RECENZIJA / Emilia Perez - Opera o mafiji, identiteti in visokih petah

Ko narkokralj postane kraljica 

Odvetnici Rite (Zoe Saldaña) mafijski capo Manitas (Karla Sofía Gascón) zaupa precej nenavadno nalogo: pomaga naj mu zamenjati spol in identiteto, da se lahko dokončno izmuzne kriminalni preteklosti. In iz tega se rodi Emilia Pérez. Z istim stasom, a povsem drugačno življenjsko predstavo in gledalec kmalu sprejme neverjetno kot nekaj povsem normalnega. Nenadoma je samoumevno, da se nekdanji krvavi mafijski posli premikajo v petah in flamenko ritmih. 

Muzikal, ki se norčuje iz samega sebe 

Pesmi, koreografije in barvna paleta so pretirane, kot bi režiser gledalcu pomežiknil: »Vem, da veš, da je to preveč. Zato se sprosti in samo uživaj.« Pod bleščicami pa vseeno teče resno vprašanje: kaj pomeni na novo pisati lastno zgodbo? Emilia želi popraviti svoje grehe, si ustvariti novo življenje, obenem pa ugotovi, da se preteklost ne pusti tako zlahka zakopati pod cement in make-up. 

Audiard ostaja Audiard 

Čeprav film na trenutke spominja na latino telenovelo s proračunom Netflixove uspešnice, Audiard nikoli ne izgubi prepoznavne ostrine. Dialogi so polni malih dvoumnosti in kamera se rada ustavi na obrazih, ki razmišljajo nekaj povsem drugega, kot govorijo njihova usta. 

In ko si film na koncu privošči še skoraj moralno dezorientacijo – kdo je tukaj dober, kdo slab, kdo iskren in kdo le igra drugo vlogo? – se zaveš, da je to Audiard v svoji najbolj elegantni formi: naredil je spektakel, ki je hkrati tenkočuten premislek o identiteti, odpuščanju ter o tistem nejasnem hrepenenju, ki ga je pogosto lažje občutiti kot ubesediti.