PREVARANTI / Victor Lustig – Kralj prevar

Eifflov stolp stoji ob reki Seni na Marsovem polju sredi Pariza že od leta 1889. Kot že samo ime nakazuje, ga je leta 1889 za svetovno razstavo v Parizu, ki je obeleževala obletnico francoske revolucije, konstruiral Gustave Eiffel. Dolgo je bil s svojimi dobrimi 330 metri najvišja zgradba ne samo v Franciji, pač pa tudi na svetu. Sestavljen je iz prečiščenega železa in konstrukcijskega jekla in je težak 10.000 ton. Od njegove postavitve pa vse do danes se je okoli njega dvigalo precej prahu. Že od začetka 20. stoletja je bil uporabljen za radijske in pozneje tudi za televizijske oddajnike. Govori se, da naj bi v dvajsetih letih 20. stoletja Francozi z njegovo pomočjo prestrezali signale nemške vojske, še preden se je začela 2. svetovna vojna. Menda naj bi to bile samo špekulacije, ampak danes se je večina teh »špekulacij« izkazala za resnične. V to se zdaj ne bi spuščal. Od nekdaj me je bolj zanimala zgodba kot pa politika sama in vse tisto, kar nam servirajo kot »resnico«. 

Priložnost dela tatu 

Zgodba nas popelje v leto 1925. Takrat je francoski tisk začel poročati o visokih stroških vzdrževanja Eifflovega stolpa. Razširile so se govorice, da hoče vlada porušiti stolp. Zakaj bi vzdrževali nekaj, kar sploh ni umetniško delo in je mestu ljubezni prej v posmeh kot pa v ponos. Glavni inženir Gustave Eiffel je večino stroškov vzdrževanja moral kriti sam, ampak to ni bilo dovolj. Stolp je rjavel in propadal in vlada je prejela peticijo meščanov, v kateri so se ljudje izjasnili, da je stolp ena navadna »barbarska gmota« in »grozljiva sanjarija«, ki ni nikomur v čast. Eden vidnejših umetnikov tistega časa, Guy de Maupassant, je stolp poimenoval »koščeno piramidno ogrodje«, ki bi ga bilo treba podreti. 

Takrat je neki 35-letni prevarant dobil idejo, kako s tem zaslužiti. Že prej je prodajal nepremičnine, ki niso bile njegove. Enkrat je prodajal celo Tower Bridge v Londonu, a tole z Eifflovim stolpom je bilo nekaj večjega. V luksuznem hotelu Crillon v Parizu je najel sobo in podkupil osebje hotela, da je lahko njihove kletne prostore preuredil v »državno pisarno«. Eden njegovih pajdašev je še zapeljal uslužbenko vlade in pridobil uradni papir, na katerem je bilo napisano vabilo, naslovljeno na najvplivnejše pariške industrialce tistega časa. Vse je bilo videti legalno in sestanki so se pričeli. Gospod vitke in nizke postave v izbrani prilegajoči se obleki in s precej štrlečimi ušesi se je predstavil kot namestnik generalnega direktorja ministrstva za pošto in telegraf. Pojasnil je, da vlada prodaja stolp za staro železo, ker je vzdrževanje stolpa stroškovno predrago. In seveda: vse skupaj je strogo zaupno, jim je zarotniško prišepnil. Novica mora ostati med njimi, med gospodo, ki, naj se tega zavedajo, niso izbrani naključno, so najbolj znani in najbolj zaupanja vredni trgovci z železom. Trdil je, da bo stolp razstavljen in prodan kot železo, ki je med industrialci veljalo za suho zlato. Med izbranimi industrialci, ki so prejeli vabilo, je bil tudi André Poisson, novi obraz v poslovnem svetu Pariza, ki je prevarantu najbolj padel v oči. 

Enkrat je prodajal celo Tower Bridge v Londonu, a tole z Eifflovim stolpom je bilo nekaj večjega. 

