PREVARANTI / Legatov Tonček – kralj Gorenjske

V mladosti smo s prijatelji redno obiskovali Dneve komedije v Celju. To je bil festival, ki je iz lokalnega kmalu prerasel v pomemben slovenski gledališki dogodek in je vsako leto v Celje pripeljal vrhunske gledališke ustvarjalce in ansamble. Tja smo hodili malo zato, ker se nam je zdelo fino, da smo lahko del nečesa večjega, in ker nas je gledališka scena s časom tudi prevzela, še najbolj pa ker smo se radi smejali. Doma nas je s televizijskih zaslonov spravljal v smeh Vinko Šimek, alias Jaka Šraufciger. Oblečen v delavski kombinezon in s čelado na glavi nas je vsako silvestrovo pozdravljal z dvignjeno roko, nam mahal in nam prepeval, tu in tam pa nam je serviral tudi kakšno strupeno, politično obarvano. Takrat se je malenkost sklonil h kameri, nam pomežiknil in s tišjim glasom ustrelil kako navihano proti tedanjemu režimu. Tako med nami, a ne? Tudi sami smo se skrivoma hihitali, kajti takrat se je vedelo, kaj se sme in kaj ne. Meje so bile jasno in glasno postavljene in spomin na tisti otok sredi Jadrana, kamor so odpeljali neposlušne, je bi še kako živ. A kot pravi bosanski pevec Dino Merlin: »Smijehom strah pokrijem uvijek ...«, in tako je tudi bilo. Tone Fornezzi – Tof, ki nas je nagovarjal z radia, je hodil po samem robu dovoljenega in ob kaki njegovi strupeni puščici se je moj oče večkrat namuznil in rekel: »Mater, tega bodo enkrat zaprli!«  

Lokalna legenda

Politična satira je bila vedno dobrodošla. Šaljivci so seveda bili še pred Šimekom in Tofom, a niso dobili mesta v medijih, bodisi ker so bili preveč lokalni bodisi ker takšnih množičnih medijev, kot sta radio in televizija, takrat še enostavno ni bilo. Vsaka skupnost ima svoje posebneže, ki s svojimi dejanji, humorjem in z izvirnostjo za vedno pustijo svoj pečat. Eden takih je bil tudi Legatov Tonček, iz Lesc pri Bledu doma, ki je z iznajdljivostjo in s smislom za humor postal lokalna legenda.

Bil je rejec konj in v Lescah je imel gostilno, kjer je nastalo kar nekaj njegovih norčij. Bil je tisti tip človeka, ki so ga vsi poznali. Menda je enkrat, ko si je prišel navzkriž z zakonom in so ga na sodišču zasliševali, s čim se ukvarja, rekel, da s kurbarijo. »Imam petelina, imam žrebca, imam merjasca, junca in skrbim, da se plodijo …« Med nemško okupacijo v drugi svetovni vojni je celo pristal za rešetkami. S svojimi potegavščinami si je okupatorja nekajkrat dobro privoščil, sodu pa je izbilo dno, ko je hodil naokoli in ljudi prepričeval, naj gredo v partizane. Ko so Nemci to izvedeli, so ga zaprli. Legenda pravi tudi, da je bil hud ženskar in da je rad zvrnil kak kozarček preveč. Pa tudi, da je bil odličen plesalec in muzikant, in kot tak naj bi menda nekoč zapeljal tudi neko nuno.

Jo je res ali ne, to sploh ni več pomembno. Je samo še ena zgodba, in teh zgodb o legendah je vedno več in vedno daljše so. Nekatere zgodbe ga poveličujejo kot marljivega, klenega Slovenca, narodu v ponos, druge pravijo, da je bil navaden »vbogajme«, da si je od vseh izposojal denar in da je bil zadolžen do vratu. Glede na slišano, prebrano in povedano je še najverjetnejša tista, da je tudi v resnih razmerah znal poskrbeti za dobro voljo in nasmejati tudi tiste, ki so se vedno držali kislo. In to je vrlina, ki je vedno in povsod dobrodošla.

Afriški cesar

Anton Legat, Legatov Tonček po domače, se je nekega jesenskega dne davnega leta 1935 odločil, da si malce privošči Bohinjce. Blejci in Bohinjci so od nekdaj radi tekmovali med sabo, kdo ima lepše jezero, kje so boljši ljudje in nasploh, kdo je bolj svetovljanski. Potegavščina, ki si jo je zamislil, je zahtevala kar nekaj priprav in pomagačev, tudi mladeničev iz Bohinja, ki so videli dlje od lokalnih špetirov. In to precej dlje. V daljno Afriko, natančneje v Abesinijo, današnjo Etiopijo. Tistega leta je namreč Benito Mussolini iz svojih kolonij, iz sosednje Eritreje in Somalije, vkorakal v takrat še edino neodvisno državo Abesinijo. Časopisi so bili polni novic o novi vojni in o tem, da se abesinski cesar namerava odpraviti Evropo, da bi pri Društvu narodov izprosil pomoč za svojo državo. Legatov Tonček pa si je zamislil, da bi bil fino, če bi abesinski cesar Haile Selassie ob tej priložnosti obiskal še Bohinj.

