RECENZIJA / Sergio Ramirez - Tongolele ni znal plesati

Roman Tongolele ni znal plesati Sergia Ramíreza je literarno delo, ki se zavestno naslanja na tradicijo kriminalnega romana, vendar jo uporablja predvsem kot sredstvo za razgaljanje politične in moralne realnosti sodobne Nikaragve. V ospredju je vprašanje, kako oblast preoblikuje družbo do točke, ko nasilje, strah in laž postanejo vsakdanja administrativna praksa. Ramírez piše kriminalke zato, da bi bralcu omogočil vstop v sistem, v katerem je zločin postal strukturna danost. Osrednji lik, nekdanji policijski inšpektor Dolores Morales, deluje kot moralno načeta, a še vedno lucidna zavest v razkrojenem svetu, njegova preiskava ni več usmerjena k razkritju resnice v klasičnem smislu, saj je resnica v represivnem sistemu znana, a nezaželena. Morales je priča družbi, v kateri institucije legitimirajo nasilje in v kateri se meja med zakonitostjo in kriminalom izbriše. Njegova vloga je, da bi v takšnem istemu preživel, pri tem pa ohranil vsaj ostanek osebne integritete. Prav ta razlika med individualno etiko in kolektivno pokvarjenostjo daje romanu notranjo napetost, ki presega žanrske okvire.

Eden najmočnejših elementov romana je lik Tongoleleja, šefa represivnega aparata, ki je zgrajen kot kompleksen, fascinanten lik. 

Njegova brutalnost je hladna, premišljena in prežeta z občutkom lastne zgodovinske vloge, po drugi strani pa mu Ramírez podeli psihološko globino, ki bralca sili v nelagodje, saj zlo ni predstavljeno kot anomalija, ampak bolj kot logična posledica oblasti brez nadzora. Tongolele ni pošast od zunaj, Tongolele je produkt sistema, ki nagrajuje lojalnost, cinizem in sposobnost nasilja. Prav ta literarna odločitev prepreči, da bi roman zdrsnil v pamflet, saj ne ponuja enostavnega moralnega razbremenjevanja. Posebno težo romanu daje dejstvo, da se opira na zelo konkretne zgodovinske dogodke, zlasti na nasilno zatrte proteste leta 2018. Ramírez se zavestno giblje na robu med fikcijo in resničnostjo, ta bližina realnega, pa daje pripovedi izjemno avtentičnost, hkrati pa zahteva visoko stopnjo literarne discipline, da besedilo ne zdrsne v poročilo ali obtožnico. Avtor to nevarnost preseže z ironičnim tonom, črnim humorjem in z zgradbo romana, ki ostaja pripovedno napeta. Realni dogodki niso zgolj ozadje, saj postanejo organski del sveta romana, v katerem nasilje ni izjemen dogodek, bolj ponavljajoč se vzorec. Pomemben vidik romana je tudi prikaz oblasti kot nečesa skoraj mističnega, prežetega z ezoteriko, rituali in simboli. Ta element se zdi kot literarni komentar politične realnosti, v kateri se moč legitimira z mešanico strahu, ideologije in kvazireligioznega diskurza. Oblast v romanu je represivna, pa tudi groteskna, kar ustvarja posebno atmosfero absurda in prav v tem prepletanju brutalnosti in groteske se kaže Ramírezova mojstrska ironija, ki omogoča distanco, ne da bi zmanjšala resnost prikazanega nasilja. Roman zahteva pozornega bralca, saj ne ponuja hitrega katarzičnega razpleta ali jasnega zmagoslavja pravice. Njegova moč je v postopnem razkrivanju mehanizmov oblasti in v vztrajnem prikazu družbe, ki se je naučila živeti z represijo kot normalnim stanjem. Tongolele ni znal plesati je zato predvsem politični roman v najžlahtnejšem pomenu besede, je literarna raziskava sveta, v katerem so moralne kategorije izkrivljene, resnica nevarna, spomin pa edina oblika odpora.