Rade Šerbedžija - Hvaležen sem Bogu, ki me je ustvaril, in mami, ki me je rodila

Rade, vidim, da vas zabava, ker mi nagaja diktafon?  

Saj ne da bi se zabaval, ker imate tehnične težave, ampak sem se spomnil, kako sem sam imel težave s tehniko. Večkrat sem si želel kaj posneti, da bi imel kot opomnik, recimo o kakem karakterju ali kako pesem, pa se je izkazalo, da sem nato pomotoma vse izbrisal ali pa se ni nič posnelo … Tehnika nam lahko zelo pomaga, problem pa je, ko se nanjo preveč zanašamo. Skratka – čudovita pesem je izginila …

 Ste se je kasneje spomnili?  

Ah, kje, če takoj ne zapišeš, se zelo redko vrne, res redko.«

 Ali zdaj bolj pazite in delate varnostne kopije?  

Ma ne, še vedno delam neumnosti, ampak to gre skupaj z mladostjo. (Se nagajivo smeji, saj ima že 78 let, op. a.)  

 Čeprav ste se iz Hollywooda preselili nazaj, gotovo spremljate, kaj se tam dogaja. Kako se spreminja filmska industrija?  

Res je velika razlika, a žal mislim, da se ni nič spremenilo na bolje. Občutek imam, da bo tudi vnaprej šlo navzdol. Filmska industrija je ostala brez kinematografov, saj se skoraj vse dogaja na spletu, kar je velik problem. Ljudje se osamijo, vse postane bolj individualno, in to vodi tudi v družbene težave.  

Prav imate! Namesto da bi šli z družbo ven, ljudje danes filme gledajo sami doma. In se sploh ne zavedajo, da ima to posledice na psihi …  

To so resne stvari, ki jih ne bi smeli zanemariti. Zato je pomembno tudi gledališče, kjer se ljudje še družijo v živo. Pa tudi cerkev! Tudi tam se pri obredih ljudje povezujejo, celo skupno dihanje je neki ritual, ki nas povezuje ne samo med sabo, ampak tudi z davno preteklostjo. Takšne rituale smo namreč imeli ljudje že od samih začetkov, zaradi tega smo se ločili od živali in pračloveka in razvili civilizacijo, ki ima globlji smisel. Zdaj pa je postala osamljenost velik problem vseh nas, saj nas ogroža tudi osamljenost, ne samo fizične bolezni. Ne preseneča, da prihaja do množičnih pobojev. Če je človek sam, mu glava drugače deluje! Strašljivo je, ko vidiš desetletnega otroka, ki se naveliča življenja in vzame revolver … Take grozne stvari nam kažejo, kako ranljiva je postala naša civilizacija. In kako drago je vse to … Tako je tudi v Ameriki, kjer so ljudje vse bolj brez denarja, brez priložnosti … 

 Kaj je po vašem največji problem današnje družbe?  

To je prav gotovo kapitalistični sistem. Komunizem je izgubil bitko, ker so napačno interpretirali Marxa. Starega duhovnika sem nekoč v Srbiji prosil, naj mi pokaže nekaj obredov v srbski pravoslavni cerkvi. Tega nisem poznal, saj prihajam iz partizanske družine. Ko sva potem govorila tudi o politiki, mi je rekel: gospod, komunizem je sveta stvar in z njim bi se morali ukvarjati sveti ljudje, ne pa boksarji življenja! To je tako lep stavek. Najprej je povsem pravilno opisal 'boksarje življenja' – torej vse od Stalina do naših primitivcev, ki jih je recimo Živojin Žika Pavlović izvrstno prikazal v svojih filmih in knjigah. Če bi kot družba želeli napredovati, bi morali vzpostaviti sistem, ki bi bil bolj enakopraven, človeški in human od kapitalizma, sistem, v katerem ljudje ne bi umirali od lakote. Po drugi strani bi morala biti razlika med ljudmi, da bodo bolj premožni tisti, ki zmorejo več in so bolj sposobni, delovni. Če pa komu ni do tega, bi lahko mirno preživel z manjšo plačo. Kot pravi Marx, bi morali vsi dobiti svoje glede na vložen trud. Zdaj pa imamo ljudi, ki imajo res veliko in so tako brezčutni, da sploh ne razmišljajo o tem, kako nekje ljudje še vedno umirajo zaradi lakote.

 Kaj ste še opazili, ko ste bili zadnjič v Ameriki?  

V Ameriko grem zagotovo vsaj enkrat letno. Ob zadnjem obisku v začetku leta, ko sem imel koncerte v New Yorku, Chicagu in Bostonu, sem resnično opazil kup sprememb. Potem sem slišal, da se bodo začeli protesti proti Trumpu, ampak sem se že vrnil. Ljudje bodo še naprej protestirali, to je jasno. Iz Amerike smo šli, ko se je tam začela kriza, to je bilo pred dobrimi 15 leti. Potem je bilo nekaj let bolje, in sem že kar obžaloval vrnitev, pa da smo prodali hišo ... Ampak zdaj bo očitno še večja kriza.   

