RECENZIJA / Daaaaaali! - Preveč Dalija? Nikoli.
Toda če pričakujete biografski film, boste razočarani. Če pričakujete parodijo, boste zmedeni. Če pa se boste prepustili, da vam film ne ponudi ničesar dokončnega, boste morda naleteli na duhovito razgradnjo umetnika. Že uvod nas sooči s šalo, takoj opazimo, da je Dalí vedno nekdo drug; v filmu ga igra več različnih igralcev (med njimi Pio Marmai, Gilles Lellouche, Jonathan Cohen in Édouard Baer), ki si podajajo vlogo kot kostum. Film nikoli ne razloži, zakaj in prav to je ključ, Dalí ni oseba, temveč projekcija, množica brkov, teatralnih gest, zvenenja črk, odmevov ega in praznine. Ni lik, temveč učinek.
Film spremlja novinarko, ki poskuša posneti intervju z Dalíjem, toda snemanje se znova in znova prekine, preloži, razpade, saj Dalí nikoli ne pristane na navaden pogovor. Medtem čas ne teče linearno, prizori se ponavljajo, preskakujejo, nekateri se vračajo z manjšimi spremembami, kot bi gledali intervju, ki je ušel iz montaže v nezavedno. Kljub absurdu (ali prav zaradi njega), film ni ciničen. Dupieux se Dalíju ne posmehuje, temveč ga vključi v svoj svet, kjer stvari ne delujejo po pravilih vzroka in posledice, ampak po zakonitostih razpoloženja, ritma, ponavljanja in nerazložljivega. Dialogi so skopo odmerjeni, montaža namenoma čudna, svetloba skoraj klasično baročna. Nastane neka nenavadna lepota gledanja, ki je na trenutke meditativna, drugič čisto otročje igriva. V središču vsega pa ostaja vprašanje: Kdo je Dalí, če ga ni mogoče razložiti? Film ponudi en sam, dragocen odgovor: nihče, in hkrati vsi, Dalí je maska, ki se vedno malce spremeni, ko jo nekdo poskuša posneti.
Daaaaaali ali … Dadaaa? V tem smislu je film bolj dadaističen kot nadrealističen. Bolj Hugo Ball kot André Breton. Ne analizira nezavednega, ampak ga posnema v formi, ponavljanje brez razloga, fragmenti brez zaključkov, vsebina, ki se izmika. A ravno zato uspe najti nekaj resničnega, ne resnice o Dalíju, temveč resnico o njegovem učinku, kako je kot umetnik, performer in medijska osebnost spodkopaval vsakršen poskus, da bi ga kdo ujel. Čeprav gre za komedijo, smeh ni nikoli zbadljiv, je prej smeh znotraj zmede, nekakšno tiho soglasje med režiserjem in gledalcem, ki pomeni, da smo vsi del predstave. In da je Dalí pravzaprav tisti, ki jo režira, nekje iz onstranstva, kjer si še vedno kodra brke. Daaaaaali! je film, ki se morda ne bo usedel tistim, ki pričakujejo zgodbo, niti tistim, ki iščejo umetnostnozgodovinsko eksplikacijo. A za tiste, ki razumejo, da je Dalí že dolgo lastna karikatura, in ravno zato nedotakljiv, bo to verjetno eden najbolj unikatnih biografskih filmov, kar smo jih videli.
Je portret? Ne. Je performans o performansu. Film o tem, kako nas podoba pogoltne, če je ne nehamo hraniti. In v tem je morda najbližji samemu Dalíju.
