PREKLETA – 1. odlomek iz romana

Prolog

Težko je s sebe odstraniti truplo.  

To sem odkrila pri dvanajstih letih, s spodnjicami, ovitimi okrog gležnja, medtem ko mi je iz nosu in ust mezela kri. Trdi kamenčki z obrežja reke Lambro so se mi kakor nohti zarivali v tilnik in golo zadnjico, hrbet se mi je pogreznil v blato. Njegovo težko, koščeno truplo mi je pritiskalo na trebuh. Imel je svetle, prazne oči, po bradi se mu je cedila bela slina, iz odprtih ust pa se mu je širil slab zadah. Preden je omahnil, me je pogledal, obraza, spačenega od strahu, roko je tiščal v spodnjice, črne zenice pa so se mu razširile, da se je zdelo, kot da se topijo in počasi polzijo po licih.  

Zgrudil se je naprej, s koleni mi je še vedno pritiskal ob stegna, ki mi jih je bil na silo razkrečil. Ni se več ganil.  

»Hotela sem samo, da odneha,« je rekla Prekleta. Dotikala se je glave, kjer sta ji kri in blato lase strdila v razmršeno kepo. »Morala sem to narediti.« 

Približala se je, lahka obleka se ji je prilepila na premočeno kožo in izrisovala jasne obrise mršave, žilave postave. »Prihajam,« je naznanila. »Počakaj!« 

Tako ali tako se nisem zmogla ganiti: moje telo je postalo kakor oddaljena, pozabljena gmota, kakor odpadel zob. Med ustnicami in na jeziku sem čutila okus krvi, stežka sem lovila sapo.  

Maddalena se je spustila na vse štiri, kamenčki so škrtali pod njenimi golimi nogami. 

Nogavice je imela premočene in izgubila je čevelj. Z rokama se je uprla v njegov trup, potiskala je še s komolci, nato s čelom. Naprezala se je, a ga ni mogla premakniti. 

Mrtve reči so težje, tako kot mačka na Noèjevem dvorišču, prepojenem z zemljo, z lepkim drobovjem in rojem muh, ki so ji odžirale gobček in oči. Skupaj smo jo pokopali za ogrado z gosmi.  

»Sama ne zmorem,« je dahnila Maddalena. Z las, prilepljenih na obraz, ji je kapljalo na kamenčke. »Pomagati mi moraš.« 

Njen glas mi je vse glasneje pljuskal v misli. Mukoma sem izpod trupla izvlekla eno roko, nato še drugo. Z dlanema sem se uprla v njegove prsi in potisnila. Nad nami se je dvigal obok mostu, obdan z mrkim nebom, pod nami so pokljali mokri in spolzki kamenčki. Obdajal nas je šum reke. 

»V enem sunku potisni.« 

Ubogala sem jo. Ko sem zajela sapo, sem vdihnila medel in sladkoben vonj njegove kolonjske.  

Maddalena me je pogledala in ukazala: »Zdaj!« 

Skupaj sva potisnili, kriknila sem, se usločila, in nenadoma se je odlepil od mene. Zvalil se je na hrbet, s široko odprtimi očmi, zevajočimi usti in spuščenimi hlačami. Zaponka pasu je rožljala ob kamenčke.  

Brž ko sem se rešila bremena, sem se prevalila na bok, izpljunila rdečo slino po prodnikih ter se s prsti podrgnila po ustnicah in nosnicah, da sem izbrisala njegov vonj. Za hip sem ostala brez sape, nato sem se zvila v klobčič in poskušala dihati. Elastika na spodnjicah je počila, tkanina pa se je pretrgala, ker se mi je drgnila ob peto. Besno sem jih zbrcala s sebe in se pokrila z obleko, ki se mi je zapletla nad popkom. Trebuh sem imela hladen in telo razboleno.  

Maddalena je vstala in si z dlanmi otrla blato s stegen. »Si cela?« me je vprašala. 

Ugriznila sem se v ustnico in prikimala. V grlu se mi je naredil cmok; občutila sem ga kakor jez, ki bo vsak hip popustil. Ampak nisem jokala. Tega me je naučila ona. Jok je za bedake. 