 Ali se vam zdi, da je naloga znanih osebnosti, katerih glas se bolje sliši, da povedo svoje mnenje, ali je prav, da so politično korektni?  

O politično korektnih ljudeh si mislim le najslabše! To so te reve, ki izkoriščajo razmere in podpirajo politične voditelje, ki so največkrat nacionalisti. Takih je dosti na vseh vejah umetnosti …  

 Kot že vrsto let boste poleti na Brionih, kjer imate svoje gledališče Ulysses. Menda boste letos še zadnjič igrali Kralja Leara, s katerim ste začeli leta 2001.  

Letos praznujemo 25-letnico na Brionih. Lani me je noga strašno bolela, zato sem rekel, da bom letos s predstavo zaključil. Ampak vmes so mi nogo operirali in je bolje, tako da bi lahko še igral, čeprav je verjetno četrt stoletja kar dovolj in je čas, da zaključimo to zgodbo.

 Imate morda kako željo, kako vlogo, ki si jo še zelo želite igrati?  

Razmišljam, da bi na Brionih postavil Dunda Maroja Marina Držića. To je zdaj prava vloga zame, ampak o predstavi razmišljam bolj zato, ker se mi zdi Držić res velik pisec. Prihaja iz tako majhnega naroda, nikoli se nismo potrudili, da bi ga prevedli in predstavili svetu, čeprav je res genialec. Ta zgodba je polna humorja, jaz pa razmišljam, da bi jo igrali pol v italijanskem in pol v hrvaškem jeziku, saj so v tistih časih v Dubrovniku govorili italijansko. Seveda pa ima tudi Lenka neke svoje načrte …  

 Vas žena vključuje v svoje načrte?  

Vključi me po potrebi. (nasmešek) Lenka si že leta želi narediti Hamleta, tako da bi jaz odigral vse vloge v predstavi. Enkrat sem to že poskusil in je bilo super. Zanimivo je, da sem nekoč slišal, da je nekdo že izpeljal ta projekt, ampak z Lenko sva to imela že prej v glavi …  

 Lenka je bila zelo mlada, ko sta se spoznala in še ni začela kariere režiserke. Ali mislite, da se ji je bilo teže uveljaviti kot ženski in kot vaši ženi?  

Zagotovo je bila njena poklicna pot težka, saj so jo ves čas še bolj pozorno opazovali, kot bi jo sicer. Sicer pa sem takoj spoznal, da je izjemno nadarjena in pametna ženska, borka za ženske pravice in pravice nasploh. Zagotovo je naredila največ za gledališče Ulysses. Režirala je vse predstave, mi pa smo ji le pomagali …

  Nazadnje smo govorili na Brionih, kjer sem intervjuvala vas in ženo. Zelo sta me navdušila, ko sem vaju opazovala, kako se šalita drug z drugim, kakšno energijo imata … Kako se imata zdaj, ko so vsi otroci že odrasli?  

Super sva. Zdaj so že skoraj vsi dobili svoje otroke, edino Milica še nima družine in trenutno živi z nama, saj končuje dela na svoji hiši. Trenutno z Lenko nabavljata keramiko … 

  Povedali ste mi že, da je Lenka izjemno pametna, moški pa se pogosto bojijo pametnih žensk. Kako vi gledate na to?  

Ne sodim v to vrsto moških, čeprav sem tudi sam že opazil ta fenomen. To lastnost jemljem kot slabost. Sam imam rad ženske, srečen sem, ko vidim pametno in pogumno žensko v tem deljenem svetu, kjer še vedno vladajo moški. V določenih delih sveta so ženske še vedno zatirane zaradi verskih in drugih običajev. Američani tega ne morejo spremeniti čez noč, kot tudi ne morejo prepovedati določenih običajev, ki jih imajo ljudje že stoletja. Takim ženskam je treba pomagati na drugačne načine, da se izobrazijo …  

  Ste s svojim življenjem zadovoljni? Bi kaj spremenili, če bi imeli to moč?  

Hvaležen sem Bogu, ki me je ustvaril, in mami, ki me je rodila. Ko pomisliš, kako nastane življenje, je prav noro, da si ravno ti izmed milijonov spermijev dobil priložnost. Kaj ni že to velik razlog, da se je treba potruditi, da nikoli ne počneš česa slabega, da ne sovražiš, ne obsojaš. Treba je ceniti priložnost, ki nam je bila dana in živeti s hvaležnostjo in blagostjo.