RECENZIJA / Seme svetega figovca - Anatomija represije
Zgodba spremlja Imana (Misagh Zare), novopečenega sodnika revolucionarnega sodišča, ki se zaplete v spiralo paranoje, potem ko se v državi razplamtijo protesti in ko skrivnostno izgine njegova službena pištola. Družinski dom, ki bi moral biti prostor intime, se preobrazi v utesnjen oder nezaupanja in strahu, medtem ko se resnični posnetki uličnih demonstracij zoper režim vpletajo v fikcijsko pripoved. Na ta način Rasoulof zgradi dramaturgijo, ki se hkrati napaja iz fikcije in dokumentarne resničnosti, ter film spremeni v pretresljiv zapis časa.
Čeprav je film globoko zakoreninjen v iransko politično realnost, njegovo sporočilo presega geografske meje. Gre za univerzalno alegorijo o tem, kako totalitarna oblast prežema vsakdanje življenje, kako sum in represija uničujeta odnose in kako se politika naseli v najintimnejše sfere družine. Rasoulof prikaže, da avtoritarni sistem ne razkraja le javnega prostora, ampak tudi ljubezen, zaupanje in bližino.
Seme svetega figovca je film, ki ga je treba gledati z zavestjo, da je nastal v okoliščinah, kjer umetnost pomeni tveganje za življenje. Njegova dolžina in pripovedna gostota sta lahko zahtevni, a ta teža je obenem odsev resničnosti, ki jo film portretira. Gre za delo, ki presega okvir umetniškega izdelka in se razkriva kot manifest, kot pričevanje in kot opomin, da je filmski medij še vedno lahko prostor resnice in odpora.
Rasoulof s tem filmom nadaljuje tradicijo iranskega avtorskega filma, ki ga zaznamujejo imena, kot so Abbas Kiarostami, Jafar Panahi in Asghar Farhadi, a obenem zavzame drugačno, bolj radikalno držo. Medtem ko Kiarostami odpira prostor za poetično kontemplacijo, Panahi uporablja ironijo in subtilno subverzijo, Farhadi pa mojstrsko secira moralne dileme sodobnega človeka, Rasoulof ustvarja neposreden politični udarec, film, ki ga ni mogoče brati brez zavesti o represivnem kontekstu, v katerem je nastal. Rasoulofovo delo trešči kot kamen skozi steklo, glasno, nevarno in obenem nujno. V tem smislu Seme svetega figovca ni le film, ampak zgodovinski dokument in etična gesta, ki potrjuje, da lahko umetnost kljub vsem omejitvam ohranja moč resnice.
