RECENZIJA / Anselm - Ko se film poda v iskanje barve, zemlje in tišine
Obisk Kieferjevega sveta
Wenders ni hotel narediti klasičnega dokumentarca z intervjuji in kronologijo, Anselm ni film o biografskih točkah, ampak o dotikih barve, zemlje, pepela, železa, zgodovine in spomina.
Ko ga gledamo, imamo občutek, da Wendersova kamera hodi po Kieferjevih monumentalnih ateljejih skoraj kot radovedni otrok, ki zre v kup razsutih svinčnikov, orjaške platnene konstrukcije ali polja, prekrita s posušenimi sončnicami. Včasih se približa teksturam tako blizu, da skoraj začutimo njihov vonj. Snemal je v 6K in s 3D tehnologijo, a tehnični presežki so zgolj orodje za nekaj intimnega: za občutek, da smo znotraj umetnine, ne pred njo. Tako hodimo skozi Kieferjeve prostore, ki so hkrati atelje, arhiv in nekakšna tiho žareča katedrala spomina na nemško preteklost.
Ko se srečata vizualna poeta
Wenders in Kiefer imata marsikaj skupnega. Oba sta otroka povojne Nemčije, oba se vse življenje ukvarjata s pomenom krajine, prostora in zgodovine, in oba se ne bojita tišine.
V filmu skoraj ni razlag. So samo kadri, ki dihajo. Wenders se vede kot poslušalec, kot nekdo, ki se spoštljivo premika med Anselmovi ogromnimi platni in polji svinčenih knjig, ki se jih ne upa dotakniti. Prav zato film ne deluje kot portret umetnika v klasičnem smislu, ampak kot portret načina gledanja. Ko gledamo, kako Wendersova kamera lebdi čez Kieferjeve monumentalne prostore, imamo občutek, da nam šepeta: »Poglej. Samo poglej. Ne potrebuješ razlage.«
Zemlja, ki govori
Anselm Kiefer je slikal in ustvarjal z materiali, ki so nosilci pomenov: z blatom, slamo, svincem, pepelom. V njegovih delih je zgodovina nečista, groba, rjasta, kot bi želela pokazati, da preteklost nikoli ni sterilna in Wenders to dobro razume. V filmu pusti, da materiali povedo svojo zgodbo. Pogosto so najlepši trenutki tisti, ko slišimo zgolj zvoke korakov po pesku ali šelestenje zaves ob jeklenih strukturah. Film se spremeni v nekakšno poetično arheologijo, kjer gledamo, kako se Kiefer sprehaja med svojimi lastnimi zgodbami.
Wenders še vedno rad tava
Čeprav gre za dokumentarec, je v njem čutiti Wendersovo klasično sanjavost. Njegova kamera še zmeraj zadržuje pogled malo predolgo, kot da bi hotela dati prostor tudi našim mislim. V Anselmu se prepozna režiser, ki je snemal ceste in angele nad Berlinom, samo da tokrat ne hodi po asfaltu, temveč po plasteh zgodovine in umetnosti.
Zakaj prav zdaj?
V času, ko svet beži v hitro potrošnjo podob, so Wendersovi filmi skoraj upor: počasen, melanholičen, tih in trpežen. Z Anselmom je ustvaril nekaj, kar je hkrati filmsko platno in razmišljanje o tem, zakaj pravzaprav sploh gledamo umetnost. Ne zato, da bi hitro razumeli, ampak da bi, vsaj za nekaj minut, tiho obstali.
