RAZPAD NA SPOMINE - odlomek iz romana

Ob 3.37 te zbudi telefon. 

Mamin glas je tih, vseeno jasno slišiš vsak zlog. 

»Mareček, deda je umrl.« 

V tem stavku ne zaznaš nič posebnega, nič nujnega, tako da se ti sploh ne uspe dovolj hitro prebuditi. Mama telefon odloži, še preden ti uspe karkoli reči. 

Usedeš se, pomaneš si oči. 

Tema na stenah za trenutek deluje enotno, a v njej postopoma uvidiš mesta, ki jih pačijo izkrivljeni zlati snopi svetlobe z ulice. Zmazki, na katere se ne moreš osredotočiti. 

Zaveš se, da nekaterih stvari še nikoli nikomur nisi povedal. Na primer – v osmem razredu te po stopnicah ni potisnil Filip. Padel si zaradi lastne neumnosti, in ko si se spravil k sebi, si hotel situacijo izkoristiti. Začuda je vse šlo skozi razmeroma lahko. Le nekaj tednov kasneje sediš v novi šoli, sediš v ravnateljevi pisarni in poslušaš osivelega moškega z iskrico v očeh. Vpije: »Pri nas ne toleriram nobenega trpinčenja, to pa nikakor!«

Dobil si drugo priložnost, vsaj kar se mame tiče. 

»Potrudi se, da ne boš preveč izstopal, ja?« ti prigovarja, medtem ko po hodniku skupaj hodita proti učilnici. Bil si odločen, da se boš vklopil. Da ne boš drugačen, da pred nikomer ne boš govoril o stvareh, ki se ti pletejo v glavi. Ne boš pokazal, kdo si. Naučil si se skrbno paziti na vsak korak, da bokov ne ziblješ brez potrebe in v druge ne zreš predolgo. Preden vstopiš v prostor, se odkašljaš, poskusiš nov, globlji glas in od takrat te nihče ne prepozna. Glavo povesiš vsakič, ko se začnejo fantje pogovarjati o puncah. Pretvarjaš se, smeješ se z njimi, kasneje si po vzoru drugih na zaslon svojega telefona nastaviš golo žensko. 

V resnici je ne zmoreš niti pogledati. Spomniš pa se, kako ti je nekaj dni kasneje deda iz roke iztrgal telefon. Takrat sta bila pri njem na obisku v psihiatrični bolnišnici, stegnil se je, pograbil telefon in skoraj padel s postelje. Ekran si je dolgo ogledoval in ponosno kimal. 

Zakaj tega nisi nikomur povedal? 

Deda je umrl, toda čas beži naprej. Čas teče, v snopih svetlobe z ulice iščeš kak spomin, nekaj, kar te lahko odnese nazaj. V temi je slišati dihanje drugega telesa, Jakub v spanju zagodrnja, prevali se na drugi bok, noč je, ampak po mestu se še zmeraj razlega veliko zvokov. Skozi odprto okno te dosega hrup avtomobilov, skupina moških vpije po poti iz zaprte gostilne. Včasih ujameš odrezke tujih besed, smeh. Ne zdi se ti, da bi lahko ob vsem tem čutil žalost. Trenutek čakaš na spremembo, sediš z rahlo sklonjeno glavo, s prsti odsotno potrkavaš po zaslonu telefona. Tega, kar manjka v tvojem okolju, ne najdeš niti znotraj sebe. Namesto žalosti najdeš tih prostor brez besed. Zdi se ti malce čudno, da se naenkrat ne moreš spomniti dedkovega obraza in da namesto njegove dejanske podobe vidiš zgolj obraze s fotografij. 

Še enkrat si ga skušaš priklicati pred oči. Za njim ni ostalo čisto nič. 

Zavrtiš mamino telefonsko, zaveš se namreč – sploh je nisi vprašal, kako je. 

Telefon dvigne hitro, skoraj ti ga ne uspe priložiti k ušesu. 

»Zjutraj bi morala it k njemu.« 

Aparat njen glas spušča v mrak v sobi, ta se odbija od sten in se čez prostor šibko vrača k tebi. 

»Tukaj mam zanj pripravljeno torbo, vse mam, kar si je naročil.« 

Drugih stvari se obenem spomniš kar dobro. Drugih obrazov, občutkov. Drugih zgodb. 

