Prihodnost staranja v Sloveniji

Pri petdesetih letih človek začne drugače razmišljati o družbenih sistemih, s katerimi se prej ni intenzivno ukvarjal in eno od teh področij je dolgotrajna oskrba, tema, ki ne zadeva več samo druge ali tiste nekje daleč v prihodnosti, temveč postaja realno vprašanje, ki se dotika mene, moje družine in nenazadnje tudi moje generacije. V zadnjih letih opažam, da pogovori s prijatelji skoraj vedno pripeljejo do podobnih točk, namreč kako poskrbeti za starše, kaj storiti, ko je treba sprejeti odločitve, ki niso niti preproste niti lahke. Te dileme niso individualne, so del širšega družbenega procesa staranja prebivalstva, ki se mu Slovenija ne more izogniti. Demografski podatki že dolgo opozarjajo, da je delež starejših v populaciji v porastu, da se povprečna starost prebivalstva viša in da bo breme neformalne oskrbe vse bolj padlo na srednjo generacijo. V tem kontekstu je pomembno razumeti, kaj prinaša novi Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki se v Sloveniji uvaja postopoma. Zakon uvaja enoten sistem pravic, ki prvič združuje pomoč na domu, dnevno oskrbo, institucionalno oskrbo, rehabilitacijske storitve in denarne prejemke. Do zdaj je bilo to področje razpršeno med različne institucije, kar je povzročalo neenake standarde in veliko zmede pri uveljavljanju pravic. Ena ključnih novosti je uvrstitev ljudi v pet kategorij potreb, od nizke do popolne odvisnosti od pomoči. Kategorija določa obseg pomoči, do katere je človek upravičen, od osnovne podpore pri gospodinjstvu do intenzivne nege. Prav ta del zakona naj bi vzpostavil več pravičnosti in preglednosti, saj ne bo več pomembno, kje nekdo živi, ampak kakšne so njegove dejanske potrebe. Zakon uvaja tudi pravico do pomoči na domu, ki vključuje nego, pomoč pri osebni higieni, podporo pri osnovnih opravilih in usposabljanje za samostojnost. To je pomembno, ker večina starejših želi ostati v svojem domu čim dlje. Dodatno zakon vzpostavlja dnevno dolgotrajno oskrbo, ki lahko razbremeni družine in prepreči izolacijo starejših. Pomembna novost je tudi institucionalna dolgotrajna oskrba, ki bo enotno urejena šele od 1. decembra 2025. Po novem bo država krila stroške oskrbe (nega, pomoč, nadzor), uporabnik pa bo še vedno plačal del, ki ni vezan na oskrbo samo, torej nastanitev in prehrano. To je velik premik, saj bo poenotenje pravil omogočilo bolj transparentno primerjavo med domovi starejših in določilo jasne standarde storitev. Za tiste, ki želijo oskrbo organizirati drugače, na primer s pomočjo družinskega oskrbovalca ali zasebno pomočjo, zakon uvaja denarni prejemek, ki je odvisen od kategorije potreb in znaša 89, 179, 268, 357 ali 491 evrov mesečno. A hkrati se ob prebiranju zakona jasno vidi, da se strukture, ki so bile zanemarjene desetletja, ne da popraviti samo z novimi pravicami. Ostajajo izrazita kadrovska podhranjenost, razlike med regijami, pomanjkanje sodobnih kapacitet in dejstvo, da Slovenija še vedno v veliki meri temelji na neformalni oskrbi družin, torej modelu, ki v današnjih razmerah ni trajnosten. Dodatno postane očitno še to, kar zakon posredno razkrije, a ne reši, namreč, da je pomoč na domu kadrovsko izčrpana in ne zmore povečanega obsega, dnevnih centrov skoraj ni ali so infrastrukturno neustrezni, domovi starejših imajo dolge čakalne vrste in velike regijske razlike, denarni prejemek je nizek in ne pokrije stroškov profesionalne oskrbe, prehod v nov sistem bo dolgotrajen in ljudje bodo prispevek plačevali še preden bodo storitve dostopne, dnevna in nočna oskrba na domu sta daleč od ravni, ki jo zakon predvideva, in kar je najpomembnejše, zakon še vedno predpostavlja, da bo del oskrbe prevzela družina, čeprav je to breme za mnoge družine neizvedljivo. Moja generacija, generacija, ki ima še otroke ali mlade odrasle in starše, ki vse pogosteje potrebujejo pomoč, se bo z resničnostjo novega sistema srečala med prvimi. Smo generacija v sendviču, kar pomeni preveč nalog na obeh koncih, premalo časa in premalo sistemske podpore. Tudi sama se vsak dan srečujem z realnostjo, ki presega črke zakona. Moja babica je stara sto let. Dolga leta smo velik del njene oskrbe plačevali iz lastnega žepa, ker državna pomoč, dva obiska negovalke na teden za eno uro, preprosto ni zadoščala. Negovalke so drage, pogosto jih primanjkuje, organizacija njihovega dela pa je odvisna od razpoložljivosti kadra, ne od dejanskih potreb starejših. Pri tem pa je moja družina, če pogledam širšo sliko, še v relativno dobrem položaju. Veliko ljudi v Sloveniji živi starost popolnoma drugače; sami so v stanovanjih, z minimalno pomočjo, morda z enim kratkim obiskom na dan, ki ne more zagotoviti niti osnovnega občutka varnosti. Število zelo starih ljudi, ki živijo v osamljenosti ali s premajhno podporo, je v realnosti precej večje, kot si priznavamo v javnih razpravah. Zato je pomembno, da se o dolgotrajni oskrbi ne govori zgolj kot o novem zakonu, ampak kot o družbeni viziji. Kaj pomeni dobra starost? Kakšen standard življenja želimo zagotoviti ljudem, ki so v aktivni dobi prispevali k družbi? Kaj je minimalna raven dostojanstva, ki jo moramo omogočiti vsem, ne glede na dohodek, kraj bivanja ali družinske okoliščine? Pri petdesetih letih se prvič resno vprašam, v kakšen sistem bom nekoč vstopila tudi sama. Zavedam se, da bo kakovost starosti v Sloveniji v veliki meri odvisna od odločitev, ki jih sprejemamo danes. V tem smislu ne pišem kot opazovalka, temveč kot oseba, ki se zaveda, da bo odgovore, ki jih iščemo zdaj, nekoč doživela na lastni koži. 

***

Refleksija predstavlja introspektiven pristop k raziskovanju lastnih čustev, odzivov in spoznanj. Je prostor, kjer avtorji delijo svoje osebne misli, občutke in izkušnje. Vabljeni, da se skupaj z njimi poglobite v razmišljanje.