Bilo je lepo spomladansko jutro leta 1925, ko sta se po levem nabrežju Sene sprehajala dva elegantno oblečena gospoda. Sena je izparevala lahne meglice in jih dvigovala vse do nabrežja. Mimoidoči so si snemali klobuke in spoštljivo pozdravljali gospoda s štrlečimi ušesi, ki je v rokah nosil pomanjšan model Eifflovega stolpa, ter ga naslavljali z monsieur le ministre, medtem ko jim je on odzdravljal z rahlim prikimavanjem. Izbrancu Poissonu je kazal stavbe, kjer naj bi francoska vlada izvajala skrivne operacije ali imela zaklonišča. Novega zaupnika je prepričeval, da bo s samo nekaj podpisanimi papirji postal nov lastnik stolpa, ki ga je pomanjšanega pestoval v rokah. Prodajal mu ni le starega železja, prodajal mu je sanje, fantazijo. Tistega dne, na obrežju Sene, v jutranji meglici, ki ju je obdajala, je Poisson dobil zagotovilo, da bo kmalu podpisal pogodbo: za 1,2 milijona frankov, kar bi danes zneslo dobre 4 milijone evrov, bo postal novi lastnik stolpa. André Poisson si je močno želel preboja v poslovni eliti in je vzhičeno prikimaval. 35-letni prevarant s štrlečimi ušesi mu je zaupal tudi to, da je on samo uradnik, ki si želi boljšega življenja in je za svojo uslugo zahteval podkupnino. Poisson je bil takoj za to. Čeprav novinec v poslu, je vedel, kako se sklepajo kupčije. Zavohal je svojo priložnost. Korupcija je že takrat veljala predvsem za dobro in iznajdljivo poslovanje in je pozneje tistega dne prevarantu izročil okoli 70.000 frankov. Ko jih je »namestnik generalnega direktorja ministrstva za pošto in telegraf« prejel, je nemudoma odhitel na ministrstvo. Tako je vsaj zatrdil. V resnici pa jo je mahnil v Avstrijo, od koder je bil doma. 

André Poisson je seveda zaman čakal na pogodbo. Kmalu je bilo tako njemu kot tudi ostalim industrialcem jasno, da si ga je nekdo fino privoščil. Novinec je bil tako, namesto da bi se povzpel v poslovnem svetu, deležen posmeha. Bil je tako osramočen, da prevare niti ni prijavil organom pregona, kar pa je prevarantu dalo zagon, da se je čez mesec dni  spet vrnil v mesto ob Seni. Bil je celo tako aroganten, da je hotel še enkrat prodati Eifflov stolp. Ko je to predlagal svojim pajdašem,  so mislili, da se mu je zmešalo. A so vseeno začeli iskati nove kupce. Pa tokrat ni šlo tako zlahka kot prvič. Našli so novo povzpetniško žrtev, a je oškodovanec takoj obvestil policijo. Prevara je prišla v časopise in prevarant je sklenil, da je njegovega bivanja v Parizu konec. Z družino je pobegnil čez lužo, v ZDA. V predmestje Chicaga. 

Lažni aristokrat 

Gospod šibke postave s štrlečimi ušesi je bil Victor Lustig. Elegantni gospod češko-avstrijskega rodu je govoril več jezikov in bil je zelo uglajen, z manirami aristokrata, čeprav to ni bil, bil pa je iz precej premožne družine. Rodil se je 4. januarja 1890 v kraju Hostinné na Češkem, ki je takrat spadal pod Avstro-Ogrsko. Po navedbah agentov naj bi bilo njegovo pravo ime Robert Miller in ta mladenič je bil menda dober študent. Zlahka se je učil in bil je hiter učenec, kar pa mu je pogosto povzročalo težave. 

Christopher Sandford, avtor knjige Victor Lustig: Mož, ki je prevaral svet, piše, da se je njegov talent za prikrivanje resnice pri njem pokazal že v rani mladosti. Z znanjem, bistroumnostjo, s talentom, da je znal hitro oceniti značaj žrtve, z leporečjem in z eleganco se je zlahka predstavljal za aristokrata. Večkrat si je nadel plemiški naziv, kot sta baron ali grof, in potoval po Evropi, še največ na relaciji Dunaj, Praga, London in spet Dunaj. Tako je neko žensko naplahtal, da je nemški grof, ki je podedoval bajno bogastvo. Prosil jo je za posojilo do ponedeljka, ko bodo banke spet odprte in bo lahko dvignil denar, v zameno pa ji je ponudil zlato uro kot zavarovanje. A ko je z denarjem izginil, se je izkazalo, da je ura, ki jo je zastavil, narejena iz poceni nerjavečega jekla, prebarvana z zlatom. 

