RECENZIJA / Karl Schlögel – Teror in sen. Moskva 1937

Poglavja knjige ustvarjajo panoramo mesta v letu 1937, Schlögel opisuje arhitekturne in infrastrukturne projekte, kot so gradnja moskovskega metroja, kanal Moskva–Volga in načrte za nove monumentalne zgradbe, ki naj bi poosebljale moč sovjetske države. Ti projekti so predstavljeni v tesni povezavi z vsakdanjim življenjem prebivalcev – s komunalnimi stanovanji, vrstami pred trgovinami, mestnim prometom, kulturo, gledališčem in literarnimi krožki. Moskva je prikazana kot živ organizem, ki raste in se spreminja, hkrati pa je prepredena s strahom, nadzorom, ki ga izvaja vseprisotni aparat represije. Osrednje poglavje knjige je posvečeno strelskemu poligonu Butovo, eni glavnih lokacij množičnih usmrtitev v letih 1937–1938. Schlögel natančno rekonstruira prostor, potek aretacij in način, kako je teror deloval kot birokratski mehanizem v samem središču države. Butovo je predstavljeno kot kraj, kjer se zgoščajo vsi nasprotni tokovi tistega časa – industrializacija in uničenje, vizija prihodnosti in sistematično brisanje ljudi. Vzporedno z opisom nasilja Schlögel Moskvo prikazuje kot mesto sanj, v katerem je oblast gradila simbolno podobo nove socialistične civilizacije. Metro s svojo arhitekturno razkošnostjo in ikonografijo postane tempelj modernosti, mestna arhitektura in propaganda oblikujeta novo estetiko, ki naj bi utelešala idejo socialistične utopije. Tudi vsakdanjik ljudi je prežet s to dvojnostjo, in medtem ko življenje poteka v ritmu kulturnih prireditev, delovnih zmag in političnih ritualov, je obenem prisoten strah pred aretacijami in izginevanji. Avtor razkriva, kako je bilo leto 1937 leto popolne zasičenosti z zgodovino, čas, v katerem se vsi procesi modernizacije in nasilja dogajajo hkrati, v katerem je Moskva postala prostor, kjer se srečajo načrti arhitektov, pisateljev, delavcev in uradnikov, ter prostor, kjer se ti isti ljudje znajdejo pod kolesjem represivnega aparata.

Teror se v knjigi ne pojavlja kot izredni dogodek, ampak kot vsakdanji okvir življenja, v katerem se gibljeta tudi kultura in umetnost. 

Schlögel sledi kulturnim plastem mesta, literatura, radio, časopisi in gledališče so prikazani kot del iste zgodbe. Avtor vključi pisatelje, kot sta Bulgakov in Platonov, ter pokaže, kako se umetniška ustvarjalnost in cenzura prepletata v istem prostoru in času. Vzporedno obravnava arhive, dokumente, dnevnike in uradne objave, s čimer ustvari natančno kroniko vsakdanjega življenja v Moskvi. Knjiga se konča z refleksijo o pomenu Moskve kot središča sovjetske civilizacije. V letu 1937 se ta civilizacija kaže kot polje skrajnih nasprotij, v njej se združujeta ideja o napredku in realnost množičnih likvidacij, projekt prihodnosti in razpad družbene varnosti. Schlögel skozi prostorsko in zgodovinsko analizo prikaže, kako so bile te nasprotne sile vtkane v samo strukturo mesta, v arhitekturo, vsakdanjo govorico, ulice in spomine prebivalcev. Teror in sen. Moskva 1937 je vsebinsko bogata in večplastna rekonstrukcija določenega zgodovinskega trenutka, v katerem se zgoščajo politični, kulturni in eksistencialni pomeni sovjetske modernosti. Schlögel predstavi Moskvo leta 1937 kot središče, kjer sta se sočasno uresničevali dve skrajnosti – kolektivna vizija prihodnosti in sistematične likvidacije:  v enem letu aretiranih okoli dva milijona ljudi, približno 700.000 jih je bilo pobitih, skoraj 1,3 milijona poslanih v taborišča in delovne kolonije.