Ožbe Šteblaj je ustanovitelj in vodja Inkluzivnega parka 1890, na Sveti Trojici nad Vrhniko, kjer živijo konji in druge živali, kjer uspeva zeliščni vrt, brenčijo čebele, otroci spoznavajo svet okrog sebe, jahajo konje, študentje in stroka izvajajo raziskovalne projekte, občani ter obiskovalci pa uživajo tudi ob kulturnih dogodkih na prostem.
Mladega ambicioznega rančarja z magisterijem iz zootehnike navdušuje okoljski menedžment ter ljudje, ki svoje delo opravljajo s strastjo. Ljubi divjino, prostranstva. »Napolnijo me z zavedanjem, kako majhen je človek, kako nemočen. Minljiv. Delček mogote. Vsakič znova se zavem, kako pomembno je, da ne izgubljamo trenutkov, da iz sebe res damo kar največ.«
Ožbe se je nedavno vrnil iz Južnoafriške Republike, grmičaste savane, safari parka Ant African Safaris, velikega 8.000 hektarov, kjer je skupaj z izbranimi prostovoljci z vsega sveta, sodeloval v projektu Game Census, štetju in selitvi divjih živali - nosorogov, antilop, žiraf, zeber, gnujev, bivolov - iz enega v drug rezervat. Za pogovor o tej izkušnji smo ga ujeli pri postavljanju novega pašnika za konje.
Kaj je bil osnovni vzgib za vašo tokratno pot v Afriko?
V Afriki sem bil že večkrat, vendar še nikoli na safariju. Močno sem si ga želel doživeti. Ko sem ugotovil, da lahko združim safari s konji in pri tem še pomagam veterinarjem pri delu, sem si rekel: »To je to! Tega enostavno ne smem zamuditi!« Seveda pa je bil na delu tudi vonj po adrenalinu, pustolovščini, divjina ter potencial za nove izkušnje, take, kakršnih ni mogoče dobiti na vsakem koraku.
Kako doživljate Afriko?
Afrika je zelo kompleksa celina. Včasih me – z izjemo njene narave – ni močno navduševala, zdaj, ko sem starejši, bolj izkušen, še bolj odprt za izzive, pa me vse bolj privlači. Seveda, še vedno najbolj njena divjina, mi je pa zelo zanimivo opazovati in doživljati tudi razvoj ter delovanje tamkajšnje družbe, prebivalstva, politike, kjer se krešejo različni svetovi in interesi. Privlači me njen pustolovski duh. Tam dobesedno ne veš, kaj te čaka za naslednjim vogalom ali pa naslednji dan. Včasih imaš občutek, da v Afriki lahko potuješ skozi čas, od družbe nabiralcev do družbe 21. stoletja. Privlačijo me vse razlike, ki jih je tam mogoče doživeti. Obenem v Afriki vidim tudi ogromno potenciala, ki pa po mojem mnenju v velikem merilu verjetno nikoli ne bo izkoriščen in bo Afrika kot celina vedno ostala kaotična. Vseeno priznam, da bi se z veseljem lotil kakega tamkajšnjega posla na področju okoljskega menedžmenta in turizma.
Kako ste se povezali s safari parkom Ant Africa Safaris?
Za Ant Africa Safaris sem izvedel prek instagram strani Africa Horse Safaris, ki jo spremljam že dolgo. Gre za promocijo safarijev, ki omogočajo doživljanje afriške divjine s konjskega hrbta. Pred dvema letoma so prvič objavi program Game Census v Ant Africa Safaris, ki ga nisem mogel izpustiti. African Horse Safaris so me povezali s safarijem, na srečanje z njimi pa sem moral počakati kar leto in pol. Vsekakor je bilo vredno. Gre za program, za katerega je obvezno izpolnjevanje določenih kriterijev. Predvsem moraš biti suveren jahač, zaželeno pa je tudi, da imaš izkušnje pri rokovanju z velikimi sesalci. Prijavilo se je več kot 100 ljudi iz celega sveta, izbrali pa so jih le osem; eden od teh srečnežev sem bil tudi jaz. K izboru so zagotovo prispevale moje dolgoletne izkušnje dela v ljubljanskem živalskem vrtu in pa seveda to, da imam tudi sam 14 konj.
