RECENZIJA / Jonas Lüscher – Uročena usojenost

Roman Uročena usojenost nemško govorečega švicarskega pisatelja Jonasa Lüscherja sodi med tista sodobna literarna dela, ki zavestno zavrnejo linearno pripoved in raje gradijo pomen skozi razpršenost, prehajanje med časi ter nenavadne miselne preskoke. Lüscher, ki je že s prejšnjimi romani vzpostavil prepoznaven avtorski položaj pisatelja-esejista, v tem delu združi zgodovinsko refleksijo, filozofsko spekulacijo in pripovedno ironijo v tekst, ki se ne pusti brati kot zgodba o posamezniku, temveč kot diagnoza določene civilizacijske drže. Roman ni zasnovan okoli enega osrednjega zapleta, saj se razpira kot niz epizod, ki segajo od začetka 20. stoletja do domišljijskih podob prihodnosti. Bralec se giblje med zgodovinskimi prizori industrijskega razvoja, vojn in ideoloških zlomov ter futurističnimi projekcijami tehnološkega sveta, kjer razmerje med človekom in strojem postane vse bolj nejasno. Ta razpršenost ni naključna, Lüscher jo uporablja kot formalni ekvivalent ideje usojenosti, ki ni enkratna odločitev ali dogodek, temveč rezultat dolgih, pogosto nevidnih procesov.

Naslov Uročena usojenost že sam nakazuje temeljni paradoks romana.

Usoda tu ni razumljena kot nekaj mističnega ali vnaprej določenega v religioznem smislu, gre za učinek racionalnosti, ki se je sama zapletla v lastne konstrukte. Tehnologija, znanost in ekonomski sistemi, ustvarjeni z namenom napredka, postopoma prevzamejo značaj nečesa, kar deluje skoraj magično, saj je postalo preveliko, preveč razvejano, da bi ga posameznik še lahko zares nadzoroval. Lüscher tu ne zagovarja nostalgičnega vračanja v pred tehnološki svet, bolj pokaže, kako se racionalni projekti lahko preobrazijo v nove oblike očaranosti. Pripoved se pogosto ustavlja, zaide v esejistične digresije, uporablja ironijo in distanco kot način mišljenja, zgodovinske osebnosti in fiktivni liki se pojavljajo kot nosilci idej, kar še poudari občutek, da roman ne želi pripovedovati zgodb v klasičnem smislu, ampak misliti skozi literarno formo, kar pomeni, da je bralec postavljen v položaj aktivnega udeleženca, ki mora sam povezovati fragmente v začasne pomenske strukture. V ospredju ostaja vprašanje odnosa med človekom in njegovimi lastnimi iznajdbami. Lüscher ne ponuja enostavne kritike tehnologije, ampak pokaže, kako globoko je ta prepletena z našimi predstavami o smislu, delu, napredku in celo etiki. Stroji in sistemi v romanu so ogledala človeških ambicij in strahov, usoda, o kateri govori naslov, pa je v veliki meri samo ustvarjena in nastaja iz ponavljajočih se odločitev, iz slepe vere v učinkovitost in iz nezmožnosti, da bi si predstavljali drugačne poti. Kot literarno delo Uročena usojenost zavestno zavrne tolažbo. Ne ponuja jasnega zaključka niti moralnega nauka, temveč bralca pusti v stanju intelektualne nelagodnosti. Roman deluje kot kritična vaja v mišljenju, ki opozarja, da sodobna družba pogosto razume usodo kot nekaj zunanjega, čeprav jo v resnici proizvaja sama.