In so stekle priprave. Dva tedna kasneje je v Bohinj prikolesaril poštar. Ustavil se je pred Bohinjskim fantovskim društvom in jim izročil telegram, ki je prišel iz daljne Afrike. Pisalo je: »Bohinj obišče cesar Abesinije Haile Selassie, dragi Bohinjci, slovesno ga sprejmete dne 25. oktobra ob opoldanskem vlaku. Stop.« Podpisa na brzojavki ni bilo, pa vseeno … Novica se je hitro razširila po Bohinju in okoliških vaseh. Časa ni bilo veliko in Bohinjci so se zbrali na posebnem sestanku, kjer so se ob ponosnem trepljanju po ramenih in tolčenju po prsih pomenkovali o sprejemu. Nihče se ni vprašal, zakaj se je neki afriški cesar odločil obiskati ravno Bohinj. Uradno je veljalo, da se bo cesar udeležil slavnostnega razvitja novega prapora fantovskega kluba Bohinj, neuradno pa zato, ker je Bohinj pač lep, veliko lepši od Bleda, recimo. Okrasili bomo mesto, pevski zbor bo zapel kako domačo in pogostitev bo tudi takšna, da si jo bo cesar zapomnil za vse življenje, domača in na nivoju, vrednem kronane glave, so modrovali Bohinjci in za trenutek pozabili na pregovorno gorenjsko škrtost. In vse to v tako kratkem času! Treba je bilo pošteno pljuniti v roke.

Medtem ko so Bohinjci postavljali mlaje in vsepovsod rože in je dekliški pevski zbor vadil enoglasno petje in so gospodinje pripravljale domače dobrote, je v Lescah pri Bledu lokalni frizer Ivan Jauševec maskiral Legatovega Tončka. S sajami je mazal njegov obraz, da bi bil videti črn, nalepil mu je brke in umetno brado, ga oblekel v belo uniformo, mu na nos nataknil očala, na glavo pa posadil prav tako belo safari čelado. 

Dobrodošel, cesar!

Nastopil je veliki dan, nedelja, 25. oktobra 1935. Dan, ki ga Bohinjci še dolgo ne bodo pozabili. Med dvema mlajema je že visel napis z dobrodošlico, prapor fantovskega društva je bil razvit, cvetje je bilo na vsakem koraku in v belo oblečene deklice so s cvetjem v rokah pričakovale afriškega gosta. Tam so bili tudi mestni veljaki, ki so že od jutra izbirali najboljšo obleko, v ponos cesarju in vsej dolini, in tam so bile njihove gospe in ljudje, stari in mladi od vsepovsod. Prišli so gostje iz Žirovnice, z Jesenic, Bleda … Pol Gorenjske je želelo pozdraviti abesinskega cesarja, toliko ljudi na kupu Bohinj do tistega dne še ni videl. Po tleh so bile razgrnjene preproge, ki so jih domačini nesebično odstopili, da cesar ne bi hodil po trdi in neizprosni gorenjski zemlji, godba na pihala je bila pripravljena, pevski zbor prav tako.

V daljavi je zapiskal vlak … Med ljudmi je završalo. Oglasila se je godba na pihala in radovedneži so stegovali vratove, da bi bolje videli prihajajoči vlak, veljaki v prvih vrstah pa so se nervozno prestopali z noge na nogo. Ko je posebni vlak ustavil na postaji v Bohinjski Bistrici, se je na vlaku odprlo eno okno in skozenj je najprej pomahala črna roka v beli obleki. Ljudje so ploskali in ploskali, dokler se ni na oknu pokazala tudi glava abesinskega cesarja, z očali, kocinasto brado in s tropsko čelado. Legatov Tonček je zavzel cesarsko držo. Mahal je zbranim, potem ko so ovacije počasi jenjale, pa jih je nagovoril v svojem jeziku. Zbrani Bohinjci so utihnili in mu prisluhnili, a kaj, ko niso ničesar razumeli. V tistem se je na oknu pokazal tudi njegov prevajalec Jože Medja, po domače Kavčov Joža, ki je prevedel njegove besede: »Cesar vas pozdravlja! Lepo, da ste ga prišli pozdravit!« Ljudje so spet ploskali, nakar je Legatov Tonček Kavčovemu Jožatu spet nekaj prišepnil na uho, ta pa je simultano prevedel: »Cesar je zelo vesel, da je lahko prišel v tako lep kraj, ki je še lepši od Bleda!« Potem je cesar spet nekaj zašepetal Jožatu na uho, ta pa je povedal, da cesar ve, da v Bohinju živijo dobri ljudje in da je vesel, da je lahko prišel na obisk.

