RECENZIJA / Mary Beard - Rimski cesar
Beardova ne piše tradicionalnih biografij rimskih vladarjev, namesto naštevanja posameznih življenj in dogodkov zastavlja temeljno vprašanje: kaj je pomenilo biti rimski cesar? Nanj odgovarja z izjemno širokim naborom virov, od antičnih zgodovinarjev in uradnih napisov do drobnih arheoloških sledi, anekdot in celo govoric, ki so krožile po rimskih ulicah. Prav ta zavest, da je podoba cesarja nastajala v prepletu resnice in fikcije, je ključno izhodišče knjige. Že v prologu, v znameniti »večerji z Elagabalom«, bralec začuti pristop, ki definira bistvo napisanega, Mary Beard namreč pretirane, groteskne zgodbe o sirskem najstniškem cesarju razstavi kot zgodovinsko gradivo, ki bolj kot o samem vladarju govori o Rimljanih, njihovih strahovih, predstavah in pričakovanjih. Elagabalove ponarejene jedi in cvetlični plazovi niso le senzacionalistični okraski, temveč povečevala, skozi katera Beardova prikaže naravo rimske avtokracije, to je nevarnost neomejene oblasti, zamegljenost med resničnostjo in videzom ter zmožnost, da cesarjev dvor hkrati fascinira in straši.
Knjiga premišljeno združuje drobne prizore vsakdanjega življenja (kaj so cesarji jedli, kako so potovali, kdo so bili njihovi ljubimci in zdravniki) z razpravo o strukturah oblasti, o vlogi senata, vojske in dvornih omrežij. V nasprotju s klišejsko predstavo o cesarjih kot sadističnih psihopatih, Beardova pokaže, da je bil rimski imperij preveč kompleksen, da bi ga lahko vzdrževala zgolj kaprica norca na prestolu. Hkrati pa ne relativizira okrutnosti, saj je bil umor dejansko temeljni mehanizem prenosa oblasti, cesarska palača pa prizorišče stalnih zarot. Značilna odlika pisanja je tudi primerjalna dimenzija, saj beardova z natančnimi analogijami – od Imelde Marcos do britanske kraljeve družine – izpostavi, da mitologiziranje in demoniziranje vladarjev ni specifično rimsko, temveč univerzalna družbena praksa. Bralec se ob tem nehote zave aktualnosti, saj so rimski cesarji v marsičem zrcalo današnjih debat o oblasti, javni podobi in politiki kot spektaklu. Rimski cesar je zato več kot zgodovina. Je premislek o moči pripovedi, o vlogi govoric in pretiravanja v oblikovanju podobe oblasti, pa tudi o krhki meji med realnostjo in njeno interpretacijo. Mary Beard se izogne tako senzacionalizmu kot suhoparni učenosti in s tem ustvarja delo, ki bo nagovorilo tako strokovnjake kot širšo javnost. V dobi, ko zgodovina pogosto služi kot poligon za politične spore in površinske analogije, Beardova ponuja dragoceno lekcijo, da so bili cesarji resnične zgodovinske osebe, njihova moč in dediščina pa živita predvsem v načinu, kako so jih Rimljani, in tudi mi danes, upodabljali, razumeli in presojali.
Ocena: Rimski cesar je izjemna sinteza, ki bo postala obvezno čtivo za vsakogar, ki ga zanima ne le rimska zgodovina, temveč tudi razmislek o samodrštvu in njegovih predstavah skozi čas.
