PREVARANTI / Carlos Henrique Raposo - Kralj Ria de Janeira

Leta 2002 je Steven Spielberg posnel film Catch Me If You Can (Ujemi me, če me moreš), resnično zgodbo o najstniškem prevarantu Franku Abagnalu mlajšemu, ki ga je upodobil Leonardo di Caprio. Frank Abagnale je začel svoje prevare s čeki, potem pa se je, ko je videl, kako je neki pilot obkrožen z lepimi stevardesami, odločil, da bo še sam postal pilot. Pilotiral sicer ni nikoli, je pa hodil naokoli v pilotski uniformi, v kateri je laže unovčeval ponarejene čeke in se družil z lepimi dekleti. Bil je tudi lažni zdravnik iz ameriške zvezne države Georgie in občinski tožilec iz Louisiane. Ponarejeni čeki so se tako pojavljali po vseh Združenih državah in agenti F.B.I. so se odločili temu narediti konec. Prevaranta so vztrajno lovili, ko pa so ga ujeli, so se najprej začudili ob dejstvu, da ima samo 19 let. In ker je mladenič svoj »poklic« izpopolnil do takšne perfekcije, se je federalni preiskovalni urad odločil, da ga vzame v svoje vrste, da bi jim pomagal preganjati podobne malopridneže. 

Frank Abegnale je Združene države Amerike vlekel za nos v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in njegova »kariera« je trajala le šest let. Na južni polobli, natančneje v Braziliji, pa je neki mladenič v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začel s svojimi prevarami in jih uspešno vlekel dobrih deset let. Imenoval se je Carlos Henrique Raposo. 

Asi v rokavu 

Carlos je že od malih nog vedel, kaj bi rad bil, ko bo odrasel. Tako kot večina vrstnikov iz favele na robu Ria de Janeira: kralj Ria! A kako postati kralj svetovno znanega velemesta, turistične destinacije za petične goste, če prihajaš iz pločevinaste zbitine v faveli, kjer ni ne vode ne elektrike, za nameček pa te vsak dan na ulici čaka truplo? Biti diler ali fuzbaler je tvoja edina možnost. Carlos se je odločil za slednje. 

V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja se je družil z velikimi imeni brazilskega nogometa. Spoznal jih je v Rio de Janeiru, ko je delal kot vratar v nočnih klubih. Romario, Edmundo, Ricardo Rocha, Branco, Bebeto in Renato Gaucho so bili njegovi tesni prijatelji, družil pa se je še z mnogimi tisti čas popularnimi nogometaši. Preimenoval se je v Kaiserja, po nemško Kralja, kot so svojčas klicali znamenitega nemškega nogometaša Franza Beckenbauerja. Njegovi prijatelji so v klubih, v katerih so igrali, prepričevali trenerje in športne direktorje, da obstaja v veliki Braziliji neki mali talentirani napadalec Kaiser, ki bi ga lahko pripeljali za zelo malo denarja. Lahko bi mu ponudili pogodbo za tri mesece itd. In ker so te besede izgovarjali velikani nogometa v deželi nogometa in Carioc, so jim klubski veljaki verjeli na besedo. Carlos Henrique Raposo je prišel v klub in zdaj je bilo treba narediti korak naprej ... Kaiser je imel v rokavu kar nekaj adutov. Enega je izkoristil, ko je postal član kluba Botafogo iz Ria de Janeira.

Trenerja je prepričal, da potrebuje nekaj tednov, da se povsem pripravi, da pride v formo itd. 

