Razkropljeni po zemlji - odlomek iz knjige

1. poglavje
Pripoveduje Knud

Že od poldneva sem ležal na kavču pred utišanim TV-sprejemnikom in objemal blazino. Zvoki dežja so me prizemljili. Preplet štropotanja po kamnitem tlaku pred hišo in šumenja, ko kaplje mehko pronicajo v prstena tla manjšega parka nasproti, bi lahko poslušal v nedogled. 


Doma me ni zadrževalo slabo vreme; prav rad pohajkujem ob kanalu, se ustavim na kavi in zavijem v trgovino z rabljenimi ploščami ali se na trgu pomešam med množico pred kioskom s kričeče rdeče zapečenimi hrenovkami, iščoč znane obraze. Ta dan pa sem hotel prav lenariti – pač ne početi nič pametnega. S kavča sem se ozrl skoz okno na mrko nebo nad Københavnom: za oblaki se je srebrilo in enako se mi je zasvetlikalo globoko v prsih. 


Početi nič – ni prav nič lahko. Kadar ne zdržim več v brezdelju, se navadno zatečem v brskanje po spletu, tokrat pa se mi je uprlo, če sem samo pomislil na sevanje ekrana. Na tisto svetlobo, ki te na silo zvleče na oder, pod slepeče reflektorje, v lažno zvezdništvo. Kakšna bedarija. Rajši bom prižgal televizor, sem si rekel, in zleknjen v miru gledal nastopajoče, ne da bi imel občutek, da me gledajo nazaj. Humoristične šove brez humorja, jezikovno osiromašene popevke, reklame za kuhinjske pripomočke, ki jih uporabiš enali dvakrat, preden jih za zmerom pospraviš v predal. Tako sem naletel na oddajo, v kateri ocenjujejo naše restavracije. 


Prepričan sem, da je Danska najprijetnejša država za bivanje na svetu – najbrž zato, ker nam je precej vseeno, kaj jemo. Med gurmanskimi narodi, ki se pehajo za okusi, sta zagotovo prisotni mafija in korupcija. Danci bi si lahko mirno priznali, da sta naša politična higiena in pretežna miroljubnost prejkone zasluga splošnega ravnodušja do prehrane, namesto da se pitamo z omlednim poflom, kot je Lov za najboljšo hrenovko. 


Očitno sem med reklamami zakinkal in zamudil začetek nove oddaje. Ko sem odprl oči, je bilo pred mano studijsko omizje z gosti, voditelj pa je ves vznemirjen nekaj napletal. Počasi sem doumel, da gre za pogovor s prišleki iz držav, ki ne obstajajo več.

Kamera se je najprej približala Nemki, ki na københavnski univerzi poučuje politično jezikoslovje. Rodila se je in odraščala v nekdanji »Nemški demokratični republiki«, državi, ki smo ji vsi rekli Vzhodna Nemčija. 


Voditelj je podvomil: »Ampak v vašem primeru ne gre za to, da bi država kar izginila. Prišlo je samo do združitve, ne?« 


»Ne razumete: države, v kateri sem živela, ni več.«

»Pa ne bi mogli potem reči, da je izginila tudi Zahodna Nemčija? Zakaj samo Vzhodna?« 


Gostja je zajela sapo, nato pa spregovorila tako glasno, da je v mikrofonu zaškrtalo. Še dobro, da sem imel televizor utišan.


»Za Zahodnjake se po združitvi ni nič spremenilo, nam pa se je življenje obrnilo na glavo. Vse smo morali prilagoditi Zahodni Nemčiji: učbenike, cene, TV-oddaje, delovne pogoje, proste dneve, vse. V svoji domovini smo tako rekoč čez noč postali tujci. Poleg tega so nam, zgodovinarjem z Vzhoda, vzeli službe, ker da naša stališča niso vredna nič.« 


Ob tako zahtevni temi bi težko samo poležaval, zato sem mislil poiskati kaj lahkotnejšega, a se mi je daljinec kot nalašč nekam skril.

