PREKLETA – 2. odlomek iz romana

Kadar so govorili o njej, so se prekrižali čez ustnice ali razdraženo odmahnili, kot bi odganjali oso, skoraj kot bi se je bali. Odrasli so o deklici, ki bo morala ponavljati prvi letnik nižje gimnazije, govorili kakor o grdi bolezni, o kosu zarjavelega železa, na katerem se porežeš, dobiš visoko vročino in nazadnje umreš. Videla sem jo, ko je prihajala v park, opazovala sem jo in se z gugalnico poganjala vse više, medtem ko je mama klepetala s prijateljicami v senci ceder, da so ji sončni žarki, ki so pronicali skozi krošnje, osvetljevali klobuk in bele rokavice. Njena mama ni nikoli prišla z njo, zmeraj jo je spremljal starejši brat Ernesto, ki je pravkar dopolnil dvajset let in se je običajno po središču mesta vozil s kolesom; z močnimi nogami je poganjal pedale, ne da bi se dotikal sedeža, in še v klanec je drvel hitreje kot avtomobili. Imel je ogromne dlani, temne lase, vse brazde na obrazu pa počrnele od saj iz tovarne. Sedel je ob strani, na edini klopci na soncu. Prekleta se je gugala na vejah hrasta in plezala više od drugih otrok, on pa je molče kadil in pazil nanjo. 

Ko sem mamo vprašala, zakaj ne smem z njo plezati po drevesih, me je močno prijela za zapestje in mi zabičala, da se s Prekleto ne smem družiti: smolo prinaša.