Ločitev staršev je eden najpogostejših dogodkov, ki globoko zaznamujejo otrokov psihični razvoj. In vendar se o tem dogodku pogosto govori bodisi v preveč pragmatičnih (otroci so prilagodljivi), bodisi v čustvenih tonih. Ko se starša ločita, otrok ne izgubi le enega družinskega modela, ampak izgubi predvsem kontinuiteto čustvene varnosti. Otrok si oblikuje temeljno notranjo shemo sveta glede na to, kako stabilne so vezi s skrbniki in če ločitev poteka v ozračju konfliktov, negotovosti ali izgube stika z enim od staršev, se ta shema destabilizira.
Otroci pogosto razvijejo obrambne mehanizme, kot so disociacija, racionalizacija ali kompenzacija, pri mlajših otrocih se pogosto pojavi regresija, kar pomeni vračanje k vedenjskim vzorcem iz zgodnejših obdobij, pri starejših pa idealizacija enega in demonizacija drugega starša. Gre za strategije, kako ohraniti notranjo koherenco v času zunanjega razpada. Psihodinamične študije kažejo, da je jedro otrokove stiske ob ločitvi pogosto v občutku zapuščenosti, ne glede na to, koliko fizičnega stika z obema staršema ostane. Otrok notranje doživlja, da je bil razcepljen in če starši ne znajo tega razcepa osmisliti, ga otrok začne interpretirati kot svojo krivdo. Mnogo otrok ponotranji razumevanje situacije včasih se starši pač ne razumejo več, a to ne pomeni, da so čustveno predelali izgubo strukture, ki jih je oblikovala. Ta razcep med razumevanjem in čutenjem pogosto vodi v latentne simptome kot so anksioznost, težave v navezanosti, izogibanje čustveni bližini v odraslosti. Seveda pa vpliv ločitve ni linearen. Rezultati razvojne psihologije kažejo, da je dolgoročni izid bolj odvisen od načina, kako starši po ločitvi regulirajo konflikt in kako ohranjajo funkcionalne odnose z otrokom, kot pa od samega akta ločitve. Starševsko sodelovanje, čustvena konsistenca in zmožnost govoriti z otrokom brez manipulacije so varovalni dejavniki, ki blažijo škodljive vplive. Vpliv ločitve se nadaljuje tudi skozi adolescenco, kjer se pogosto reaktivira skozi vprašanja identitete in intimnih odnosov, mnogi mladi odrasli, ki so izkusili ločitev, razvijejo ambivalentne vzorce partnerskih odnosov, hkrati hrepenijo po bližini in se je bojijo, ponavljajo dinamike idealizacije in razočaranja. Psihoterapevtske izkušnje kažejo, da je ena najbolj zdravilnih poti za integracijo ločitvene izkušnje, možnost, da otrok (tudi kot odrasla oseba) govori o kompleksnosti lastnega doživljanja ločitve staršev, ne da bi moral izbrati eno stran. Notranji svet otrok ločenih staršev je pogosto razpet med dvema lojalnostima in šele ko zmore oblikovati lastno pripoved, ki ni v službi enega od staršev, ampak njegovega lastnega doživljanja, se začne proces integracije, zato ločitev sama po sebi ni travmatična, travmatična postane, če otrok v procesu izgubi svojo mesto v čustveni strukturi staršev. Ali še bolj preprosto, če ostane sam z občutkom, ki ga nihče ne zmore prepoznati in poimenovati. V tem je tudi odgovornost širše skupnosti, šol, terapevtov in družbe. Da ločitev ne obravnavajo kot zasebni fiasko odraslih, temveč kot razvojni izziv, ki zahteva psihološko občutljivost, dolgotrajno pozornost in predvsem prostor, v katerem otrok ne izgubi svojega glasu.