Ob tako zahtevni temi bi težko samo poležaval, zato sem mislil poiskati kaj lahkotnejšega, a se mi je daljinec kot nalašč nekam skril. Lahko da sem ga pozabil na umivalniku, ko sem ga maloprej odnesel s sabo v kopalnico. To navado imam še iz otroštva, ko sem ga jemal s sabo na stranišče, da starši medtem ne bi zamenjali programa. Ne zato, ker bi me oddaja posebej zanimala, bolj sem se bal, da mama ne bi spet metala ob tla krožnikov, če bi oče preklopil na drugo. Tudi njej je bilo za TV-spored bolj ko ne vseeno – jezilo jo je, da se mož obnaša, kot da je ni. Starši so se ločili, ko sem imel petnajst let, in zdaj sem že lep čas na svojem, zato je bilo spoznanje, da napravico še vedno nosim s sabo na stranišče, zame precej klavrno. 


Posebej zaradi daljinca se mi ni ljubilo vstajati s kavča, po drugi strani pa se tudi nisem ogrel za oddajo. Medtem ko sem tako mencal, so se zapovrstjo oglasili še moški iz bivše Jugoslavije, ženska iz bivše Sovjetske zveze in nekaj drugih.


Postajal sem vse bolj razdražen. Zvenelo je, kot da bi bili prav ponosni na to, da njihovih držav ni več. Kot da so zato nekaj posebnega. Tudi mi ne živimo več v stari Kraljevini Danski, in kaj potem?

Naši predniki so bili podaniki širnega kraljestva, ki je obsegalo Grenlandijo, mi pa smo samo še državljani majhnega štrclja Evrope. Čeprav te spremembe sam nisem doživel, se lahko štejem za drugo generacijo tistih, ki smo bili ob državo. 


Pravzaprav ni dvoma, da je mamina čudna bolezen povezana s tem, da je Danska uradno izgubila Grenlandijo, saj drugače ne bi kar naprej govorila o Eskimih, kot da so njeni otroci. Enemu celo plačuje študij na medicinski fakulteti. Ko pa jo jaz, njen lastni sin, prosim, če mi prispeva za potovanje v tujino, hitro umakne pogled in se izgovori: »Zdajle si ne morem privoščiti.«


Spreletelo me je, da sem zvečer naročen k njej na večerjo. Ker se mi v dežju ni dalo ven, sem ji sklenil poslati SMS, da sem zbolel. Če bi jo poklical, bi že po mojem glasu vedela, da lažem.


Spreletelo me je, da sem zvečer naročen k njej na večerjo. Ker se mi v dežju ni dalo ven, sem ji sklenil poslati SMS, da sem zbolel. Če bi jo poklical, bi že po mojem glasu vedela, da lažem. 


S takimi mislimi sem se ubadal, ko je ekran naenkrat zavzel čisto drugačen obraz; nehote sem zlezel s kavča in se usedel naravnost pred televizor. Ženska je bila na las podobna glavni junakinji nekoč priljubljenega animeja Vesolje brez dežja. Povedala je, da prihaja z otočja nekje na sredi med Kitajsko in Polinezijo. Da je prišla za eno leto študirat v Evropo, dva meseca pred načrtovano vrnitvijo domov pa je njena država izginila. Od takrat ni videla ne domačih ne prijateljev. Ob teh besedah sem se skremžil, kot da bi zagrizel v limono, in pogoltnil slino, ona pa je neprizadeto nadaljevala. Njen obraz je bil kakor nebo v beli noči, svetel in temen obenem. A najbolj od vsega me je pritegnil jezik, v katerem je pripovedovala: bil je povsem razumljiv, a to ni bila danščina. Bil je razločnejši, bolj artikuliran, in prvih nekaj sekund sem mislil, da je mogoče norveščina. Pa ni bila. Bližje je bilo švedščini, pa hkrati gotovo ne prav švedščina. Ves čas so bile v prvem planu njene ustnice in ovedel sem se, da že prav strmim vanje, kakor da bi prežal na priložnost, da jo poljubim. Od sramu sem za trenutek pogledal stran. Pomislil sem, da spominja na islandsko pevko Björk v mlajših letih; torej mogoče govori islandsko? Povedala je, da je doma z otoka, in Islandija je zagotovo otok. Položaj je bil sicer vprašljiv. Res je, da se Zemlja močno segreva in zaradi stajanega ledu nastajajo novi morski tokovi, vendar doslej nisem slišal, da bi Islandija odplavala nekam med Kitajsko in Polinezijo. Kateri jezik bi potem to bil? Voditelj je razmišljal podobno.


