Razgledi iz Savca
V seriji Odprta vrata smo doslej obiskali nekaj stanovanj arhitektov, ki pa jih poleg izjemne arhitekture povezuje še ena, manj spodbudna lastnost: da so večini ljudi takšni domovi nedostopni.
Tokratni obisk razkriva drugačne vrste domovanje. Predstavlja vzor reševanja stanovanjske problematike srednjega sloja. Rešuje tipičen izziv: par na robu tridesetih let se želi ustaliti in si ustvariti družino. Čeprav v seriji predstavljamo domovanja arhitektov, je ta epizoda tudi v tem pogledu nekoliko drugačna. Mladi arhitekt Janez Marolt se je pred desetletjem, ko je kot mlad profesionalec sodeloval v ekipi priprave projekta za eksperimentalni blok Brdo, odločil, da arhitekturna kariera, kot jo je okušal, ni tisto, čemur je pripravljen posvetiti življenje. Strast je odkril v fotografiranju. Že na gimnaziji je bil obetaven amaterski fotograf, v temnici je sam razvijal analogne fotografije in tako ujel mnogo lepih trenutkov.
Ko sta Janez in Vesna, arhitekt freelancer in redno zaposlena raziskovalka, iskala stanovanje, sta, kakor je običajno, spremljala oglase na nepremičninskih portalih. Oglas za stanovanjce v stolpnici v ljubljanskem Savskem naselju ju je takoj pritegnil, tudi cena je bila ugodna. Dogovorila sta se za ogled, se zaljubila v svetlo stanovanje na vrhu nebotičnika in lastniku takoj povedala, da vzameta stanovanje. Po letu dni najemanja sta mu predlagala odkup. To je bilo leta 2014, cene so bile še »normalne« in krediti ugodni; Janezu so se odpirale poti na področju fotografije, Vesna je imela redno službo; odločila sta se, vzela sta kredit in postala lastnika svojega stanovanja v Savskem naselju.
Stanovanjske stolpnice v Savskem naselju sta zasnovala arhitekta Ilija Arnautović in Milan Mihelič v več fazah med letoma 1955 in 1962. Stanovanja odlikujejo za tisti čas inovativni tlorisi: dvosobne in trosobne enote so oblikovane kot velik pretočen prostor, ki ima v osrčju kuhinjo, kopalnico in stranišče – sanitarni vozel. Razmeroma majhna stanovanja s takšnim nizanjem prostorov pridobijo poglede vzdolž celotne dolžine. Čeprav so nekateri prostori veliki le toliko, kot je nujno potrebno, zasnova omogoča precejšnjo fleksibilnost pri razporejanju dejavnosti.
To so bili začetki montažne gradnje v Sloveniji. Montažna gradnja je omogočala hitro izvedbo stanovanj, ki jih je v obdobju industrializacije po drugi svetovni vojni in v obdobju dotoka priseljencev z južnih delov Jugoslavije v Sloveniji primanjkovalo.
Arhitekta Arnautović in Mihelič sta bila v službi uporabnika in sta svojo arhitekturo poskušala prilagoditi naravi človeka, ki se je z dežele priselil v mesto. Številni novi prebivalci mest so bili »iztrgani« iz podeželskega okolja, kjer so živeli v družinskih hišah. Zato ima zasnova nekaj odlik stanovanjske hiše: balkone, terase in vrtove, okoliška igrišča in park. Njuno arhitekturno delo bi lahko povzeli kot iskanje sinteze idej o bivanju, oblikovanja stavb po meri uporabnikov in raziskovanja novih načinov gradnje.
»Kaj vama pomeni dom?« vprašam Janeza in Vesno.
Janez pove, da je to prostor, kjer lahko odvrže vse maske in preživlja čas z ljudmi, ki jih ima najraje. Vesna dopolni, da je dom zanjo: objem.
Stanovanje sta opremila praktično, po meri družine z majhnima otrokoma. Najljubši kos opreme je po meri narejena knjižna omara s prostorom za zložljivo mizo in sušilo za perilo, kjer znaten del prostora zasedajo vinilne plošče. Janez in Vesna sta star gramofon kupila pri zbiratelju in ob družabnih večerih je poslušanje plošč stalnica. »Všeč mi je obred, povezan s poslušanjem plošč. To je intimna izkušnja,« pove Janez.
Na stenah visijo Janezove fotografije iz družinskega življenja. »Velike slike imam rad, ja. Vse izmed njih me spominjajo na kaj lepega. Všeč mi je, ko so slike velike, da jih v prostoru laže začutiš in imajo okoli sebe dovolj prostora, da v njem zadihajo.«
»Ljub mi je tudi že malo starinski stereo sistem. Stvar je nepraktična in zavzame veliko prostora v primerjavi s kakšnim Bluetooth sistemom in glasbo s pretočne platforme. Mi je pa všeč fizični vidik medija plošče. Pomirjujoč se mi zdi ta obred, ki ga zahteva. Da ploščo izbereš, položiš na gramofon, očistiš, spustiš iglo gor, pa tudi da jo moraš po nekaj skladbah obrniti. Bolj prisotnega ob glasbi me naredi. Da ni le nekaj, kar se samoumevno oglaša v ozadju.«
Vesna pove, da na majhnem balkonu poleti vzgoji dovolj paradižnikov za vso družino. Toda najboljši del stanovanja je skriti biser: prostrana urbana terasa s fantastičnim razgledom na vrhu, v 14. nadstropju. To je skupni prostor za vse prebivalce bloka, tam prirejajo rojstnodnevne zabave, vrstijo se romantični zmenki in partiji z DJ-jem. »Terasa je čudovita!« soglašata.
V bližini so javni servisi, med stolpnicami pa je park z otroškimi igrišči, vrtcem in šolo. Javni promet sosesko povezuje z mestom. Primer dobrega urbanističnega oblikovanja, ki, žal, še vedno presega povprečje.
Gostitelja sta stanovanje kupila leta 2014 za 130.000 evrov. Zdaj bi zanj dobila najmanj dvakrat toliko. Kaj je razlog, da so ta poceni in hitro zgrajena stanovanja tako cenjena?
Savsko naselje je primer izredno kakovostne gradnje in dokazuje, da je mogoče znotraj mesta zgraditi urejeno okolje, ki združuje stanovanja, servise in javni program ter je del, povezan z mestom.
Odgovore za reševanje stanovanjske krize že imamo; samo uglasiti jih je treba s sodobnim časom in z arhitekturo. Razgled s terase bloka v Savskem naselju je postal eno mojih najljubših mestnih prizorišč.
