Prva služba

Magistrsko nalogo sem zagovarjala septembra 2019. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem se predzadnjič (zadnjič je bilo nekaj let kasneje, ko sem svojo ljubljeno fakulteto izkoristila za eno najosnovnejših človekovih potreb) sprehodila po stopnicah Filozofske fakultete in se sama pri sebi nasmihala, ko sem videvala mlajše, nadobudne kolege, polne zanosa in zaupanja, da se bo v svetu našlo mesto zanje. Takrat sem namreč že prišla do zavedanja, da nimam pojma, kaj naj s papirjem, ki ga bom pridobila. Tudi podiplomski študij, ki sem ga izbrala in v katerega sem še danes zaljubljena, je bil enopredmetna smer primerjalne književnosti in literarne teorije. Tako sem se, po enajstih letih neprekinjenega študentskega dela (v nekem obdobju sem istočasno opravljala celo štiri različna dela), lahko že oktobra prijavila na center za socialno delo za prejemanje socialne podpore. Nisem načrtovala, da bo dolgo trajalo, samo toliko, da najdem primerno službo. Trajalo je točno dva meseca, da sem ugotovila, kako bo tudi zdaj potrebno poprijeti za delo, ki ni niti približno to, kar sem si predstavljala, da bom po svojem študiju počela. Tako sem, ko sem se konec novembra peljala z razgovora, ki mi je naslednji dan zagotovil prvo službo, jokala. Pa ne ker bi me skrbelo, da bom po natanko 19 letih šolanja prejemala minimalno plačo, ali ker nisem postala na primer kulturna novinarka, kakor sem si želela. Jokala sem, ker sem se spoznala s stranko, z žensko, pri kateri bom opravljala delo osebne asistentke.  

Ko sem nekaj trenutkov pred prizorom z jokom v avtu vstopila v prostor, v katerega me je povabil glas ženske, s katero sem se za razgovor dogovorila po telefonu, sem se začela zavedati, da sem pri nekom doma. Ne vem, zakaj pravzaprav sem si to srečanje predstavljala v neki pisarni. 

»Se lahko tikava? Zdravo, jaz sem Laura. Kar vzemi copate.«  

Najprej sva se rokovali, ko sem si nadela copate, pa me je s kretnjo povabila naprej. Sledila sem ji do kuhinje, kjer je ob zastekljenih vratih, ki so vodila na čudovito teraso, sedela neka ženska.  

»Dober dan,« sem pozdravila. 

Naslednje, kar sem takoj zatem opazila za masko na njenem obrazu, so bile prijazne oči. Bile so takšne, kot so oči, ko se smejimo. Stisnjene skupaj in z nežno iskrico. 

»Pozdravljena, Samanta. Torej, to je Karmen. Zanjo bi skrbela tukaj,« je povedala Laura. Sedla sem na prostor, ki sta mi ga namenili.  

Zaslišala sem pritajen zdravo, ki mi ga je namenila Karmen. 

In tukaj bi režiser lahko naredil rez in se vrnil k prizoru v avtu. Na razgovor me je pripeljal partner in me počakal v avtu. Ko sva se peljala proti domu in sem mu želela odgovoriti, kako je bilo, so me zalile solze. 

»Sploh ne vem, zakaj jočem, ampak moral bi jo videti … Saj sploh ne vem, koliko je stara, lahko bi bila od trideset do sedemdeset, sanja se mi ne. Niti je nisem razumela, kaj ji je, ampak grozno mi je, da se to sploh lahko dogaja. Tako kot sem ti rekla prej, šla sem samo preverit, če bi res lahko počela kaj takega …« 

»Torej boš zavrnila, če te pokličejo?« je vprašal Andrej. 

»Ne … sprejela. Ne znam ti opisat, ampak mislim, da sva se začutili, nekaj je bilo v njenih očeh, kar me je prepričalo.« 

Karmen je v mesecih, ko sem delala zanjo, postala zelo pomembna oseba v mojem življenju. Težko je razložiti, kako človek v takšnem položaju odvrže masko in se osredotoči na tisto najpomembnejše, bistvo. Tisto, kar z ljudmi okrog sebe, ne glede na to, kako blizu jih spustimo, le redko začutimo. Pogovarjali sva se o stvareh, o katerih se ne pogovarjam niti z najboljšo prijateljico. Ne znam razložiti, ampak gre za odnos s človekom, za katerega opravljaš najbolj osebna in najosnovnejša opravila, zaradi katerih se ta oseba počuti razčlovečeno, pa naj sem se še tako trudila, da bi ji dokazala, da to opravljam z najglobljim spoštovanjem in da mi ni odveč. Takšen položaj v angleščini zelo dobro ujame izraz – something else. 

V glavnem, Karmen je name naredila globok vtis. Tudi ko sem po nekaj mesecih nehala delati zanjo, sem jo naprej obiskovala in si srčno želela – čeprav sem vedela, da se to ne bo zgodilo – da bi se vendarle zgodil čudež.  

Obljubila sem ji, da bom napisala knjigo o njej in o tem, kako je ozdravela, ona pa meni, da me bo po končani agoniji peljala na morje. 

»Boš videla, kako všeč ti bo pri nas na morju, borovci in plaža in daleč nič drugega.« 

Svoje obljube ni mogla izpolniti, jaz sem svojo izpolnila delno. Tudi v knjigi bi se mi zdel srečen konec za lase privlečen, bralci bi to laž zavohali. In vsi vemo, da nikoli nisem bila pristaš srečnih koncev.  

Kakorkoli, Karmen je verjela v reinkarnacijo in še v marsikaj drugega. Tako da, Karmen, kjerkoli že si, vem, da zažigaš, in upam, da sediš nekje na samotni plaži in uživaš v življenju, ki ti ga ne bo vzela diagnoza.