To je najbrž zato, ker si dedkovo zgodbo povzel prav po mami. Tvoji lastni spomini ostajajo potisnjeni v ozadje kot stranski liki. Liki, ki so svojo vlogo na videz odigrali, zdaj pa čakajo zaprti v sobah, ki so izgubljene v spominu. Ta dedek, ki ga poznaš – ki si ga poznal –, je postal zaradi nje. 

Zadnja leta svojega življenja je skoraj brez izjeme preživel v psihiatrični bolnišnici. Nekega dne se je preprosto zmedel, začel je videvati stvari, ki jih ni videl nihče drug. Zdravniki iz bolnišnice v Kroměřížu so to pripisovali njegovi bolezni, prekomernemu pitju in kajenju. Pa tudi ta pljuča. Uničena, razjedena od katrana. Niso bila več zmožna ohranjati spomina in ta je začel skupaj z njim razpadati. 

Mama se je nanj pogosto spominjala. Že kot otroku ti je razlagala, kaj je pomenilo odraščati z nekom takim, kaj je alkohol naredil iz dedka, kolikokrat sta z babico ure in ure potrpežljivo sedeli pred gostilno in čakali, samo da jima ne bi bilo treba iti za njim. Večinoma je zgodbo zaključila pri določeni noči. Pri tej, ki je vse spremenila. K njej se je vedno znova vračala enako pretresena in zmedena, kot da bi vsak povratek odprl novo pot, vrata v dotlej zaprte sobe, ona pa je dojela nekaj, kar ji je prej ušlo. 

Tvoj prvi spomin na dedka je zavit v čudno meglico, včasih se ti zdi, da si si ga izmislil. Star nisi bil niti pet let, stala sta zgoraj nad hotelom Jana, opazovala sta Bečvo, ki se je iz korita razlila preko šolskega igrišča vse do parkirišča. Dedka si držal za roko, medtem ko je pod vama spenjena rjava voda oblizovala fasade blokov. Deda je molče gledal, potem pa naenkrat pokazal proti jati, ki je krožila na nebu, in izjavil: »Jih vidiš? Zmedene so, ker nimajo kje pristat. Načeloma jim letanje nad vodo ne dela problemov. Za to so prepametne, vsako leto se lahko vrnejo na čisto isti kraj.« Vanj si strmel z odprtimi usti in požiral vsako besedo. »Samo predstavljaj si takšno lastavico, naenkrat je pod njo vse drugače. Veš, narava jim je sicer zrihtala lasten kompas, čisto malo kovine tukaj v kljunu, zaradi tega preletijo ogromne razdalje, komot tudi na slepo. Da bi pristale, pa vseeno morajo videt.« Prst uperi v črni zmazek, ki je v rednih intervalih letal proti tlom in spuščal dolg, obupan krik. »Glej, tam. Ziher se trudijo najti mesto, kjer so navajene pristajat.« 

Suho pogoltneš. Odmev tega spomina danes dojemaš drugače, ostreje. Skoraj zagotovo veš, da nobenemu od vaju takrat ni padlo na pamet – vse, kar je rekel, enako velja tudi za ljudi; tudi mi se neprestano trudimo vrniti samo k sebi, nazaj na mesta, ki že dolgo niso enaka. 

Star si deset. Razen obilice prebranih knjig in tega, da se z nikomer kaj preveč ne pogovarjaš, ni na tebi nič čudnega. To pa ne velja za Mariana, fanta, ki je v razred prišel na polovici šolskega leta. Marian je bil tih, nosil je nenavadno ozke kavbojke, imel dolge temne lase. V bistvu si ga takrat prvič poistovetil z opisom profesorja Robausa. Z mastnimi črnimi lasmi, kljukastim nosom in porumenelo kožo. Le da je imel namesto porumenele kože temno polt, posuto z majhnimi belimi lisami. Sedel je s prekrižanimi nogami in čas v šoli vedno preživljal sam. Imel je nenavaden vonj, njegov podolgovati vrat je bil z razdalje tvoje klopi videti dekliško. Ravno v Mariana je bila takrat uperjena pozornost celega razreda. Drugi fantje so mu redno sipali vsebino koša v šolsko torbo, med telovadbo so se vanj nalašč zaletavali. Kasneje si v garderobi opazil podplutbe, ki jih je imel po celem telesu. Bil je peder in toplovodar in hodil je kot naduvan racak in bil je črna pička. »Hujši ko kaka baba,« so nanj kričali med odmorom, medtem ko so učitelji odhajali v zbornico ali pa se raje pretvarjali, da ničesar ne slišijo. Sam si naokoli metal iste besede in ob tem upal, da nihče ne bo opazil tvojih prekrižanih nog, tvojega oziranja na prepotena telesa v garderobi. Še zmeraj si se namreč spominjal. Še zmeraj si vedel, kako je, ko stojiš na drugi strani. Do pred kratkim si bil tarča podobnih besed ti sam. Sam si bil peder. Piflar. In še veliko drugih stvari. Tudi ti si se domov vračal z iztrgano naramnico na šolski torbi, z raztrgano majico. 