Kako bi opisali lastnika parka?
Ant Baber je zelo karizmatičen gospod. Samosvoj, inovativen in izredno zanimiv sogovornik. Njegova družina je z Irskega pripotovala v Južno Afriko že leta 1820. Od očeta je podedoval 5000 hektarjev veliko posestvo, na katerem so redili govedo. Lahko bi se reklo, da je odrasel v družini afriških rančarjev. Samosvoj in inovativen ter res velik ljubitelj narave je imel vizijo: površino vrniti divjini. Tako je govedo zamenjal z divjimi živalmi, njegov glavni vir dohodka pa je postal butični turizem. Pred časom so v Južnoafriški republiki pobili večino velikih, največjih predstavnikov določenih živalskih vrst – njegova vizija jih je vračati v velikosti, v katerih so nekoč pasle in teptale afriško divjino. Tako v njegovem parku lahko najdemo genski material in samce določenih živali, ki spadajo med največje primerke v državi in okolici, morda celo v vsej Afriki oziroma na svetu. Ant igra veliko vlogo tudi pri ohranjanju nosorogov v okvirju programa Save the Waterberg Rhino, kjer počasi nastaja območje z največjo populacijo nosorogov na svetu. Te živali neprekinjeno spremljajo in varujejo oboroženi čuvaji.
Živali v Antovem safariju torej niso namenjen lovu?
Ne, namenjene so povečevanju genetskega bazena. Ant zelo skrbi, da se povečuje tako genetska kakor tudi biotska pestrost parka. V času svojega vodenja safarija je Ant povečal površine s 5000 hektarjev na 8000. Ravno ko sem bil tam, je zaključil nakup dodatnih 1000 hektarjev sosednje kmetije. Ant je človek z ogromno znanja, ki z vsem srcem živi za ohranjanje afriške divjine. Nad tem navdušuje kar 70 svojih zaposlenih in mnoge obiskovalce z vseh koncev sveta.
Kakšna pa je bila ekipa projekta Game Census?
Vzdušje je bilo zares zelo sproščeno, kljub zelo resnemu, napornemu in nevarnemu delu, ki smo ga opravljali. Nas je pa vse vsako jutro gnala nova doza adrenalina. (smeh) V Cenzusu so od zaposlenih sodelovali le oskrbniki konj in parka, vodji turizma, Ant, posebej za to delo najeti veterinar in pa pilot helikopterja. Potem smo bili tu še prostovoljci in pa skupina dvajsetih gostov, ki so nas spremljali na konjih, niso pa lovili živali. Prostovoljci smo bili stari med 28 in 48 let. Iz ZDA, Švedske, Nemčije, Nizozemske, Velike Britanije. In Slovenije. Smo se pa v tem kratkem času res povezali, saj smo vsak dan skupaj jahali po osem ur, skupaj jedli, delili izkušnje, se znašli v položajih, v katerih se je bilo treba hitro odzvati ter zaupati drug drugemu. Še vedno smo v rednih stikih in nedvomno se še srečamo.
Kaj je bistvo tega projekta?
Lahko bi rekli, da gre za vsakoletni opravek v parku, ki ga izvajajo enkrat letno zadnjih trinajst let. Prostovoljce in goste – opazovalce v delo vključujejo zadnjih pet let. Cilj Game Censusa je oceniti okvirno število določenih živali v parku ter jih ločiti po spolu. Sicer je območje parka zelo veliko, a vseeno ograjeno, torej omejeno, kar pomeni, da živali ne morejo prosto prehajati meja. Tako je treba poskrbeti, da je v parku pravilno ravnovesje med različnimi vrstami prežvekovalcev. Nosorogi in bivoli, denimo, se pasejo popolnoma drugače, pasejo druge rastlinske vrste kot nekatere antilope ali pa žirafe. Da se ohranja vegetacijo v stanju, ki je značilna za to pokrajino in zagotavlja maksimalno vrstno pestrost, je tako treba skrbeti za ravnovesje števila posameznih živali in tudi razširjenosti posameznih vrst. Prav tako je treba skrbeti, da ne pride do parjenja v sorodstvu, še posebej pri vrstah, ki v parku ne štejejo veliko živali.
