Prvi dan se že poslavljam – 1. odlomek iz biografije o Petru Opeki OSTANI Z NAMI

Visok, pokončen in samozavesten. Nasmejan. Svetel. Siv in urejen. Z urnim, dolgim in odločnim korakom stopi predme. Iztegne roke in me objame. 

»Anja, dobrodošli pri nas!« 

Močan stisk in globok iskriv pogled. Toplina. Svetloba. Ljubezen. Moč in volja. Skoraj nekakšen nadčlovek. Energija, ki se je ne da zatajiti. Objem kot toplina sonca in dotik, ki te napolni. V očeh globoka modrina, ki te odpelje v neki drug svet. 

»Anja, vedite, da tega nisem omogočil še nikomur drugemu. Ne vem, zakaj, ampak zaupam vam. Spoznajte otroke, bodite z njimi in razširite besedo o tem, kako živijo. Upam, da ste tu, da jim pomagate.« 

V roko mi stisne ključe mojega začasnega stanovanja. 

»Otroci vam bodo pomagali znositi stvari v sobo, potem pa pridite v jedilnico na kosilo.« 

Vse se dogaja s takšno naglico, da nimam časa dojeti, koga sem spoznala in kako me je sprejel. Zato v mislih vse skupaj še enkrat podoživim. Tisti dan sem bila povsem mirna. S sproščenim dihom in enakomernim bitjem srca sem s svobodnim nasmehom na obrazu čakala na trenutek, da ga bom končno spoznala. 

Na Madagaskar sem priletela brez predstave, kakšen je, brez pričakovanj, kakšen bo. V odsotnosti misli o tem, kaj bom občutila, spontana in sproščena, kot da bom spoznala povsem navadnega človeka – kar Peter Opeka zagotovo ni. Bilo je sončno oktobrsko jutro, ko sem mu pisala na WhatsApp, da bi rada že nekaj dni prej kot načrtovano prišla k njemu v Akamasoo. Dovolj mi je bilo turističnega pohajkovanja po Madagaskarju. Vožnje po cestah, kjer namesto lukenj zevajo jame. Raziskovanja kontrastov, kjer se divja lepota narave prepleta s surovostjo vsakdana. Ob obalah Indijskega oceana se raztezajo osamljene peščene plaže. Tam valovi nežno božajo zlato obrežje, na katero morje naplavlja plastične ostanke razvitega sveta, v notranjosti pa tropski gozdovi skrivajo nešteto endemičnih vrst rastlin in živali.

Obiskala sem majhne obmorske vasice, se sprehajala po peščenih stezicah, ob katerih so se otroci v senci, stran od žgočega sonca, igrali v bližini mater, ki so budno pazile nanje med pripravljanjem kosila. Dovolj sem imela nemočnega opazovanja nekoč kristalno čistih rek, ob katerih so se vrstile umazane podobe – domačini, sklonjeni nad vodo, množično perejo perilo, ki ga nato razgrnejo čez ogromne kamnite bregove, segrete od sonca. Medtem ko se sicer čista, toda obrabljena oblačila sušijo na razbeljenih skalah, reka odnaša ostanke milnice. Madagaskar ni le kraj, ki ga opazuješ – je otok, ki se ti vtisne v dušo, s svojim vonjem, zvoki in zgodbami, vkopanimi v rdečo zemljo. V Antananarivu, malgaški prestolnici s štirimi milijoni prebivalcev, ki ji vsi krajše rečejo Tana, sem preživela tri dni. Želela sem videti razliko med novim svetom, ki ga je ustvaril Peter Opeka, in resničnostjo, iz katere k njemu bežijo domačini. A še bolj sem hrepenela po tem, da spoznam Petra, da preživim nekaj časa z nekom, o katerem do prihoda na veliki afriški otok niti nisem veliko vedela. 

Približno sem se zavedala, kdo je in kaj počne, nikakor pa me njegovo delo takrat še ni tako zelo prevzelo, da bi si želela izvedeti vse o vsaki pedi njegovega življenja. Zakaj? Hmm … Pravzaprav ne vem. Od nekdaj sem imela – brez posebnega razloga – odpor do stvari, ki sodijo pod okrilje Cerkve in imajo verski pridih. 

Draga Anja, lahko pridete v soboto. Semkaj, v vas ob smetišču. Sporočite, v katerem hotelu boste, in poskušali bomo poslati voznika, če ne bo drugih nujnih potreb. Ostanemo v povezavi. 

Sobota. Samo nekaj ur nas še loči od – za prebivalce Akamasoe – najpomembnejšega dne v tednu. Od nepozabnih trenutkov, ko me sprejmejo v najožji krog misijonarjeve malgaške družine. Hotel v Tani, kamor me pride iskat voznik Maurice, je petnajst minut vožnje stran od Akamasoe. 

Nasmejani obrazi, ki me spremljajo z ulice, ko se z Mauriceom v Petrovem avtomobilu peljeva proti mojemu novemu začasnemu domu, mi sporočajo, da prihajam nekam, kjer mi bo lepo. Vsi poznajo Petrov avto in že od daleč, ne da bi vedeli, ali je on sploh v njem, prijazno pozdravljajo in mahajo. Topel občutek me prevzame, ko se zavem, da mi naklonjenost izražajo ljudje, ki me ne poznajo. To je prvi znak, da je med njimi res dobrodošel prav vsak. Pri vratih me pričaka mademoiselle Bao, gospodična Bao, kot jo kliče Peter. Njegova desna roka, pomočnica, finančna ministrica, predsednica – nešteto imen se je drži – predvsem pa močna ženska, ki mu že več kot dvajset let stoji ob strani. Toplo me sprejme in me povabi na vrt, kjer se igrajo najmlajši. Pritečejo k meni in mi, namesto da bi potrpežljivo čakali na sladkarije, kot se navadno zgodi pri otrocih, v trenutku znosijo prtljago iz avtomobila. Še preden se zavem, kaj se dogaja, so moje stvari na dvorišču. Tako pač je tu. Človek človeku človek. In predvsem prijatelj.