Znotraj tega spomina sediš v klopi in odsotno strmiš skozi okno. Marian se vrača od table, pred katero ga je učiteljica morda celo predolgo spraševala. Močan vonj mehčalca z njegovih oblačil ti še vedno visi v spominu. Skoraj se že posede, ko mu Filip v klopi za njim spodmakne stol. Čas se ne ustavi. Čas pospeši, Marian roke vrže v zrak in z glavo udari ob rob mize. Topemu udarcu sledi ropot stola. Pridušen padec. Tišina. Vse se je odvilo hitreje, kot so bili tvoji možgani sposobni predelati. Bolj kot samih premikov se spominjaš sosledja zvokov. Bolj kot reakcije drugih – krvave luže, ki je tekla iz fantovega telesa. Iz krhkega telesa, ki tako kot tvoje ni ustrezalo normam. 

Sramuješ se; tukaj so podobe, h katerim se vračaš le z odporom, le ko je okoli tišina in tema in ti nimaš izbire. Si se že takrat zavedal, kako zelo se te celotna stvar tiče? 

Deda je z veseljem razglašal, kako so bili edina stvar, ki jo je Hitler kadarkoli naredil prav, cigani in pedri v koncentracijskih taboriščih. V njegovem svetu vpliv besed na telesa, na katera je ciljal, sploh ni obstajal, vedno je šlo le za to, da si je lahko končno dovolil na glas izreči resnico. »Pizda, pa saj mamo tu neko svobodo, ne?!« je jezno kričal na televizijo, takoj ko mu kaj ni bilo všeč; takoj ko se je kdo odzval. Bolečine, ki jo povzročajo besede, ni dojemal, njihovega učinka, primerljivega udarcu v glavo. Besede pač ne morejo uničiti življenja, kopičiti oteklin v spominu. »To je samo neumno nakladanje,« je govorila mama, ampak s tem je mirila predvsem samo sebe. Deda niti enkrat ni povezal tega, kar govori, s pestjo v obrazu lastnega vnuka. 

Danes že veš, da lahko tako enostavno, kot lahko besede postanejo orožje, nasilje nadomesti jezik. Pest je pogosto le poved, ki je razumljiva za vse. 

Mariana so takrat odpeljali in cel razred je bil v šoku. Nihče ni spregovoril, nihče se ni drznil premakniti. Toda že naslednji dan se je nadaljeval z običajnim tempom. Niti ustavil se nisi pred prazno klopjo, pretvarjal si se, da ne slišiš kričanja iz ravnateljeve pisarne, kjer je dečkova mama hotela, da ji nekdo pojasni, kaj se je pravzaprav zgodilo. 

Nekaj mesecev po tem ti je Filip – po nekem čudežu se mu je uspelo iz tega izviti – pri telovadbi izbil sapo. Takrat je bil Marian že nazaj, vrnil se je, vsi so okoli njega na začetku hodili kot po jajcih, in Filip je besnel. Vaša razredničarka ga je nalašč posedla v klop k Marianu, »morata se naučiti drug drugega spoštovati,« je zabičala in se o tem ni več hotela pogovarjati. Nakopičeno jezo in zafrustriranost iz dolgčasa je moral Filip sprostiti drugod. Takrat ste skakali v daljino, prišel si na vrsto, vzel si zalet, štel korake, še trije, še dva, iztegnil roke – in tik pred odrivom te je Filip spotaknil. Kri iz pregriznjene ustnice je bila enake barve kot ta, ki je bila v spominu še sveža. Bilo je je manj, pa vendar njen priokus še danes vibrira skozi tvoje telo. 