Umaknila si je lase, ki so se ji lepili na čelo. Z zoženim, neusmiljenim pogledom je pokazala na truplo in rekla: »Ne bova ga mogli premakniti.« Obliznila si je kri pod nosom. »Tukaj ga morava skriti.« 

Vstala sem in stopila k njej. Komaj sem se obdržala na nogah, z usnjenimi podplati mi je drselo po spolzkih kamenčkih. Oprijela sem se je in jo s prsti čvrsto stisnila za zapestje. Zrak je prežemal vonj po reki. Maddalena je drgetala, toda ne iz strahu. Ničesar se ni bala. Ne psa gospoda Tresoldija z nabreklimi dlesnimi in peno med zobmi ne hudičeve noge, ki se spušča skozi dimnik v pravljici, ki so jo pripovedovali odrasli. Pa tudi krvi in vojne ne. 

Drgetala je, ker se je zmočila, ko jo je zgrabil za lase in jo vso vpijočo in brcajočo zvlekel k vodi. Da bi jo utišal, ji je držal glavo pod vodo in ob tem z raskavim glasom, kakor tisti po radiu, prepeval: »Govori mi o ljubezni, Mariù. Zame na svetu obstajaš le ti.«

»Veje morava poiskati,« je sklenila Maddalena, »čvrste veje.« A še vedno je strmela v negibno postavo, polno izboklin in vdolbin, ki me je še malo prej držala za zapestja in mi rinila jezik v usta: zdelo se mi je, da ga še vedno čutim na sebi, da čutim njegove prste in dah. Najraje bi legla in zaspala. Kar tam, sredi prodnikov, obdana s šumenjem vode, toda Maddalena se je rahlo dotaknila moje rame in rekla: »Raje pohitiva.« 

Truplo sva odkotalili z obrežja, ga zvlekli do stebra mostu in ga zvitega v klobčič prislonili ob steno, iz katere je mezela vlaga. Komolci so mu štrleli v zrak, prste je imel pokrčene, usta odprta. Nič na njegovem obrazu ni več spominjalo na mladeniča, kakršen je bil: eleganten in predrzen, z dolgimi hlačami s polikanim robom, značko z butaro in trobojnico, ki si je lase česal z glavnikom iz želvovine in v smehu ponavljal: »Še počenega groša nista vredni.« 

Nabrali sva veje, ki so se, kadar je reka narasla, zagozdile na peščini, med račjimi gnezdi in odtočnimi jarki, ter jih razporedili po truplu, napol pogreznjenem v vodo. Obložili sva ga s kamni in koreninami, da ga tudi ob narasli reki ne bi odneslo.  

»Oči mu morava zapreti,« je rekla Maddalena, ko je nanj spustila še zadnji kamen, velik kakor pest. »Tako se naredi z mrtvimi. To sem videla.« 

»Nočem se ga dotikati.« 

»Prav. Bom jaz.« Dlan je prislonila na njegov bledi obraz ter mu s sredincem in palcem zaprla veke.  

Ko je takole ležal z zaprtimi očmi in odprtimi usti, prekrit z vejami in kamenjem, se je zdelo, kot bi ga sredi noči presenetila môra, iz katere se ne more prebuditi. 

Oželi sva si obleki in nogavice. Maddalena si je sezula čevelj, ki ji je še ostal, in ga potisnila v žep. Jaz sem enako storila s spodnjicami – premočenim kosom blaga, prepojenim z blatom, ki sem ga pobrala s tal.  

»Zdaj pa moram iti,« je naznanila. 

»Kdaj se vidiva?« 

»Kmalu.« 

Na poti domov, ko so mi nogavice čmokale v čevljih, sem razmišljala o časih, preden se je vse začelo. Še slabo leto poprej je bila moja obleka suha in nepomečkana, trebuh sem pritiskala ob zidec Levjega mostu in od daleč opazovala Maddaleno. Takrat sem o njej vedela le to, da prinaša nesrečo. Nisem še vedela, da lahko z eno samo besedo odloča o tvoji usodi, o tem, ali se boš domov vrnil le s premočenimi nogavicami ali pa boš za vedno zaspal z obrazom v reki.