Potem ko smo prešteli in približno ocenili stanje živali in vrst v parku, smo določili, koliko jih je treba prestaviti zaradi prenasičenosti vrste. Določili smo tudi, katere samce je treba preseliti in jih nadomestiti z novimi. To smo, denimo, izvedli pri žirafah, kudujih in bivolih. Ujeli smo štiri žirafje samce, ki so bili prodani v sosednje safarije, pa tudi dva kuduja in bivola, samca, ki sta šla v prodajo, nadomestili pa so ju mlajši samci iz manjše ograde v lasti Antovega safarija, ki niso v sorodu z aktualno čredo. Da zmanjšajo čredo na željeno, za okolje vzdržno raven, ujamejo in prodajo tudi nekaj samic bivolov, zeber, gnujev in eland antilop.
Med delom smo opazili tudi, da ima eden od mladih samcev nosorogov rano na nogi; spotoma smo jo veterinarsko oskrbeli.
Kakšne so bile vaše zadolžitve?
Moja naloga je bila, da sem s konjem skozi grmičasto savano v polnem diru sledil živali, ki jo je z uspavalno puščico iz helikopterja ustrelil veterinar. Živali je bilo treba slediti, dokler se ni začela opotekati od uspavala – v najdaljšem primeru je to pomenilo tudi devet kilometrov galopiranja čez drn in strn. Takoj ko je žival začela kazati znake, da uspavalo deluje, sem konja razjahal in žival podrl v pravi položaj – na prsi z glavo navzgor –, da ji tekočina iz vampa ne zalije pljuč, kar bi bilo za žival usodno. Iz gobca sem ji potegnil jezik, da je imela proste dihalne poti. Nato sem ob živali počakal veterinarje na terenskem vozilu, ki so ji odvzeli genske vzorce, ji vbrizgali vitamine in dodatke proti stresu ter sredstva proti notranjim in zunanjim zajedalcem. Žival smo nato prenesli na transportno prikolico, in ko je bila na varnem, je prejela protiuspavalo, da je bila karseda hitro spet na nogah.
Lahko z nami delite nekaj prizorov »akcije«?
Najbolj razburljivo in tudi najzahtevnejše je bilo varno uloviti in preseliti žirafe. Žirafe imajo zelo šibko srce, tako da so lahko pod narkotikom – v tem primeru morfijem – le pičlih deset minut. V tem času je žival treba podreti na tla, postaviti v položaj, iz katerega bo lahko vstala, opraviti vse veterinarske postopke ter pravilno nadeti oglavko in vrvi, s katerimi jo vodijo na prikolico. To je najbolj nevarna selitev tako za žival kot tudi za nas, ki smo »skakali« okrog nje, saj se je treba zavedati, da žirafa že z eno brco lahko ubije leva, če pa vse skupaj traja predolgo, ji lahko tudi odpove srce. Prav zaradi tega se seli mlade živali, ki so še pri polnih močeh. Najbolj kaotično je, kadar se čaka, da se žival po prejeti dozi protiuspavala spet postavi na noge, saj ji je treba ves čas držati glavo pokonci, nikoli pa ne veš, kdaj bo vstala in se boš znašel pod njenimi nogami. Ko je enkrat spet na nogah, počakajo še nekaj trenutkov, da začne v popolnosti obvladati telo, potem pa jo odpeljejo na posebno prikolico za transport žiraf. Skratka, ta akcija je vsakič znova »adrenalin v žilo«.