Spominjaš se poletja, ko se je vse zlomilo. Teme za oknom tujega stanovanja, padca trenutek pred tem; tega, kako so nekatere stvari povezane, tudi če sam tega ne vidiš. Vse je povezano. Tudi dedkov izpad in mamin jezni, nesrečni obraz. Spominjaš se dni pred tem in dni po tem in ponovno se zaveš: Obstajajo stvari, ki jih še nikoli nikomur nisi povedal. 

Nikoli nisi verjel zgodbam, ki se zanašajo samo na en zorni kot. Če bi te vprašal še včeraj, bi odgovoril, da iz spominov na dedka ne bo izšlo nič pametnega – preveč stvari je skratka, o katerih nimaš pojma. Toliko, česar se ne spomniš. Poleg tega pa se vse ne tiče njega. Manjkajoči spomini, luknje v spominu. Kaj pa, če je odgovor drugje? Kaj pa, če odgovor tiči prav v luknjah, dovolj je, da vanje polagaš nepovezane podobe in pokažeš, da so tudi na videz tuje zgodbe prepletene. 

Tvoja mama je bila tista, ki je iz dedka spet naredila človeka. Od cele družine je bila samo ona pripravljena poskrbeti zanj. Razumeti, da se lahko ljudje spremenijo. Mu dati še eno priložnost. Enako, kot si jo takrat dobil tudi ti, kot si jo dobil tolikokrat in jo boš še tolikokrat v življenju dobil. Za vaju je žrtvovala del sebe in ti še vedno ne moreš razumeti, zakaj. 

Zjutraj se zbudiš utrujen in zmeden, v glavi imaš eno samo vprašanje, eno samo poved. Ne spomniš se več, kje si jo prebral. Kdo sem pravzaprav sam sebi, da se moram tega spominjati in se k temu tako pogosto vračati? 

Odpreš oči in prostor pred tabo je bela stena – trdna, brez senc, manjkata ji velikost in globina. Zapreš oči. Nekdo drug kot to, si tiho odgovoriš in jih znova odpreš. Zvoki z ulice se že zdaj razbijajo ob okna. Nekje pod tabo teče mesto – avtomobili se kar naprej ustavljajo v križiščih, kar naprej tramvaji in zvok semaforja. Njegov spreminjajoči se ritem moti bitje tvojega srca; s tem se spopadaš že od otroštva, mišični krči so naenkrat neenakomerni, interval med udarci se podaljšuje. Jakub ti pravi, naj greš zaradi tega k zdravniku. 

Ponoči je semafor nem, njegov zvok pa se vseeno v spominu odvija naprej. 

Na nočni omarici potipaš za telefonom in pokličeš mamo. V premorih med besedami lahko slišiš hrup v delavnici. 

»Šele popoldne me bodo spustili domov,« zašepeta in glas se ji malo zatrese. 

Mamin obraz si zmoreš predstavljati. Večino življenja je ob dedku trpela, na svoje otroštvo je imela le izjemoma lepe spomine. 

»Tak ali tak moram še nekaj dokončat, saj mi je jasno, da se zaradi njega svet ne bo ustavil.« 

Usedeš se, prižgeš namizno svetilko, čeprav je zunaj že svetlo. Jezik, v katerem razmišljaš, se ti kmalu več ne zdi kot tisto nemirno, nevarno orodje. Nekaj, s čimer lahko zadajaš rane, kaj šele nekaj, s čimer bi lahko opisal občutek, da je deda izginil, ti pa ne zmoreš ubesediti, kdo je bil zate, tako kot včasih ne zmoreš izraziti niti tega, kdo si ti, opisati prisotnosti drugega telesa ob tebi, toplote, s katero te navdaja nenavadna gotovost, da bo to telo tukaj še nekaj časa. 

Izdih, vdih, škripanje letvic pod posteljo. 

