PREKLETA – 2. odlomek iz romana

Kadar so govorili o njej, so se prekrižali čez ustnice ali razdraženo odmahnili, kot bi odganjali oso, skoraj kot bi se je bali. Odrasli so o deklici, ki bo morala ponavljati prvi letnik nižje gimnazije, govorili kakor o grdi bolezni, o kosu zarjavelega železa, na katerem se porežeš, dobiš visoko vročino in nazadnje umreš. Videla sem jo, ko je prihajala v park, opazovala sem jo in se z gugalnico poganjala vse više, medtem ko je mama klepetala s prijateljicami v senci ceder, da so ji sončni žarki, ki so pronicali skozi krošnje, osvetljevali klobuk in bele rokavice. Njena mama ni nikoli prišla z njo, zmeraj jo je spremljal starejši brat Ernesto, ki je pravkar dopolnil dvajset let in se je običajno po središču mesta vozil s kolesom; z močnimi nogami je poganjal pedale, ne da bi se dotikal sedeža, in še v klanec je drvel hitreje kot avtomobili. Imel je ogromne dlani, temne lase, vse brazde na obrazu pa počrnele od saj iz tovarne. Sedel je ob strani, na edini klopci na soncu. Prekleta se je gugala na vejah hrasta in plezala više od drugih otrok, on pa je molče kadil in pazil nanjo. 

Ko sem mamo vprašala, zakaj ne smem z njo plezati po drevesih, me je močno prijela za zapestje in mi zabičala, da se s Prekleto ne smem družiti: smolo prinaša.  

Kamorkoli je šla, so se zgodile grde stvari, ki jih je mama s stišanim glasom, kot je počela, ko je izgovarjala lepe in težke besede, imenovala »tragedije«. 

Stvari, kakršne se dogajajo v hišah, kjer narobe obesijo konjsko podkev in tako težave pritegnejo, namesto da bi jih odgnali. »Nevarna je ko tajfel,« je govorila mama v narečju, ki ga drugače skoraj ni več uporabljala, ker so jo sicer druge gospe gledale zviška, se hihitale in si z rokami, skritimi v elegantnih rokavicah, pokrivale usta. 

»Ne verjamem,« sem ugovarjala. »Zakaj ne more biti moja prijateljica?« 

Tako mi je mama povedala zgodbo o dečku, ki je padel skozi okno in se ni več pobral. To je bila ena od zgodb, ki so se prenašale med materami od ust do ust, medtem ko so v senci kramljale v ritmu udarjanja pahljač. Ena tistih zgodb, ki se hranijo s sposojenimi besedami, zašepetanimi skrivaj. 

Zgodilo se je nekega dne, ko je imela Prekleta sedem let in se je v kuhinji igrala s šele štiriletnim bratcem Dariem. Njuna mama, gospa Merlini, ju je za kratek čas pustila sama, medtem ko je skočila k sosedi po sol. Ko se je vrnila, Daria ni bilo več. Iskala ga je pod posteljami in v omarah, med umazanim perilom in za zavesami, ki jih je napenjal veter. Naposled je deklico, ki jo je ves čas stoje opazovala, vprašala: »Kje je? Kje je tvoj brat?« 

Mala je dvignila roko in pokazala proti oknu. »Nisem jaz kriva,« je izustila. 

Tedaj se je gospa Merlini nagnila skozi okno in pogledala dol.  

Dario je ležal na dvorišču, štiri nadstropja niže, iz ust in ušes pa mu je mezela temna, lesketajoča se kri.  

Mama mi je hotela vzbuditi strah do tiste zanikrne deklice, da se ne bi pogovarjala z njo. Zato mi je povedala za njenega bratca, ki je padel skozi okno, opisala pa mi je tudi dogodek, ko je sošolka, ki je v razredu sedela v klopi s Prekleto, na lepem začela vpiti sredi nareka ter butati z glavo ob mizo, znova in znova, dokler ni prevrnila črnilnika in ji ni s senca začela curljati kri, iz ust pa se ji je pocedila slina. Povedala mi je tudi za prigodo, ko se je leseno ravnilo, s katerim je učiteljica udarila Prekleto, zlomilo in se ji zarezalo v meso med palcem in kazalcem, da je zemljevid Italije poškropila s krvjo. Rana se je vnela in malo je manjkalo, da učiteljica ne bi nikoli več ničesar napisala na tablo.  

Upala je, da bom po tistih srhljivih in krvavih zgodbah nehala hrepeneti po prijateljstvu s Prekleto, ki bi nadme prej ali slej priklicala prekletstvo, kajti tako počnejo čarovnice.  

Toda dosegla je ravno nasprotno – še bolj sem se čutila povezano z njo: tudi Prekleta je imela brata, ki ga ni bilo več, in morda je tudi njo težilo dejstvo, da je ostala živa.  

Mama je vztrajala, da o mojem bratu ne smemo govoriti. Njegovo ime smo izgovarjali le ob dnevu spomina na mrtve in 26. aprila, ko smo na belo nagrobno ploščo na koncu platanovega drevoreda postavili šopek gladijol.  

Ko se je rodil, je mama v zibko položila dve mandarini in vrečico bombonov v pisanih ovitkih. »Štorklja je prinesla dojenčka za naju in sladkarije zate,« je naznanila. Toda brata sem mrzila, četudi štorklja ni pozabila name. Bil je preglasen, ves zaripel in zalit, vrh vsega pa ni znal sam stati na nogah. Vsako noč nas je zbujal z vpitjem in mama je bila nenehno izčrpana. Govorila je, da sem bila tudi jaz taka, ko sem bila še dojenček, a ji nisem hotela verjeti. Odkar je prišel, nisem več obstajala. 

