Razmislek o tihem trajanju
Prostor je dolg,
zdi se, da neskončen
koridor.
Strop
pušča. Ves prostor je poln luž.
Vsak korak
odmeva
nihče ne reče niti
besede. Zvočno sliko
sestavljajo le odmev in curljanje
dežja iz lukenj
v stropu tunela.
Teh nekaj besed in premorov med njimi poskuša ujeti izkušnjo enega daljših tihih prizorov iz filma Stalker (1979) Andreja Tarkovskega. Enega tistih prizorov, ob katerih celo v bolj umetniško usmerjenih kinih in kinotekah ljudje najlepšega mesta in vseh starosti nekam nemirni segajo po telefonih in pametnih urah, preverjajo čas, svetijo, globoko vzdihujejo in taptaptaptapkajo z nogami in trtrtrtrtresejo celo vrsto. A ne gre jim očitati, da so kar koli drugega kot žrtve mesta, v katerem preživijo vse svoje dni, izvzemši dopusta na morju. V najlepšem mestu jih vse ves čas privaja na hitrost, hipnost in neprekinjen niz dražljajev z novimi in novimi vsebinami na vsakem koraku. Vsak avtobus v najlepšem mestu je polepljen s slikami zaigrano nasmejanih ljudi, ki prodajajo recepte za srečo. Na vsakem avtobusu v najlepšem mestu je zaslon, na katerem najnovejšim novicam o trenutnih vojnah sledijo novice o najnovejših športnih dosežkih, hrčki, ki v suknjičih prodajajo nogavice, in novice o razstavah. Ljudje v najlepšem mestu pridejo do odgovorov na vsa svoja vprašanja po vse hitrejših poteh in z vse manj truda, a vsako iskanje spremlja oglas. In zato je tišina, sploh pa trajajoča tišina, v kateri se nič ne zgodi, za ljudi iz najlepšega mesta neprijetna, tuja in potratna stvar. Tišino so ti ljudje iz vseh svojih domov že zdavnaj spodili. Tišino stranišča in temnega stropa pred spanjem, ki sta bili nekoč prostora svobodnih, tavajočih misli, so zapolnile vsebine vsega sveta – Postani manager podjetja, ki ga vodi umetna inteligenca – Poniževanja in poskusov političnega podrejanja so umetniki že dolgo vajeni – Svet je postal nepredvidljiv in nevaren, še posebej za majhne države – Prvomajski oddih ob morju vključuje: Mediteranski zajtrk in večerja – pa lahko noč!
Če človek nečesa ne uporablja, to izgubi. Če ne uporablja mišic, zakrnijo. Če mu ni treba čakati, postane čakanje nevzdržno. Če nima potrebe po slovnici, nanjo pozabi. Če se privadi vsak trenutek tihega trajanja zapolniti z informacijami, besedami, podatki o dogodkih po svetu, celo vsebinsko bogatimi podatki, postane nevzdržno tiho trajanje. Zato se ne smemo čuditi, če se ljudem najlepšega mesta ob hitrosti življenja in preobilju vsebin in hitrih, lahko dostopnih odgovorih zdi kakšen tih in trajajoč prizor »nepotrebno dolg«, povsem upravičeno pa bi se lahko začudili, če bi kateri od teh ljudi pripomnil, da je neki prizor »nepotrebno kratek«.
Če človek nečesa ne uporablja, to izgubi. Če se privadi vsak trenutek tihega trajanja zapolniti z informacijami, besedami, podatki o dogodkih po svetu, celo vsebinsko bogatimi podatki, postane nevzdržno tiho trajanje.
