RECENZIJA / Jakuta Alicavazovic - Veliki Nikoli več

Roman Veliki Nikoli več (v izvirniku Au grand jamais) francoske pisateljice Jakute Alikavazovic je delo, ki se izmika enostavni kategorizaciji, saj ne gre za klasičen roman o migraciji, niti ne za družinsko sago in ne za detektivsko zgodbo o izginotju, čeprav se dotika vseh teh ravni. Njegova temeljna gesta je bolj subtilna in hkrati zahtevnejša, želi namreč raziskati, kako se osebna in kolektivna zgodovina prenašata v obliki ponavljanj, ter kako literatura sploh lahko govori o tem, kar je ostalo brez jezika. V središču pripovedi je izginotje matere, vendar ta dogodek ni dramaturški vrh, je le izhodišče. Mati je že pred tem nekakšna odsotna prisotnost, je oseba, ki je ni mogoče v celoti ujeti v spomin, razlago ali psihološki portret. Pripovedovalka, njena hči, ne skuša razkriti skrivnosti v smislu dokončne resnice, temveč se giblje po robovih tega, kar je dostopno: drobci spomina, družinske anekdote in nedoslednosti. Roman s tem zavrne iluzijo, da je mogoče drugo osebo – še posebej starša – zares poznati, in predlaga drugačno etiko bližine, utemeljeno na sprejemanju nepopolnosti in neulovljivosti. Pomembna razsežnost romana je izseljenska izkušnja, vendar ta ni obravnavana kot zgodovinski ali politični dogodek, temveč kot dolgotrajen proces notranje preobrazbe. Mati je bila v prostoru nekdanje Jugoslavije priznana pesnica, po selitvi v Francijo pa se njeno pisanje postopoma umakne.

Ta izguba ni predstavljena zgolj kot socialni padec ali kulturna marginalizacija, gre za spremembo odnosa do jezika samega. 

Jezik, ki je nekoč omogočal izraz in priznanje, postane tuj in s tem se spremeni tudi subjektova zmožnost, da bi se artikulirala kot ustvarjalna oseba. Roman tu odpre vprašanje, ki presega individualno zgodbo, namreč, kaj se zgodi z identiteto, ko človek izgubi jezik, v katerem je lahko bil popolnoma navzoč? Slogovno je roman zadržan, počasen in izrazito repetitiven. Ponavljanje istih motivov, podobnih vprašanj in nepopolnih odgovorov je zavestna poetika, spomin v romanu ne deluje linearno, temveč krožno, saj se vrača k istim točkam, ne da bi jih razrešil. Takšna struktura posnema način, kako se v družinah, zaznamovanih z migracijo in prekinjenimi zgodbami, preteklost dejansko prenaša in to ne kot jasno pripoved, ampak kot vztrajen odmev. Bralec je tako povabljen, da izkusi nejasnost kot sestavni del pomena, ne kot oviro. Naslov Veliki Nikoli več deluje kot paradoks. Zveni kot absolutna izjava, skoraj kot zgodovinska prisega, a v romanu se prevede v intimno izkustvo, nikoli več ne bo popolne razlage, nikoli več ne bo neposrednega odgovora, nikoli več ne bo iste bližine. Ta »nikoli več« napoveduje sprejemanje omejitev, znotraj katerih je sploh mogoče misliti odnos do preteklosti. Roman s tem zavrne sentimentalnost in se namesto tega odloči za natančnost, ki je hkrati etična in estetska. V širšem kontekstu sodobne literature je Veliki Nikoli več mogoče brati kot kritiko časa, ki zahteva jasne zgodbe, razkritja in hitre identitetne oznake. Alikavazovic vztraja pri nasprotnem, pri zadržku in neodločnosti, njena literatura ponuja  prostor, v katerem lahko vprašanja ostanejo odprta brez občutka poraza. Prav v tem je intelektualna moč romana, saj pokaže, da resnica v literaturi ni nujno v razlagi, ampak v zvestobi izkušnji, ki je fragmentarna, nepopolna in pogosto nerazrešljiva.