Na dan, ko je umrl, nisem bila žalostna in morala sem na silo potočiti nekaj solz, da ne bi razburila staršev. 

Dobil je barvo zrele slive in na lepem ni mogel več dihati, kot bi pogoltnil češnjevo pečko in bi se mu ta zagozdila v grlu. Potem ko je zdravnik naznanil, da mu ne moremo več pomagati, je mama obupano zagrizla v rjuhe. 

Če bi me kdo prosil, naj opišem svojo mamo, o nečem niti za hip ne bi podvomila: ni bila srečna. Že prej ne, preden je bolezen izčrpala pljuča dojenčka, ki je bil le slabo leto moj brat. V redkih trenutkih vedrine je v narečju recitirala stavke iz gledaliških predstav ali filmov, ki jih je gledala v kinu. Odpirala je omare in se ovijala v svoje najlepše rute z resicami in svilenim cvetjem. Kazala mi je slike v albumih s šuštečimi stranmi, ki se jih nisem smela dotikati, da se ne bi strgale, in govorila: »Poglej svojo mamo. Poglej, kako je bila lepa.« Pripovedovala mi je o ženskah, ki niso bile resnične, a so bile zanjo bolj resnične kot učiteljica v šoli: Didona in Greta Garbo, Marlene Dietrich in Medeja. Vse prelepe in tragične. »Nekoč sem bila tudi jaz taka kot one,« je ponavljala. 

Očeta je spoznala v gledališču Petrella v Neaplju, ko je tam dopustoval z bratranci, mama pa je nastopala v predstavi Svatba. Rada mi je pripovedovala, kako se je pustila zapeljati moškemu, ki je imel oči barve megle s severa in ki bo iz nje – tako je verjela – naredil filmsko igralko. Od tistih željá je ostal le nedoločen duh tragedije. Njena lepota je izpuhtela, polnost, ki ji je napela trebuh in lica, da je lahko mojemu očetu dala otroka, ki si ju je želel, pa je po vseh teh letih še ni zapustila.  

Zdravniki so krivdo pripisali počitnicam ob morju, češ da si je moj bratec tam nakopal bolezen, ki mu je ohromila pljuča, da se je tako rekoč utopil. Po tistem poletju, ko ga je ugonobila otroška paraliza, nismo več počitnikovali na morju; oče je sklenil, da bomo raje hodili v hribe, da se »nadihamo svežega zraka«.  

Mama se je vse bolj zapirala v molk: povsem se je podredila lepotnim obredom, ki si jih je zapovedovala sama. Držala se je stroge diete, lase si je postrigla na kratko, z zvitimi resicami na sencih. Oče ni prenesel te pričeske. Govoril je, da ženska ne bi smela imeti kratkih las, češ da se to ne spodobi. Mama je skrivala modne revije pod vzmetnico. Zanjo so bile kakor Biblija, učbenik. Na oblazinjenem taburetu je posedala pred ogledalom in si oblizovala konico kazalca, da je preverjala temperaturo kodralnika za lase. 

Oče skorajda ni več spregovoril z njo. 

Bila sta molčeča in odmaknjena, kakor stara psa, ki živita na istem dvorišču, a sta se že naveličala vonjav drug drugega. Gotovo se je kdaj pa kdaj še spominjal, da jo je ljubil. To sem razbrala po tem, kako ji je ponudil roko, da ji je pomagal po stopnicah, in po tem, kako se je obiral po sobi, medtem ko si je zavezovala trakove na obleki. Obraz mu je prekrival oblak dima, ki je puhtel iz pipe, lasje so se mu redčili na sencih, kjer mu je nepogrešljivi klobuk puščal brazdo. Kadar so ga dajali živci, se je v vse manjših krogih gladil po členkih. Doma se je le redko zadrževal, odhajal je že zjutraj, brez zajtrka, in se vračal zvečer, ves izmozgan od garanja v svoji tovarni klobukov. 

Dom smo vedno polnile same ženske: jaz, mama in služkinje. Nato nas je polagoma zajel val gospodarske krize, ki so jo sprožile – tako je trdil oče – Amerika in njene banke. Marca 1932 smo se morali preseliti v manjše stanovanje pri Largu Mazzini, od služkinj pa smo obdržali le Carlo, ki se je rada pritoževala nad svojimi oteklimi nogami in je spominjala na kmetico, a je bila poceni. 

Mama si je sama krpala oblačila in pogosto je sedela pred toaletno mizico v spalnici ter se na vse pretege trudila še naprej dajati vtis fine gospe; oče pa je vse dlje ostajal v tovarni, kožo na členkih je imel vse bolj zlizano, njegova odsotnost pa je bila vse bolj vnebovpijoča.  

Navzela sem se navade, da sem se skrivala v omari, kjer sem med čistimi srajcami in kosi mila imela dovolj prostora, da sem se zvila v klobčič. Vrata sem zaprla ravno toliko, da je skoznje pronicala tenka reža svetlobe, nato sem obraz zakopala v očetovo srajco in začela vpiti. Potem mi je odleglo. A ne za dolgo.     

Od nekdaj sem imela rada samoto, toda z odraščanjem sem se vse bolj zavedala, da se moje življenje, namesto da bi iz dneva v dan raslo z mojim telesom, prsmi in stegni, vse bolj manjša in manjša ter da bom nazadnje še izpuhtela. 

Vse pa se je spremenilo tistega junijskega dne, ko sem v strahu, da bom umrla, pogoltnila češnjevo pečko in pogledala Prekleto. 

Prvič se mi je zgodilo, da me je nekdo gledal v oči, kot bi mi sporočal: »Izbrala sem te.«