Del te neprijetnosti in posledično nezadovoljstvo ob dolgih, tihih in navidezno brezsmiselnih prizorih, pa pri ljudeh najlepšega mesta vsaj delno izvira tudi iz njihove izrazite ciljne naravnanosti in tega, da se imajo za razumno in trezno, resno družbo. Ko v Stalkerjucurlja dež, ko odmevajo koraki in se dolgo, res dolgo nič ne zgodi, ali pa ob koncu filma Nostalgija (1983), ko kamera deset minut spremlja pesnika, kako poskuša prenesti prižgano svečo čez hlape in vlago in kako se vedno znova vrne na začetek, ko hlapi plamen pogasijo, se gledalec iz najlepšega mesta že sprašuje po smislu tega prizora in se nestrpno preseda. »Kaj pa je poanta tega? Zakaj je prizor tako dolg? Kaj to pravzaprav pomeni? Kaj pa je želel avtor sporočiti?« Tava po navidezno brezsmiselni krajini tihega trajanja in v njej ves čas išče nekakšen dokončen smisel … ker smisel se mora pokazati … ker … no, ker je nekdo (v tem primeru filmski ustvarjalec) to krajino pač ustvaril! In zakaj bi kdorkoli ustvaril karkoli brez jasnega namena? In če jasnega, zlahka dostopnega ali ready-made smisla ni … ali bi lahko ta gledalec, ta razumski človek sprejel, da se je v tihem trajanju zgodilo nekaj, ko se ni zgodilo nič?
Da se v tihem trajanju ne zgodi nič, ne drži v celoti. Prav tako tiho trajanje ni vedno nujno v celoti tiho. Kakor je že John Cage ugotavljal, glasbo lahko sestavlja tudi tišina, v kateri namesto glasbil zazvenijo okoliški šumi sveta okrog poslušalca. Tiho trajanje torej ni prazno. Med tihim trajanjem lahko curlja dež, lahko se slišijo koraki pesnika, ki nosi svečo. Tišina tihega trajanja se kaže predvsem v odsotnosti hitrih vsebin, informacij, govorjenja in vsega drugega, kar sestavlja naravno stanje vsakodnevnega življenja ljudi najlepšega mesta. V prizoru, ki v tišini traja, se lahko tudi marsikaj zgodi, vsak odmev koraka, naznanja nov korak, in sveča, ki jo pesnik nese, lahko ugasne. Tišina tihega trajanja je zato tudi v trajanju nečesa, kar se zdi ljudem najlepšega mesta nepomembno, trajanje, v katerem se predolgo »nič ne zgodi«, vsaj nič »pomenljivega«.
Da se v tihem trajanju ne zgodi nič, ne drži v celoti. Prav tako tiho trajanje ni vedno nujno v celoti tiho.
Ob vsem tem mi na misel pride vsaj eden od performansov Marine Abramović in Ulaya, ki sem ga pred kratkim izkusil v okviru razstave Art Vital v ljubljanski Cukrarni. Marina Abramović na posnetku stoji v položaju, ki namiguje, da se pripravlja na skok v vodo, to pa že samo po sebi ustvari v opazovalcu napet občutek pričakovanja – na neki točki bo tihega trajanja konec. Vse kaže na to, da takrat, ko bo skočila v vodo. Čaka, stoji in čaka, a ne skoči, zelo dolgo ne skoči, še kar stoji v pripravljenosti, še kar ne skoči in čaka – nato pa nenadoma z neba pade Ulay in pristane v vodi. Dogodek, ki prekine tiho čakanje, ovrže pričakovanja (v vodo sicer nekdo skoči, a to ni oseba, ki je s telesno govorico skok v vodo napovedovala), vendar dogodek obenem sam po sebi ne nosi bistvenega, globljega pomena ali kakršne koli sporočilnosti. Zato pa čakanje samo, tiho trajanje, v katerem se je vso pričakovanje oblikovalo in iz enega tihega trenutka v drugega stopnjevalo, ponuja intenzivno (gledalsko) izkušnjo. Namen tihega trajanja (če hočete) se v tem primeru kaže v izkustvu tišine in trajanja. V izkušnji napetosti, ki se v želodcu gradi na podlagi okoliščin, simbolov (kot je na primer položaj telesa, ki napoveduje skok v vodo) in nenazadnje tudi iz pričakovanja konca tihega trajanja (kot je na primer skok v vodo).