Medtem ko so drugi trenirali in igrali nogomet, je on vsak dan tekal okoli igrišča, nabiral kondicijo in se razgibaval. Po mesecu dni tekanja je nastopil čas, da novi igralec pokaže, kaj zna. Kaiser je bil pripravljen tudi na to. Iz rokava je izvlekel novega jokerja … 

»Že v prvi minuti, na samem začetku tekme, sem od soigralca zahteval, naj mi poda žogo … Potem sem jo podal najbližjemu soigralcu in se z rokama prijel za križ … Zatulil sem od bolečine in se kot pokošen zrušil na travo … Počitek po poškodbi naj bi trajal kak mesec, mesec in pol ...« je v dokumentarnem filmu povedal Kaiser. »Veste,« je nadaljeval, »v tistih časih še ni bilo magnetnih resonanc in medicinska tehnologija še ni bila tako razvita kot danes. Bolj ko ne se je verjelo besedi nogometaša, in tu sem bil vedno v prednosti.« 

Zvest ekipi 

Med okrevanjem po »poškodbi« je Kaiser poizkušal razviti čim bolj pristen in prijateljski odnos s soigralci in z medicinskim osebjem kluba. To je znal. Ker soigralci dan ali dva pred tekmo niso smeli zapustiti hotela, se je Kaiser potrudil, da jih je v hotelu pričakalo vse, česar so si zaželeli. Ker sam ni bil v igralskem kadru, je v mesto in v hotel, kjer naj bi bili nastanjeni, prišel tri ali štiri dni prej. Tam je najel kakih deset sob in v vsako namestil dekleta, da bi tam pričakale nogometaše. 

Kaiser seveda ni imel nikakršnega talenta ali znanja za igranje nogometa. Imel je pa lep obraz, ki so ga obkrožali bujni dolgi lasje in ogromno naravnega šarma. Ta mu je kljub tehničnim pomanjkljivostim prinesel pogodbe z največjimi nogometnimi klubi v Riu: z omenjenim Botafogo, pa še s Fluminense, elitnim in najstarejšim klubom v državi, s Flamengom, ki je najpopularnejši klub v Braziliji in ima kar 47 milijonov navijačev, in pa s klubom Vasco de Gama, kjer je igral s prijateljem Bebetom. 

»Hotel sem biti med igralci,« pravi Carlos Henrique Raposo.

Nisem pa hotel igrati. Ni moj problem, če so nekateri hoteli, da brcam žogo.

Veliko zaljubljencev v nogomet bi recimo reklo: Super, prijatelj sem z Romariem! in bi se zadovoljili s povabilom na zabave nogometašev in bi potem s svojimi novimi »zvezami« speljali kak »posel« … Kaiser pa je razvil sistem uslug in prijateljstva in kot tak postal nezamenljiv član kluba. In če ni igral, je bilo vse pod kontrolo. 

Bil je duhovit in precej bister. Kot vsi veliki prevaranti se je hitro znašel še v tako zagatnem položaju in ga obrnil sebi v prid. Med nogometno kariero je za soigralce in vodstvo kluba, za katerega je takrat igral, organiziral orgije, blefiral poškodbe, znal je prepričati športne in druge novinarje, da so pisali o njem in znal je podkupiti navijače, da so skandirali njegovo ime.  

Navezal pa je tudi stike z mafijo. 

Ulična šola 

Ko je igral za Bangu, tretjeligaški klub iz Ria, se je med ogrevanjem, preden bi moral stopiti na igrišče, namenoma sprl z navijači. Prepiral se je z njimi in se pretepal, jih žalil in nasploh delal tak kraval, da mu je sodnik takoj pokazal rdeči karton in ni smel stopiti na igrišče. Kajti če bi zaigral, bi lastnik kluba, ki je kupil Kaiserja, sprevidel, da je prevarant. Lastnik kluba Bangu pa je bil tisti čas najbolj razvpit gangster v Riu, gospod Castor de Andrade. Če bi de Andrade izvedel, da je Kaiser prevarant, potem res ne bi nikoli več stopil na igrišče, niti na stadion, sploh nikamor, če smo natančni. Izginil bi tako z igrišč kot tudi z ulic Ria de Janeira. Povsem logično je, da lastnik kluba ni bil zadovoljen s tem, kako so se stvari izšle in je zahteval pojasnilo. 

