Prvi julij 2019

Kot otrok sem večino časa preživel z babico, ki je imela veliko zgodb. Zdi se, da predvsem takšnih o duhovih. Rada je pripovedovala o tem, kaj se je dogajalo drugim in o tem, kaj je doživela sama. Luči na nebu, nemi spremljevalci, ko je ponoči hodila domov in ki so izginili na pragu hiše, lebdeče sveče ob oknu, skladovnica drv, ki se je podrla v uri smrti njenega očeta … 

Bila pa je tudi verna, vsaj v tradicionalnem, če že ne religioznem smislu in kot otrok nisem nikoli zares ločeval med krščanskimi zgodbami in zgodbami o paranormalnih pojavih. Odraščal sem v nekakšnem apriornem zavedanju, da nikdar nisem zares sam, da so okoli mene vedno prisotne nevidne sile, bitja, ki gledajo, ki vidijo in ki opazujejo. To so bili razni duhovi, demoni, angeli … ali pa kar vsevidno oko samega Boga. V ranem otroštvu me je ta občutek opazovanega navdajal z grozo in se tudi zaradi tega nisem nikoli zares naučil sprostiti se. Vedno sem se v takšni ali drugačni obliki skrival, čeprav sem vedel, da se pred temi opazovalci nihče ne more zares skriti.

Občutek, da sem opazovan, se je z leti umirjal, dokler ni izginil, kljub temu pa je nekje globoko v meni vendarle ostal kot – žal ne najdem boljše besede – refleks. 

Teh »prisotnosti« nikoli nisem aktivno iskal ali se zaradi njih zataknil v tisti postmodernistični »hočem verjeti«. Prav tako nikoli nisem na lastne oči videl česarkoli izven zakonov materialnega sveta in nikoli tudi ni prišlo do dogodka, ki bi me prisilil, da bi se z nadnaravnim ukvarjal na izkustveni ravni. 

Takšnega dogodka enostavno ni bilo. Ne, dokler se ni zgodil.