Na Dunaju je tudi veliko žeparil, ampak to je bil zgolj drobiž. Preveč vloženega časa za premalo dobička. Treba je bilo najti nekaj bolj prefinjenega, bolj dobičkonosnega, in Lustig je začel preučevati trike s kartami. Kot rečeno, bil je precej bistrega duha in se je kmalu do potankosti priučil prevar s kartami. Ena od žrtev je povedala, da je »komplet kart znal pripraviti do vsega, razen da bi spregovorile«. S tem talentom se je pri 19 letih med študijskim premorom odpravil v Pariz, kjer je začel igrati na srečo. Takrat je dobil tudi rano na levi strani obraza, ki jo je nosil celo življenje. Zadal mu jo je ljubosumni fant neke ženske, s katero se je mladi Victor preveč družil. Po vrnitvi na Dunaj je vseeno končal študij, svojo bistroumnost, hitro razmišljanje, sposobnost ocenjevanja situacij in znanje več jezikov pa je uporabil za kriminalno življenje, ki ga je sprva začel z manjšimi prevarami in goljufijami, s katerimi si je zagotovil potrebna sredstva, da je lahko začel kariero profesionalnega prevaranta. 

Prek luže 

Denarja se je nabralo precej, precej je bilo pa tudi tistih, ki so bili opeharjeni, in potreben je bil umik, nov teren, kjer še niso poznali prevaranta, ki je nosil na licu brazgotino. Land Ho! je klical in leta 1914 se je Victor Lustig z enim pajdašem vkrcal na čezoceanko, ki je vozila na relaciji Pariz–New York. Na ladji se je predstavljal kot glasbeni producent, ki išče vlagatelje za neobstoječo broadwaysko predstavo. Iskal je nove priložnosti za zaslužek in kar nekaj je bilo takih, ki so nasedli njegovi eleganci, leporečju, razgledanosti in seveda aristokratskemu nazivu pod lažnim imenom. Pa vendar je bilo to za profesionalnega goljufa premalo … S sopotnikom sta si izmislila sistem signalov, s katerimi sta signalizirala stanje za kvartopirsko mizo, poiskala betežne milijonarje in naivnim kvartopircem pobrala vse žetone. 

Novi svet je bil seveda nova priložnost. Izkrcala sta se v New Yorku in se takoj lotila posla. Polne ulice Manhattna so bile raj za dva spretna žeparja, kopica naivnih ljudi pa je kar klicala po novih prevarah. Lustig je začel s ponarejanjem zgodovinskih dokumentov slavnih osebnosti, kot so Marie Curie, brata Wright in Abraham Lincoln. Ko je moral ob neki priložnosti pojasnjevati dvome okoli »na novo odkrite« zgodbe Marka Twaina, ki jo je prodal neki reviji, jim je ob tem spretno prodal še novo pesem Walta Whitmana, ki jo je povsem slučajno imel ravno pri sebi. Seveda sta bili tako Twainova zgodba kot Whitmanova pesem ponaredek. 

Med drugim je prevaral tudi zloglasnega šefa podzemlja, slovitega Ala Capona – in to brez nasilja. Takrat je z družino živel v okolici Chicaga in je nekega dne stopil do prvega žganjarja v času prohibicije. Povedal mu je, da ima super posel, a potrebuje začetni kapital v vrednosti 50.000 dolarjev. Capone mu je denar dal, a Lustig ga ni investiral. Za nekaj tednov ga je skril na varno, potem pa je prišel nazaj in rekel, da je posel propadel in je mafijskemu šefu častno vrnil njegov denar. Capone je bil nad njegovo »poštenostjo« tako navdušen, da mu je za nagrado dal 5.000 dolarjev, kar pa je bil v resnici tudi Lustigov namen. 

Maja 1922 je pod lažnim imenom Robert Duval obiskal banko v Springfieldu v Misuriju. Kupil je zemljo in plačal z lažnimi ponarejenimi obveznicami, pri čemer je prejel 10.000 dolarjev gotovine. Prevaro so razkrili, ga v New Yorku, kamor se je potuhnil, aretirali in spravili za zapahe. Odsedel je kazen in nadaljeval po starem.  V tem obdobju je njegova slava med policisti dosegla vrhunec in oblast mu je vedno bolj dihala za vrat in mu gledala pod prste. Moral je uporabiti vse svoje znanje, ves svoj šarm in eleganco in vse izkušnje nekega prevaranta, da je lahko nadaljeval s poslom. In uspevalo mu je, vsaj nekaj časa. 

Začel je sodelovati z dvema moškima iz Nebraske pri velikem ponarejanju denarja, ki je trajalo pet let in je v gospodarstvo ZDA mesečno vnašalo na tisoče ponarejenih bankovcev, dokler niso na to začeli paziti zvezni agenti. 