»Dragi predsednik, preden karkoli rečete, me, prosim, poslušajte,« je začel Kaiser. »Bog mi je dal očeta, ki je na žalost umrl … Na srečo mi je dal še enega očeta … Vas! In jaz nikoli ne bom dopustil, da mojega očeta imenujejo za lopova, prevaranta in morilca! In prav to so navijači vzklikali! Moral sem nekaj narediti!« je rekel Kaiser. 

Menda je potem povsem ganjeni Castor de Andrade odprl predal, ven izvlekel papir in Kaiserju za šest mesecev podaljšal pogodbo. 

V tistih časih je bil bolj ali manj vsak nogometni klub v Riu de Janeiru pod nadzorom ali v lasti bicheirov, mafijašev, ki so se predvsem ukvarjali z ilegalnimi igrami na srečo. Klubi so jih pogosto klicali, ker so potrebovali denar. In Kaiser je ta svet poznal do obisti. Ker je odrasel in se »izšolal« v faveli, mu je bilo tisto, čemur mi pravimo »jeba«, normalno stanje. Vedel je, kje je meja, kaj sme in česa ne. Mafija ga je imela rada, ker je bil posrečen in iznajdljiv. 

Ko mu je v klubu Bangu potekla pogodba, je Kaiser opazil, da je večina njegovih prijateljev odšla v Evropo, in sam ni hotel zaostajati za njimi. Pristal je na Korziki, v klubu Ajjacio. To je bil njegov največji izziv v življenju … Bil je prvi Brazilec, ki je prišel v klub, in na tisoče navijačev je prišlo pogledat novega zvezdnika. Kaiser je razmišljal: Poškodba ne pride v poštev. Tega jim ni mogel narediti, in kot v mnogih težavah je imel bore malo časa za razmislek … Ko je pritekel na igrišče, da se predstavi, je vzel prvo žogo, ki jo je videl, in jo brcnil med gledalce. Pa potem drugo in tretjo in četrto, dokler ni bilo na igrišču nobene žoge več. In ker ni bilo na igrišču več nobene žoge, s katero bi pokazal, kaj zmore, svoje tehnično znanje itd., trenerju ni preostalo drugega, kot da mu je naročil, naj teče okoli igrišča in maha zadovoljnim navijačem. 

Na Korziki je ostal eno sezono, v kateri je zbral 12 nastopov za klub Ajjacio, in vedno je vstopil s klopi.

Ni dosegel nobenega zadetka, čeprav ga je klub kupil kot napadalca in golgeterja. 

Vrnil se je v Rio de Janeiro, kjer je nadaljeval s prevarami ob nogometnem igrišču. Kariero »nogometaša« je zaključil leta 1992, v dresu kluba Botafogo, kjer je pred desetimi leti tudi začel svojo predstavo. Končal pa jo je tako, da je tedaj, ob »zatonu kariere«, hodil na treningih z mobitelom na ušesu in se pretvarjal, da govori z angleškimi snubci. 

»Nogometaš, ki nikoli ni igral nogometa« 

Rob Smyth, pisec biografije o »Kaiserju, nogometašu, ki nikoli ni igral nogometa«, pravi, da so mnogi igralci vedeli, da je Kaiser prevarant. In da obstaja namig, da jih je Kaiser izsiljeval, kajti Kralj naj bi imel debel dosje o marsikaterem igralcu in trenerju. Bilo je kar nekaj zapisov, ki se niso smeli pojaviti v njegovi biografiji, sicer so pa o Kaiserju vsi izprašanci govorili bolj ko ne lepo, v superlativih, in povsem možno je, da je velik odstotek njih govoril in mislil iskreno. Seveda pa vedno ostaja dvom, da je za vsem skupaj le uglajeno leporečje ali pa strah, da bi jim Kaiser uničil kariero, zakon in življenje, če bi spregovoril o vsem, kar ve. 

