RECENZIJA / Luka Novak - Pariz na vse strani

Pariz na vse strani je osebna, duhovita in obenem eruditska knjiga Luke Novaka, nekakšen zemljevid spomina, speljan skozi ulice Pariza, njegove kavarne, metrojske linije in neštete zgodbe, ki jih mesto skriva v svojih plasteh. Novak ne opisuje Pariza kot mesta z razglednice ali bleščeče kulise, temveč kot živo bitje, ki diha, se stara, obnavlja in se neprestano spreminja, kot bi imelo svoj utrip, ritem, značaj. Z njim ima avtor poseben, skoraj družinski odnos, Pariz ni zgolj kraj, kamor se je nekoč preselil, temveč mesto, ki ga je posvojil in ki je posvojilo njega. Od svojega prvega potovanja s fičkom iz Ljubljane v zgodnjih sedemdesetih letih, ko je bil še otrok, do današnjega Pariza, prežetega s kolesi, digitalnimi kavarnami in vonjem po praženi kavi, Novak bralca vodi skozi petdeset let kulturnih, osebnih in civilizacijskih sprememb. Njegov pogled je obenem otroški in zrel, čudenje ob Eifflovem stolpu, radovednost ob prvem potovanju z metrojem, občutek začudenosti nad francosko lahkotnostjo in estetiko, vse to je vtkano v refleksije o umetnosti, arhitekturi, jeziku, glasbi in hrani. Pariz je pri njem prostor, kjer se spomini, ideje in podobe srečujejo in prehajajo drug v drugega, kjer se vsak sprehod lahko spremeni v mini esej o življenju, kulturi ali minljivosti. Knjiga prehaja med spomini, potopisom, kulturno zgodovino in esejistično meditacijo, a v resnici je predvsem ljubezensko pismo mestu, ki ga je zaznamovalo za vse življenje.

Novak piše z lahkotnostjo flâneurja, pariškega sprehajalca, ki zna iz vsakdanjih detajlov, zvoka metroja, okusa karamele Carambar, ustvariti mikrokozmos časa in prostora.

Njegov slog je prefinjen, duhovit in rahlo melanholičen, kot bi vsak stavek nosil sled pogovora, ki se je nekoč zgodil v pariški kavarni. Pariz na vse strani ni zgolj literarni sprehod po mestu luči, temveč topografija osebnega doživljanja sveta. V njem se zrcalita slovenska in francoska identiteta, dve kulturi, dve zgodovini, dve senzibilnosti, ena, ki išče pomen, in druga, ki uživa v trenutku. Novak ju združuje v eno pripoved, o potovanju, ki se nikoli zares ne konča, o mestu, ki postane del človeka in o spominu, ki se vrača, kot vonj po dežju, ki se dvigne s pariškega pločnika, ko ga obsije popoldansko sonce. To je knjiga o Parizu, toda še bolj o času, o tem, kako ga merimo skozi mesta, ljudi in poti, po katerih se vedno znova vračamo.