RECENZIJA / Maria - Operni rekvijem izgube

Larraín ponuja kontemplativen pogled na zadnje leto Callasinega življenja v pariškem umiku, stran od odrov, v praznini brez glasu, med stenami njenega stanovanja. Filmski jezik Maríe je izrazito asketski, kamera Eda Lachmana lebdi nad interierji z nekakšnim melanholičnim dostojanstvom, medtem ko Larraín in scenarist Steven Knight zavračata narativ linearne pripovedi in raje izpisujeta fragmentarno elegijo, ki niha med spomini in intimnimi rituali izgubljene umetnosti. Maria Callas, ki je svoj obstoj definirala skozi glas, je zdaj oropana najgloblje oblike izraza, opera je postala odmev, ki ga sliši le še ona sama. Angelina Jolie je presenetljivo zadržana, a s tem izjemno natančna v upodabljanju ženske, ki se lomi pod težo lastnega mita. Film ne ponuja spektakularnih retrospektivnih utrinkov slave, ne romantizira Callasine zveze z Aristotelom Onassisom, niti ne podaja jasnih psiholoških razlag njene osamljenosti. Namesto tega režiser postavi gledalca v pozicijo tihega opazovalca, skoraj kot da bi bil priča ritualu umiranja operne legende. María postane tudi zgodba o tem, kaj pomeni biti umetnik, ko umetnosti ne moreš več ustvarjati. María ni film, ki bi nagovarjal množice, zahteva čas, potrpežljivost in razpoloženje za počasno, skoraj duhovno potovanje v notranji svet ženske, ki je izgubila svojo funkcijo, a ni izgubila dostojanstva. Gre za rekvijem, ki ne išče katarze, temveč zgolj priznanje izgube kot neizogibnega konca umetniškega bivanja.