Ta gotovost se preliva v slike, v zvoke okoli tebe. Tako kot ko ritem semaforja vpliva na ritem tvojega srca ali ko enakomernost vpitja z ulice prekinja tok tvojih misli. Če to, česar ne zmoreš izgovoriti, lahko le nakažeš, zaslutiš v zavetrju besed – je sploh možno neko stvar izraziti tako, da se ne bi pojavila druga, razdrobljena na več nepopolnih delov? 

Ozreš se po sobi, da bi se prepričal. Da bi se približal resnici. Toda izzoveš le novo serijo spominov. Prihaja hitro, nepovezano, nekatere imajo z dedkom le malo zveze, druge nobene. 

Star si pet let in oče te je vzel na pedalin na Plumlovsko pregrado. Celotno sceno vidiš od daleč, stojiš na bregu in opazuješ, kako se otroška verzija tebe vozi po vodi. 

Ti-otrok s pogledom hipnotizira ogromnega morskega psa, ki je obešen na strehi recepcije. Dve postavi v temi po negibni gladini odplujeta na sredo pregrade. Ti-otrok opazuje, kako morski pes izginja, medtem ko ti podobe v glavi izrisujejo nove morske pse. Plavajo pod gladino in z vsakim premikom pedalina si ti-otrok predstavlja, kako se z gobci zaletavajo v njegov trup. Oče iztegne roko, da bi pokazal na silhueto dvorca, ki stoji ob vodi, z zapestja mu odleti ura. Krivulja, v kateri leti, vodi pod zatemnjeno gladino, v kraljevino izmišljenih morskih psov, kjer po nekaj kilometrih pristane na peščenem dnu. Scena, ko Srce oceana dvigne morsko usedlino. Rez na obraz Rose, rez na ekipo arheologov, rez na očeta, ki si s fanatičnim izrazom slači majico in z besedami ostani tu skače v vodo. 

Ko je oče priplaval na površje, ni imel ure. Mama ti je to zgodbo pripovedovala tolikokrat, da se sploh več ne spomniš, kako se je vse skupaj zgodilo, in mogoče ravno zato spomina ne vidiš skozi lastne oči. Njena verzija je čez čas postala predloga za resnični dogodek in ti med mamino zgodbo in dejanskim dogajanjem ne moreš več uspešno potegniti črte. 

K tej sceni se vračaš pogosto. Spominjaš se panike, čutiš valove ihte, ki so preplavljali tvoje telo, še toliko let kasneje. Zdelo se ti je, da je oče pod vodo več ur. Minevali so dnevi, cela stoletja, v glavi se ti je odvijalo tisoč scenarijev: morski pes z nogo moškega v gobcu; očetov negibni obraz, ki počasi pada v temo. Toda očetu se je uspelo iz globin prebiti nazaj na pedalin, kjer te je našel vijoličnega v obraz, polnega ihte in solza. 

Najbolj čudno je na tem spominu to, koliko različnih verzij obstaja. Samo ti se spomniš morskega psa na strehi recepcije; samo ti si stal na pedalinu sredi vodnega telesa, ko je nate pritiskala vsa teža otroškega sveta. Oče po drugi strani zavrača obstoj ure, namesto te se v vodo meče za telefonom, denarnico, čimerkoli, kar se mu v tistem trenutku zdi bolj bistvena dobrina za življenje. Ni prepričan, ali je šlo za pedalin ali majhno ladjico. Mogoče pa je mama, ki je vse pobrala iz druge roke, na koncu najbolj zvesta prvotni verziji. Njena pripoved je zglajena le s tokom časa, iztrgana iz spomina, ker se zanjo celotna zadeva nikoli ni zares zgodila. 

Kaj drugega kot prav zgodbe pa sploh so spomini. Nanje te opozarjam v predvidevanju, da pripadajo istemu človeku, kateri si nekdaj bil. Predeš jih v mrežo, na njih sediš, kot da bi te ravno oni držali nad vodo. V resnici pa se vsakič, ko jih pripoveduješ, pretvarjajo v nekaj drugega, oddaljenega. 