Pisec je nekaj časa verjel, da je Kaiser navaden zvodnik, potem pa je med raziskovanjem naletel na nekega bivšega soigralca iz kluba Vasco de Gama. Ta je povedal, da je vodstvo kluba pripeljalo Kaiserja v klub zato, da bi poskrbel za nekega zelo znanega nogometaša, ki je imel težave z drogami in alkoholom. Menda ga je Kaiser hitro spravil v red. 

»Kaiser ni samo ena osebnost. On je zlitje desetih različnih osebnosti, od svetnika do grešnika. Predvsem je pa edinstven. Popoln unikat!« pravi o njem Rob Smyth. 

V Kaiserjevem zasebnem življenju pa menda ni bilo vse rožnato. Poudarek na »menda«! Menda sta mu umrle dve ženi in en otrok. Ampak v tej zgodbi je spet veliko neznank in med ljudmi kroži kar nekaj variacij te tragedije. Zagotovo drži, da je Marcela Mendes, njegova prva žena, umrla, vse ostalo je bolj … Kdo bi vedel. Ni veliko fotografij in podatkov, ki bi kazali na to, da bi bil dvakrat poročen, sam Kaiser pa se zlatih časov, ki jih je preživel kot nogometni zvezdnik, ne spominja preveč dobro. Če trdi, da so umrli, zna biti, da so mrtvi zanj, da jih je izključil iz svojega življenja ali pa so oni njega. Drži, da je bil dolgo poročen z Marcelo in da se je ob njej spremenil, umiril, postal drug človek, da je našel svojo ljubezen, ob kateri se je bil pripravljen postarati. A sreča ni dolgo trajala. Marcela Mendes je umrla in Carlos Henrique Raposo je spet stopil na stara pota. Razlika je bila edino v tem, da ni imel več 25 let in da njegovi lasje niso bili več tako dolgi in bujni, ni bil več tako šarmanten in ni bil obkrožen z znanimi nogometaši. Posledično niti z lepimi dekleti, zaradi katerih se je odločil, da bo nogometaš. 

Jetinho Brasileiro

Brazilci imajo v svoji kulturi tradicionalni lik prevaranta. Imenujejo ga »malandro« ali pa »171«, kar je kriminalistična šifra za prevaro. Vse to je seveda povezano z ekonomskim stanjem v državi. Brazilija ima od nekdaj velike težave z revščino, po drugi strani pa tudi veliko mogočnežev, in med enimi in drugimi je velik prepad. Tudi če imate denar, je birokracija v Braziliji podkupljena in nezanesljiva, milo rečeno. Zato se je tam spodaj uveljavila filozofija iznajdljivosti, koncept »Jetinho Brasileiro«, po naše: brazilski način, ki zagovarja tezo, da je treba iz vsakega položaja izvleči maksimum. 

Kaiser je bil tipični »malandro«. Na deseto potenco. In zato ga Brazilci cenijo in spoštujejo. Tradicija je tudi, da se prevarantu vse oprosti, če le zna povedati dobro zgodbo in zabavati občinstvo. Kralj Raposo je to znal. Še kako dobro. S šarmom, z duhovitostjo, eleganco in nonšalanco. 

V Brazilskem nacionalnem nogometnem muzeju so Kaiserju posvetili razstavo. Mladenič iz favele (pa še zdaleč ni edini) se je na ta način zapisal v zgodovino brazilskega nogometa. Kustos se je pred otvoritvijo iskreno spraševal, kako nasloviti takšno razstavo. Kdo je Kaiser? Kaj je on? Navadni lažnivec? Zvodnik? Mafijaš? Bicherio? Največji prevarant? Legenda? Kaj? 

Saj je jasno, kaj ... Kaiser je nesporni kralj Ria! 

In je tudi vse tisto, kar si želimo, da bi bil.