RECENZIJA / Arttu Tuominen – Na čistem

Arttu Tuominen v romanu Na čistem oblikuje kriminalno pripoved, katere težišče je v razkrivanju družbenih, političnih in etičnih razmer, iz katerih zločin vznikne. Bombni napad na LGBT-klub v Poriju je zasnovan kot zgolj učinkovit začetek zgodbe, hkrati pa tudi kot dogodek, ki na enem mestu izpostavi več ključnih napetosti sodobne družbe. Gre za porast nestrpnosti, vračanje skrajno desnih ideologij, ranljivost manjšin in globok razkorak med navidezno liberalno javno podobo družbe in njenimi prikritimi mehanizmi izključevanja. Roman zato ves čas deluje na dveh ravneh. Po eni strani sledi logiki kriminalne preiskave, po drugi pa vztrajno odpira vprašanje, kakšna skupnost proizvaja razmere, v katerih sovraštvo preraste v organizirano nasilje. V tem pogledu je Na čistem izrazito družben roman. Tuominen zgradi svet, v katerem je  nasilje skrajna, vendar notranje logična posledica dolgotrajnega kopičenja predsodkov  in ideološke radikalizacije. Njegov interes je usmerjen v storilca, po drugi strani pa tudi v celotno moralno atmosfero družbe. Ravno zato roman presega meje klasične kriminalke in se približa političnemu noiru, v katerem je preiskava iskanje resnice o posameznem dejanju, pa tudi način razbiranja razpada skupnega etičnega horizonta. Tuominen pri tem pokaže posebno občutljivost za mehanizme sodobnega sovraštva, ki ni več le odkrito nasilje na obrobju družbe, ampak sila, ki se hrani z družbenimi kompromisi in na videz nedolžnimi oblikami izključevanja.  

Osrednji lik Henrik Oksman je v takšno zasnovo vpet z veliko mero pripovedne premišljenosti. Njegov položaj nosi pomen na ravni karakterizacije, po drugi strani pa strukturira celotno etično logiko romana. Ker je osebno povezan z okoljem napada, je preiskava proces, v katerem se institucionalna dolžnost prepleta z intimno ogroženostjo. S tem Tuominen vzpostavi močan konflikt med javno funkcijo in zasebno resnico, med identiteto, ki jo je mogoče živeti, in identiteto, ki jo je treba skrivati. Oksman je zato zanimiv predvsem kot travmatizirani preiskovalec, kot figura notranje razcepljenosti, v njem se kaže ena osrednjih tem knjige, ki govori o tem, da nasilje ne prizadene le posameznikov, temveč tudi načine, kako sploh lahko obstajajo in obstanejo v skupnosti. Bralec nima občutka, da je voden proti moralnemu sklepu, ampak da se postopoma pomika skozi svet, v katerem postajajo povezave med strahom, ideološkim sovraštvom in javnim nasiljem vse bolj neizogibne. Največja vrednost romana je prav v povezavi med intimnim in političnim. Na čistem pokaže, da vprašanje identitete nikoli ni zgolj osebno in da vprašanje nasilja nikoli ni zgolj kazenskopravno. Oboje je vpeto v širše strukture moči in prav tako v kulturne predstave o normalnosti, v modele moškosti, v ideologije pripadnosti in izključitve. Tuominen zelo natančno razume, da lahko sodobna kriminalka postane polje resne družbene analize, kadar zločina ne obravnava kot izoliran incident, ampak  kot vozlišče zgodovinskih in političnih sil. V tem smislu roman učinkuje skoraj kot diagnoza časa, saj ne ponuja le napetega zapleta, ampak izrisuje duhovno in moralno topografijo skupnosti, ki ni več sposobna zaščititi vseh svojih članov enako.  

Nekoliko manj prepričljiv je roman tam, kjer bi moral bolj izrazito presenetiti na ravni same detektivske konstrukcije. Posamezne smeri razvoja zgodbe je mogoče mestoma slutiti prej, kot bi bilo idealno za popolnoma vrhunsko kriminalno zgradbo. Vendar ta omejitev ne prizadene bistva knjige. Njena prava moč ni v virtuoznosti zapleta, ampak v teži vprašanj, ki jih odpira  in v resnosti, s katero jih izpelje. Gre za temno, vsebinsko bogato in intelektualno ambiciozno delo, ki kriminalko razume kot obliko moralne in politične refleksije. Tuominen z njim  raziskuje  zločin in hkrati tudi krhkost civiliziranosti, zato je Na čistem roman, ki preseže raven žanrske učinkovitosti in postane resen literarni premislek o svetu, v katerem živimo.