Na misel pa pridejo tudi krajši stripi Nadine Redlich, kakršne je na primer zbrala v albumu Ambient Comics, ki ga lahko beremo kot zbirko zgledov delovanja in možnosti rabe tihega trajanja kot stripovskega sredstva.
g
V primeru galeba se zdi, da se nič ne dogaja, dokler se nekaj končno ne zgodi, potem pa se spet dolgo, dolgo ne zgodi nič. Dogodek je v tem primeru, podobno kot pri omenjenem performansu, sam po sebi nepomemben in pomen prejme šele v sosledju prizorov, v katerem nastopi kot prekinitev tihega trajanja in čakanja na to, da se nekaj končno zgodi. Kot lahko sklepamo na podlagi zadnjih dveh kadrov, se tiho trajanje po dogodku nadaljuje, kar pa še dodatno poudari nepomembnost dogodka samega. V drugem primeru so vsi kadri v sosledju bolj ali manj enaki in dogodka, ki bi tiho trajanje prekinil, ni. Le dim se nekoliko spremeni, zdaj zrak smeti v to stran, zdaj v ono, zdaj malo bolj, zdaj malce, čisto malo manj, pa vendar ves čas, konstantno in neprekinjeno, medtem ko čas mineva …
In koliko časa mine?
V stripih tiho trajanje deluje nekoliko drugače kot na posnetku. Medtem ko je prednost filma ta, da je čas trajanja nekega prizora že vnaprej določen, kar filmskemu ustvarjalcu omogoči večji nadzor nad gledalčevo izkušnjo tihega trajanja, pri stripu tempo branja vsak bralec določa sam. Čas zato ni in ne more trajati v posamezni sličici, ki je že sama po sebi pogosto zgolj trenutek ali del pogovora. Čas v stripu mineva med eno sličico in drugo, v dobesedno praznem prostoru med obema (tudi v primerih, ko je ta prostor le črta, ki ju loči).
A koliko časa mine med eno sličico galeba, ki ne stori ničesar omembe vrednega, in drugo? In koliko med eno sličico dimnika in drugo in tretjo?
Medtem ko je prednost filma ta, da je čas trajanja nekega prizora že vnaprej določen, kar filmskemu ustvarjalcu omogoči večji nadzor nad gledalčevo izkušnjo tihega trajanja, pri stripu tempo branja vsak bralec določa sam.
Po navadi je to v stripih dokaj jasno razvidno, včasih pa strip dopušča več možnih branj – v obeh primerih Nadine Redlich je tako: album Ambient Comics v glavnem prikazuje minevanje in dogodke v času. Dogodek dima, ki se vali iz dimnika, lahko v tem primeru gledamo le v trenutku, morda pa med vsako sličico mine več ur ali več dni in v tem primeru gledamo, kako se dim še kar vali iz dimnika ob isti uri vsakega dne. Ali pa morda na isti dan ob isti uri vsak mesec. Ali pa na isti dan ob isti uri istega meseca vsako leto – in, precej pomenljivo, to trajanje ne vsebuje nobene napovedi lastnega konca, kar pa vzbuja vtis neomajnosti industrije in človekove neustavljive težnje h koristi in napredku, neobremenjene s škodo, ki jo ta povzroča okolju.
Nazadnje se v prav tem navidezno preprostem stripu razkriva še ena in morda najbolj pomembna od vseh lastnosti tihega trajanja – v svetu smo s podobnimi dimniki obdani vsak dan. Verjetno obstaja cel kup preverjenih razpredelnic, tortnih diagramov in drugih dejstev o tihem in trajajočem uničevanju sveta in življenjskih virov, o izumiranju vrst in onesnaževanju zraka in vode, ki se ves čas po tihem odvija v ozadju hrupnosti in hitrosti vsakdana, ne meneč se zanj. Tiho trajanje je torej že samo po sebi del življenja in človekovega sveta, a ljudje najlepšega mesta hitijo skozi vse svoje dni in zato hitijo tudi mimo vsega, kar v tišini traja in v nasprotju z vsemi panoji in bliskajočimi zasloni ne kliče po pozornosti. Predsednik je sprožil borzni zlom – Na vseh frekvencah od jutri naprej: nova serija v desetih epizodah: kdo je truplo in kdo je morilec? – S pomočjo umetne inteligence je mogoče narediti več, več investirati! – Domači derbi je pravi magnet tudi za tuje gledalce! – in medtem trava počasi raste in se dim dan za dnem vzpenja iz dimnikov industrije.