Nekaj mesecev po sceni na pedalinu drug utrinek: z očetom sta v hotelu, kjer je prej delal. Medtem ko gledaš Cartoon Network, je oče pod tušem. Tega programa doma nimate in ti ne moreš odtrgati oči z zaslona. V sobi nekaj grozno smrdi. Oče pride izpod tuša, vpiješ nanj, da nekaj grozljivo smrdi, naj si, prosim lepo, še enkrat umije noge. Spomniš se, da je moral potem nekam iti, ti pa si še naprej gledal, dokler se slika ni prelevila v statični sneg. Meje tega spomina niso nič bolj resnične kot preplet vseh drugih shranjenih verzij – bolj se ti zdi kot besedilo, ki si ga bereš na glas, spreminjaš posamezne scene, manjše in večje podrobnosti glede na to, komu ga pripoveduješ. 

Takoj se ti pred očmi prikaže naslednji: z očetom stojita ob umivalniku, ti na pručki, on z nogami trdno na tleh. Oba imata po licih belo peno, ki jo z brivniki v dolgih trakovih vlečeta navzdol. Ta tvoj sicer nima britvice, vendar te to ne ovira pri natančnem oponašanju moškega poleg sebe. Takoj ko končata, splakneta peno v umivalnik, oče ti obraz obriše z brisačo. Potem brivnik poleg svojega odloži v lonček, celoten ritual te navdaja z veseljem. 

Problem nastane, ko čas prevrtiš nekaj let naprej in v kupu fotografij, ki si jih tvoj tesnobni jaz s seboj vzame na faks, najdeš sceno ob umivalniku zvesto ujeto. 

Pa naj bo na sliki karkoli, to, kar vidiš, je spomin. Skušaš določiti trenutek, v katerem je nekdo – najverjetneje mama – fotografijo posnel, in ne spomniš se ničesar drugega. Kaj je pripeljalo k njej? Kvečjemu znova začutiš premikanje plastike po gladkih licih, z vodo razredčeno peno v umivalniku. Na ogledalu vidiš nabrano roso. 

Ta fotografija je nekako postala predloga za resničnost, šablona za lažen spomin. Prvič si jo videl, ko si bil nekaj let starejši, nekdo ti jo je moral pokazati ali pa si se prikradel v omaro in naskrivaj kupe albumov odnesel v svojo sobo. Se vsega spomniš narobe? Izkrivljeno? Morda ima tvoj oče prav, več spominov si združil v enega. Rezultat nima smisla za nikogar drugega. 

Še preden si se odselil v Prago, doštudiral in končno odvrgel vse, kar te je povezovalo tako s krajem, kjer si odraščal, kot z lastno družino, si mislil, da nimata z mamo nič skupnega. Nimava se o čem pogovarjati. Ta stavek obračaš na jeziku, izrekaš ga kot urok, da bi se odtrgal. Od bolečine, stran od sramu, od vsega, česar se bojiš še danes. 

Vstaneš, s tal pograbiš majico, nategneš jo čez glavo. V kuhinji pristaviš kavo, in medtem ko čakaš, da je v posodo nakaplja vsaj za en lonček, sediš na leseni okenski polici in se naslanjaš na steno. Pred seboj vidiš dvorišče, velik atrij, po mreži razdeljen na vrtove, in zabetonirane površine parkirnih mest. Od tukaj lahko vidiš konice cerkvenih stolpov, predvsem pa še in še oken. 

Ko si bil majhen, ti je vsako okno, vsak odsev v njem, mogoče celo odsev tvojega okna v oknu nasprotne stavbe, predstavljalo novo možnost, kam zbežati. Gledati skoznje je pomenilo gledati v tuja življenja in vsaj za trenutek ne misliti na to svoje. Danes že veš, da če pogledaš dovolj podrobno, nekje znotraj vsake zgodbe in vsakega okna vedno najdeš popačen in zvit odsev samega sebe. Misliš si, da se te nekaj ne tiče, toda obenem se izza stekla k tebi vedno vrača vsaj tvoja senca. 

Spomniš se, kako je dedka na poletni dan leta 2007 iz stanovanja v najvišjem nadstropju bloka s socialnimi stanovanji odpeljal rešilec, ti pa si gledal z okna v tuji temni kuhinji in v odsevu uličnih svetilk opazoval svoj obraz. Niti na pamet ti ni padlo, da so dogodki prejšnjih tednov vodili prav na to mesto in da bi lahko zvoki, ki so se odbijali od sten in do tebe potovali skozi odprto okno in niz odprtih vrat, s seboj nosili več kot le zvok.