V spominu mi je ostalo tudi sledenje mlademu samčku zebre. Dokler tega ne doživiš, si sploh ne moreš predstavljali, kako močne in vztrajne so lahko divje živali. V sebi je imel že tri uspavalne puščice, pa mu je na koncu še vseeno uspelo preteči devet kilometrov čez drn in strn. S Fredom, glavnim vodičem v parku, s katerim sem povečini delal v tandemu, sva za njim na konjih letela debelih 25 minut. Konja sta bila že popolnoma preznojena, midva potolčena in popraskana od grmovja, nog praktično že nisva več čutila od utrujenosti – ta akcija se je odvijala že proti koncu dolgega dneva in tedna, ko smo bili dnevno v sedlu po osem ur. Zebre enostavno nisva želela pustiti, da se izgubi nekje v nepreglednem grmovju, saj bi bilo to lahko zanjo usodno. Ko je uspavalo končno začelo prijemati, delovati, se mi je uspelo zebri približati na razdaljo, s katere sem iz svojega konja lahko v drncu skočil nanjo in jo končno spravil na tla. To je bil moj »cowboy moment« tega tedna. (smeh)
Kako bi opisali pokrajino, park?
Pokrajina je drugačna, kot si predstavljamo ogromna prostranstva savane. Zelo je grmičasto, z ogromno trnja in na določenih mestih neprehodno. Bil sem prav vesel, da sem imel s seboj usnjene jahalne hlače, saj sem si prihranil marsikatero prasko in raztrgane obleke. Je pa res neverjetno opazovati, kako zelo so tu živeče živali prilagojene na pokrajino. Med gostim grmovjem se premikajo res hitro in skoraj neslišno. Včasih, ko smo šli s konji v poln galop med lovom na posamezno žival, je bilo izbiro smeri najbolje prepustiti kar konju. Tako smo se prebijali skozi pokrajino najhitreje in z relativno malo udarci vej.
Tam poznajo dva letna časa, poletje – v času naše zime – velja za mokro obdobje, pozimi – v času našega poletja – pa je suša in tudi precej hladno. Določena jutra v času mojega obiska so bila res hladna, temperatura je bila le nekaj stopinj nad lediščem. Je pa v tem času na drevesih najmanj listja in je vse bolj rjavo, tako da je živali laže opaziti. Prav zato Game Census poteka v času njihove zime. Pa tudi temperaturne so ugodne, kar je pomembno, da živali ne izpostavljamo pregrevanju med dolgimi teki.
Kakšno je bilo slovo od ekipe, safari parka?
Pravega slovesa sploh ni bilo, saj smo vsi vedeli, da se še vrnem. Sicer pa smo se res dobro povezali, in pravijo, da sem vedno spet dobrodošel. Za spomin sem dobil usnjeno denarnico z njihovim logotipom; nosim jo v žepu, kamorkoli grem. Kot zelo entuziastičen prostovoljec pa sem se lahko predzadnji dan svojega obiska peljal preko savane še v helikopterju in doživel safari iz perspektive, ki jo je ves teden imel veterinar.
Kaj je »Afrika 2024« zbudila v vas, vam dala?
Dala mi je ogromno, predvsem novo znanje, izkušnje in poznanstva srčnih ljudi. Dala mi je nova doživetja in zgodbe, pa tudi tisto dozo adrenalina, ki me ohranja motiviranega za vse, kar v življenju počnem. To je bil res dober teden, saj sem od jutra do večera lahko počel le tisto, kar mi polni dušo in telo. Kljub temu, da so bili dnevi dolgi in naporni, noči pa kratke in mrzle, so bile to zame prave počitnice. Ko sem lahko odklopil zunanji svet in bil tisto, kar sem najraje … otrok divjine in pustolovščin. Nedvomno se je v meni premaknil tudi delček, ki me vedno močneje vleče nazaj v afriško savano, raziskovati in prispevati, za daljši čas.
Torej se v Ant Africa Safaris nameravate vrniti?
Absolutno! Upam, da naslednjič vsaj za mesec ali dva.
