RECENZIJA / Konec - Od genocida do apokalipse
Film je umeščen v podzemni bunker, kjer skupina ljudi (gre za pripadnike elite in njihovo osebje), čaka na katastrofo. Ta prostorska omejenost je na videz preprosta, a v resnici omogoči, da se vsak premik, vsak pogled napolni z metafizično težo. Če smo v Oppenheimerjevih prejšnjih delih občudovali, kako so dolgi kadri razgaljali psihološko resnico storilcev, tukaj isti pristop deluje kot zrcalo prihodnosti, namreč bunker postane prostor človeške eksistence, ki je ujeta v rituale, ki se nadaljujejo tudi zdaj, v času, ko zunaj svet izginja. Najbolj fascinantno pa je, da igralci, med njimi Tilda Swinton in Michael Shannon, niso prikazani kot klasični liki, ampak kot figure, ki se zavedajo svoje ujetosti. Njihovi gibi in njihovi pogovori, niso toliko del dramaturgije kot simulacije, gledalec ima občutek, da ne gleda zgodbe, temveč posnetek že prihodnjega časa. Če sta Oppenheimerjeva dokumentarca raziskovala, kako travma živi v jeziku in telesu ljudi, ki so jo povzročili ali utrpeli, tukaj raziskuje, kako strah pred prihodnostjo že strukturira našo sedanjost. Primerjava s filmskimi vizijami konca sveta je neizogibna. Pri Tarkovskem je apokalipsa vedno prežeta z duhovnim, konec sveta je priložnost za transcendenco, recimo, pri Hanekeju v filmu Beli trak, je konec sveta mrzla analiza razpada družbenih struktur, Lars von Trier, pa v Melanholiji izvede kozmično melodramo, kjer je apokalipsa hkrati katarza in estetska ekstaza. Oppenheimer v Koncu zavzame povsem drugačno izhodišče, prihodnost prikaže kot banalen, neskončen ritual, kot večerjo v bunkerju, ki se nikoli ne konča. Namesto spektakla dobimo dolgočasje, namesto eksplozije, kapljanje časa. In prav to je grozljivo. Oppenheimer s tem nakaže nekaj bistvenega, namreč konec sveta si danes ne zamišljamo več kot globalno katastrofo, ki nas bo vse enako doletela. Zamišljamo si ga kot razredni dogodek, kjer bodo eni zaprti v bunkerju, drugi pa zunaj. To je podoba sodobne neenakosti, privedena do njene skrajne točke. Film tako postane dokument našega časa, čeprav se izdaja za fikcijo. Ko se film konča, ostane občutek praznine in nelagodja. To ni katarza, ki bi nas očistila, temveč odsev, ki nas obsodi. Oppenheimer nam pove, da je prihodnost že tu, le da se je ne zavedamo, ker jo živimo kot počasno predstavo, ki jo imenujemo vsakdan. Konec je film, ki ga ni mogoče preprosto pogledati. Treba ga je prebaviti, prenašati, znova premisliti. To ni film, ki bi nam dal odgovore, ampak film, ki nas pusti z bolečim vprašanjem, kdo bo v bunkerju, ko pride konec in kdo bo zunaj.