Bohinjci so se kar topili od navdušenja. Tako so bili vzhičeni, da niso niti pomislili, da tukaj nekaj smrdi. Kavčovega Jožata so vendar poznali. Bil je uslužbenec železnice, strojevodja, ki ga je Legatov Tonček po vsej verjetnosti podkupil, da je zapeljal prazen vlak v Bohinjsko Bistrico, in se niso niti za trenutek zamislili nad tem, od kod pa zdaj ta Joža, naš strojevodja, zna abesinski jezik! Ob tako slovesnem dogodku, kot kaže, to nikogar ni zmotilo.

Polomija

Ko je pevski zbor odpel nekaj domačih viž, so pred cesarja pripeljali belega konja, kot se za kronano glavo tudi spodobi. Legatov Tonček je zlezel na konja in ob koračnicah pleh muzike se je slavnostni sprevod namenil po cesti proti jezeru. Na obeh straneh ceste so stali ljudje in mahali afriškemu gostu. Ustavili so se pred hotelom Bellevue. Tam jih je čakal slavnostni banket. Najprej so postregli kosilo, nakar jih je čakalo skupinsko fotografiranje, potem pa se je zabava preselila na teraso, kjer je bila živa glasba in stojnice, ki so se šibile pod težo domačih dobrot.

Druženje je iz uradnega postalo veliko bolj spontano. Abesinski cesar se je tudi že naučil nekaj slovenskih besed, in ko je ansambel zaigral nekaj melodij za ples, se je »Haile Selassie«, visoki afriški gost, preizkusil tudi v polki. Najprej se je sramežljivo in radovedno poučil o plesnih korakih in jih tudi nekaj nerodno izvedel. Ampak Legatov Tonček je imel rad ples, še rajši pa kozarček vina. Nazdravljal je z domačini in po nekaj kozarčkih se je opogumil in zaprosil za ples brhko mladenko v gorenjski narodni noši. Polka ga je tako ponesla, da je malone pozabil, kdo je. Bohinjci so bili navdušeni. Pomislite! Naše plese poznajo celo v Afriki, so modrovali. In ker se Tonček kar ni mogel ustaviti in se je vedno bolj in vedno hitreje vrtel v ritmu polke, je prišlo do katastrofe … Zaradi potu se mu je odlepila kocinasta brada in padla na tla. Godba je potihnila in plesalci so ostrmeli. Začeli so šepetati med sabo, Legatov Tonček pa se je sklonil, da bi pobral brado, in ko jo je hotel pričvrstiti nazaj na lice, si je razmazal saje na obrazu, da se je videla bela polt, za nameček pa mu je z glave padla še tropska čelada, pod katero so se pokazali svetli lasje. V trenutku se je Bohinjcem zazdel afriški cesar nekam znan. Brhka soplesalka, ki se je še nekaj trenutkov nazaj vrtela skupaj z njim, ga je začudena vprašala v gorenjskem dialektu: »Tončk, as t?«

Legatov Tonček je prav tako po gorenjsko psoval in stekel v hotel, od tam pa proti zadnjim vratom, kjer so ga za vsak primer čakali fantje iz fantovskega društva. Sedel je v avto in odbrzeli so proti Bledu. Legenda pravi, da se nikoli več niso vrnili v Bohinj, saj bi jih tam namesto dobrodošlice pričakale pesti.

Pravi Haile Selassie

Ampak Bohinjci pravijo, da ni bil nihče preveč jezen na Legatovega Tončka. Šala se jim je zdela posrečena, so se pa seveda našli tudi taki, ki so trdili, da so ves čas vedeli, da to ni pravi cesar. So pa vsekakor slabih trideset let pozneje, leta 1964, ko je Gorenjsko obiskal pravi Haile Selassie, bili malenkost v dvomih, ali ne gre spet za kako potegavščino. Ne, ni šlo za potegavščino. Etiopski cesar je v času neuvrščenih res bil gost na Bledu. Izvedel je za potegavščino in dejal, da so Bohinjci res čudoviti ljudje, in tako so dobili vsaj nekaj zadoščenja. Dejal je tudi, da je Legatov Tonček prav tako čudovit človek, a žal se nista uspela srečati. Legatov Tonček je namreč umrl pet let pred prihodom pravega afriškega cesarja.