RECENZIJA / Rimini - Ko aplavz izzveni
Film je videti kot galerija propadanja, zapuščene hotelske sobe, v katerih se je čas ustavil in Richie, ki se trudi ohranjati podobo zvezdnika, čeprav njegovo telo in glas že dolgo izdajata drugačno resnico. Seidl nikoli ne sodi, a tudi ne olepšuje. Njegova kamera je neusmiljena, skoraj rentgenska, v njej je Richie hkrati groteska in figura, ki ji ne moremo odreči človečnosti.
Ko se pojavi hči (Tessa Göttlicher), ki od očeta zahteva ne toliko čustev kot denar, film prestopi v boleče polje družinske zapuščine. Brez patosa, brez velikih čustvenih izbruhov, samo hladna, neizprosna ekonomija odnosov. Prav v teh trenutkih Seidl pokaže svojo moč, Rimini je tako film o razpadu, a tudi o čudaški trdoživosti. Richie Bravo je odvečna figura, hkrati pa neuničljiv, preživetje je njegovo naravno stanje. Seidl nas ne vabi, da bi ga ljubili ali obsojali, vabi nas, da bi ga gledali. In prav v tem gledanju se zgodi neprijetno prepoznavanje, Richie je morda karikatura, a je tudi ogledalo. Gre za enega najmočnejših Seidlovih filmov zadnjih let, delo, ki združuje njegovo fascinacijo z banalnim in njegovo sposobnost, da v banalnem odkrije nekaj univerzalnega. Rimini je hkrati mračen in absurdno smešen, brezizhodno tragičen in nenavadno nežen. Film, ki te ne nagradi z olajšanjem, temveč z občutkom, da življenje, kljub razkroju, nekako vztraja. Kot Richie na odru, ki poje, čeprav skoraj nihče več ne posluša.