»Romunska škatla« 

Ena izmed Lustigovih bolj slavnih prevar je bila naprava, imenovana »romunska škatla«. To je bil lesen kovček z ročicami, ki naj bi podvajal bankovce. V resnici je bil vnaprej napolnjen z enim samim resničnim bankovcem, ki ga je prevarant uporabil za demonstracijo. »Škatla za denar«, kot jo je Lustig tudi poimenoval, je bil zaboj iz mahagonija z mehanizmom za tiskanje ter dvema režama za bankovce in papir. Lustig je napravo demonstriral tako, da je od žrtve zahteval določen bankovec, ga vstavil v napravo skupaj z belim papirjem in skupaj z žrtvijo nato čakal, da škatla »natisne« ponaredek, ki ga je spretni prevarant predhodno skril v škatlo. Nato je žrtev odpeljal v banko, da potrdi pristnost bankovca in jo nato prepričal, da kupi napravo za visoko ceno. 

Nekoč je takšno škatlo prodal tudi šerifu iz Teksasa. Ko je ta ugotovil prevaro, ga je začel mrzlično loviti. Sledil mu je vse do Chicaga, kjer ga je ujel. Lustig je šerifa z leporečjem nekako prepričal, da škatlo ne uporablja pravilno in mu ponudil odškodnino. Plačal mu je, vendar s ponarejenim denarjem, kar je na koncu privedlo do njegove aretacije zaradi ponarejanja. 

Konec igre 

Victor Lustig je postal prva tarča in prioriteta ameriških zveznih agentov. Lotili so se ga z vsem orožjem. Malopridneža, ki je ponarejal denar in v državno banko in v promet spravil na tisoče in tisoče ponarejenih bankovcev, je bilo treba spraviti za zapahe. Lustig se je nekaj časa spretno izmikal aretaciji, potem pa se je zgodilo nekaj, kar se je pred njim zgodilo še enemu velikemu sovražniku Združenih držav, Dilingerju. Lustigova ljubica Billy May sicer ni bila dama v rdečem, je bila pa prav tako ljubosumna. Ko je izvedela, da jo vara, je anonimno poklicala zvezne oblasti. 10. maja 1935 so Lustiga v New Yorku aretirali zaradi ponarejanja denarja. Čeprav je priznal sodelovanje svojih partnerjev, se je sam delal nevednega. Njegova aretacija je bila dokončna, ko so našli ključ do predala na železniški postaji, v katerem je bilo 51.000 ponarejenih dolarjev in plošče za tisk le-teh. 

Vrgli so ga v pripor, kjer je čakal na sojenje. A Lustig je imel drugačne načrte, ki niso vsebovali srečanje s sodnikom. Dan pred sojenjem se je po vrvi spustil skozi okno in pobegnil v noč. Po 27 dneh so ga ujeli v Pittsburghu in ga vendarle postavili pred sodnika. Ta mu je dosodil 15 let zapora za ponarejanje, za pobeg pa mu je dodal še 5 let. Zaprli so ga v slavni Alcatraz, kjer je 11. marca 1947 umrl zaradi pljučnice. Na osmrtnici je pisalo »vajenec prodajalca in ponarejevalec«. 

Christopher Sandford, avtor knjige Victor Lustig: Mož, ki je prevaral svet, nekje zapiše: 

»Dogodki, ki bi večino ljudi uničili, kot je aretacija, so bili zanj le ovira,« pravi. »Vedno se je vrnil domov k ženi in hčerki, kot da ni bilo nič. Enostavno ni imel nobene moralne zavore.« 

Njegova hči Betty, rojena leta 1922, pa je povedala, da so bile prve besede, ki jih je slišala od očeta: »Nikoli ne govori s policijo.« 

Ja, Victor Lustig, čeprav menda brez moralnih zavor, je imel kar nekaj načel. V zaporu so mu zaplenili ročno izdelan vodnik za prevarante, ki je bil pravi priročnik psihološke manipulacije. V njem najdemo tudi znamenitih »Deset zapovedi prevaranta«, kot so: 

1. Bodi potrpežljiv poslušalec – to prinese uspeh, ne hitra govorica. 

2. Nikoli ne deluj zdolgočaseno. 

3. Počakaj, da sogovornik izrazi politična prepričanja, potem se strinjaj. 

4. Deli iste verske poglede kot sogovornik. 

5. Namiguj na spolnost, a samo če si sogovornik to močno želi. 

6. Ne govori o bolezni, razen če drugi pokaže zanimanje. 

7. Ne sprašuj o osebnem življenju – povedali ti bodo sami. 

8. Ne hvali se – naj tvoja pomembnost govori sama. 

9. Vedno bodi urejen. 

10.  Nikoli se ne napij. 

Viktor Lustig ni bil le prevarant. Bil je mojster človeške narave, ki je znal najti šibkost v egu, pohlepu in zaupanju ljudi.