»Mimogrede, govorite povsem tekoče, ampak kateri jezik je to?« se je pozanimal.


Takrat se je prvič nasmehnila in povedala: 


»Moj izum pravzaprav. Domov nisem mogla in študija v Göteborgu nisem mogla podaljšati, pa sem v Trondheim šla. Eno leto sem štipendijo imela. Pomlad, poletje, jesen, zima so minili, kot bi mignil. Na srečo sem v Odenseju službo našla in se spet preselila. Novodobni migranti smo bolj nomadi. Res ni več držav, ki nas nočejo. Ampak tudi takih ni, kjer bi se lahko stalno naselili. Samo tri države sem spoznala. Njihove jezike sem se samo kratek čas učila, hitro jih zamešam. Toliko prostora v možganih ni. Pa sem sama jezik ustvarila. Umeten jezik, ki ga večina Skandinavcev razume.« 


»Si z angleščino ne morete pomagati?«


»Zdaj te v Ameriko pošljejo, če angleško znaš. Tega se bojim. Bolezen imam. V državi brez urejenega zdravstvenega zavarovanja ne morem živeti.«


»Nameravate ostati na Danskem?« 


»Ja. Vsaj dokler ne potone.«

Tako odločen sem bil, da bom nedeljo prelenaril, zdaj pa mi je srce bobnalo kot za stavo.

Tako odločen sem bil, da bom nedeljo prelenaril, zdaj pa mi je srce bobnalo kot za stavo. Obšlo me je vznemirjenje kakor uličnega performerja, ko se okrog njega začne zbirati množica. Na spodnjem robu TV-ekrana se je prikazalo njeno ime: Hiruko, J.

Kakšno bizarno zaporedje glasov. Pa trije samoglasniki. Italijani imajo ime Enrico, sem razmišljal, ampak to je moško. Da ni Madžarka, tam poznajo žensko ime Enikő – ali pa ima njena domovina zgodovinske vezi z Madžarsko? Prek step v moji glavi so dirjale misli kakor Huni na konjih. 


»Kje pa zdaj delate v Odenseju?«


»V pravljičarskem centru. Stare pravljice otrokom pripovedujem.« 


»Pa tako mladi. Ne dajete vtisa, da ste zazrti v davnino. « 


»Ko vse izgine, kar je včeraj bilo, je že včeraj davna preteklost.« 


»Ko vse izgine, kar je včeraj bilo, je že včeraj davna preteklost.« 


Vsrkavala je mnoštvo slovnic, ki so lebdele v zraku, jih pretapljala v sladek dih in z njim opajala poslušalce. Meni je zatajila sposobnost presoje, če so njene čudne povedi sploh pravilne, in zazdelo se mi je, kot da plavam. Mogoče pa bodo trdna slovnična pravila nekoč nadomestila kapljevinasta ali plinasta? Moral sem jo spoznati. Ne samo srečati, hotel sem se ji karseda približati, jo spremljati na njeni poti. Česa takega še nisem občutil. Še nikoli prej tudi nisem telefoniral na televizijo. Vedel sem, da imajo kontaktno številko, a si nisem predstavljal, da bi jo kdaj poklical. 


»Halo, sem diplomant jezikoslovja s københavnske univerze. Zanima me, če bi lahko spoznal gospodično Hiruko, ki je pravkar v vaši oddaji. Proučujem namreč jezike migrantov, zelo bi mi bila v pomoč,« sem poskusil. »Gre pa za državni projekt.«

Telefonist mi je povsem zaupljivo ustregel.

»Po oddaji jo bomo vprašali, če se želi srečati z vami. Prosil bi za vaše ime in uradni naziv oddelka. Boste počakali? Poklicali vas bomo nazaj.”