Foto: IMDb (film Rimini)
RECENZIJA / Rimini - Ko aplavz izzveni
Uredništvo Beletrina Digital26. avgust 2025
Ulrich Seidl se z Riminijem vrača k svojemu najbolj značilnemu registru, hladnemu, a obenem boleče intimnemu opazovanju ljudi, ki so na robu tako lastnih življenj kot zgodovine. Lokacija je skoraj klišejska in zato popolna, zimski Rimini, brez turističnega blišča, s praznimi hoteli in mokrimi promenadami, ki bolj kot morje dišijo po razkroju. V tem prostoru Seidl naslika portret Richieja Brava (Michael Thomas), nekoč slavnega pevca lahkotnih šlagerjev, zdaj pa človeka, ki se preživlja z nastopi pred upokojenci in z občasno prodajo lastnega telesa upokojenim damam.
Film je videti kot galerija propadanja, zapuščene hotelske sobe, v katerih se je čas ustavil in Richie, ki se trudi ohranjati podobo zvezdnika, čeprav njegovo telo in glas že dolgo izdajata drugačno resnico. Seidl nikoli ne sodi, a tudi ne olepšuje. Njegova kamera je neusmiljena, skoraj rentgenska, v njej je Richie hkrati groteska in figura, ki ji ne moremo odreči človečnosti.