga gledam hirati, toda obenem vem, da se je za to pot – okolje in tradicija gor ali dol – odločil sam. Vedno sem verjel, da je treba ljudem pustiti živeti njihova lastna življenja brez vmešavanj drugih. Sploh če ne prosijo za pomoč … In še posebej, če so njihove prioritete že desetletja kristalno jasne. 

V krajih, kot je S., vsi poznajo takšne ljudi in njihove žalostne zgodbe, a nič se zares ne spremeni. Življenje, kakršno pač je, gre dalje, in včasih se sprašujem, v kolikšni meri se pije zato, da bi se pozabilo na alkoholizem. Imel sem obdobja, ko sem to zaradi očetovega stanja počel sam, in zato se mi zdi, da je vprašanje upravičeno. 

Kadar sem šel »v vas«, sploh poleti popoldne, sem pogosto povsem izgubil občutek za čas. Pa ne za uro ali dve, temveč za desetletje. Včasih celo za stoletje.

Občutek je bil vedno zelo pomirjujoč. Ker ne živim več v S. (ampak se le tu in tam vrnem k staršem za dan ali dva), se občasno zalotim, da ta občutek pogrešam. Bilo je, kakor bi se potopil v morje zgodb. Tistih, ki se jih pove, in tistih, ki se jih ne. A občutek gre naprej od tega. Če zaprem oči, lahko še vedno čutim Spanec. Umirjen in globok spanec. Morje spanja. Vem, kako lahko je potoniti in kaj leži na dnu, zato se želji po tem potopu upiram. Kljub temu, da nisem noben abstinent, mislim, da mi upiranje uspeva. A to, sploh na težje dni, ne ublaži pogrešanja. 

Kljub mešanim občutkom (ali pa ravno zaradi njih?) moram priznati, da bo S. na neki način vedno moj dom. Zgodbe, ki se jih tam pripoveduje, so mi domače, razumem in poznam okolje, ki je, hočem ali nočem, del mene, in zadnja stvar, ki bi jo želel, je ta, da bi ga obsojal. Verjamem, da ljudje znajo (morajo znati) sprejemati odločitve glede lastnih življenj, in spoštujem tradicijo, ki je živa sama po sebi – hkrati s tem pa zahtevam tudi svobodo, da se od nje, če mi tako ustreza, tudi oddaljim. 

Pride recimo lep poletni dan, ko peljem mamo na pokopališče, da uredi družinski grob. Ker je pri tem zelo pedantna, sem ji lahko samo v moralno podporo, toda ker to rada počne, ne potrebuje niti te, zato se sprehodim po pokopališču. Ko gledam stopnišče, ki vodi nanj, se spomnim na našo vožnjo po (sicer drugih in veliko krajših) stopnicah. Tisto vožnjo s kosami in kantama bencina in z motorko. Nasmehnem se nepotrebnosti tega dejanja – in obenem njegovi neizmerni zabavnosti in anekdotičnemu potencialu. 

Ko zapiha veter, opazujem, kako se v njem zibljejo neke rumene travniške rože. Ob tem se spomnim, da me je nekoč neki turist, raje kakor da bi plačal vstopnino, podkupil s steklenico belega vina. S sodelavcem sva jo spila okoli poldneva, in prisežem, da mi nikoli v življenju na nobeni substanci ni »dogajalo« tako močno kot takrat. Pozneje sva ugotovila, da je šlo za šmarnico. 

Ko imam dovolj starih zgodb, se vrnem h grobu. Mama pove nekaj o svojih starih starših, ki sta pokopana pod nama. Bolj kot o njima razmišljam o tem, da sva na poti do pokopališča pred eno izmed gostiln videla parkiran očetov avto. Odkar je z njim slabše, menda ni več posebej priljubljen med drugimi gosti in natakaricami. Kljub temu vztraja. 

***

Refleksija predstavlja introspektiven pristop k raziskovanju lastnih čustev, odzivov in spoznanj. Je prostor, kjer avtorji delijo svoje misli, občutke in izkušnje. Vabljeni, da se skupaj z njimi poglobite v razmišljanje.