RECENZIJA / Uwe Timm - Opazovalec ptic

Opazovalec ptic Uweja Timma je roman o Christianu Eschenbachu, nekdanjem podjetniku, ki se po osebnem, poslovnem in moralnem zlomu umakne na samotno severnomorsko otočje Scharhörn nad Hamburgom, kjer dela kot oskrbnik ptic. Njegovo življenje je zreducirano na opazovanje, rutino, veter, plimovanje, ptice, knjige in spomin. Roman se začne z napovedjo obiska njegove nekdanje ljubimke Anne, ta prihod pa odpre celotno preteklost: zakon, prijateljstvo, afero, krivdo, željo, izdajo in razpad življenja, ki je nekoč delovalo stabilno. Timm gradi roman kot počasno rekonstrukcijo človeka, ki je izgubil družbeni položaj, ekonomsko varnost, ljubezensko gotovost in notranji mir. Njegova izolacija je prostor premisleka, samokaznovanja in poskusa, da bi lastno življenje spremenil v predmet opazovanja. Prav opazovanje je osrednja intelektualna kategorija romana. Eschenbach opazuje ptice, plimovanje, vreme, lastne misli, spomine in nekdanje odnose. Vendar opazovanje nikoli ni popolnoma nedolžno. Gledati pomeni tudi izbirati, interpretirati, racionalizirati in pogosto bežati pred neposredno odgovornostjo. Timm zelo natančno pokaže človeka, ki zna izjemno dobro analizirati svoje življenje, hkrati pa mu prav ta sposobnost analize ne prinese odrešitve. Roman je zato pronicljiva študija razkoraka med inteligenco in zrelostjo. Eschenbach veliko razume, vendar razumevanje ne popravi škode, ki jo je povzročila želja. Ljubezenska zgodba z Anno je v romanu obravnavana z veliko moralno resnostjo. Afera ni predstavljena kot romantična osvoboditev, ampak kot dogodek, ki razdre mrežo odnosov, prijateljstva, zakona in samopodobe. Timm piše o erotiki kot sili, ki človeka razkrije. Želja v romanu ne deluje površinsko, ampak razkrije skrite praznine, narcizem, lakoto po potrditvi in nemoč pred lastnimi impulzi. Anna je zato več kot nekdanja ljubimka. Je figura vrnitve preteklosti, ki je Eschenbach ni nikoli zares predelal. Njen prihod na otok poruši njegovo navidezno distanco in vse, kar je poskušal spremeniti v spomin, ponovno dobi telesno in emocionalno prisotnost. Roman zelo dobro pokaže, da človek preteklosti ne zapusti samo zato, ker se fizično umakne. Otok je odmaknjen, vendar zavest ostane naseljena z ljudmi, ki jih je izgubil ali ranil. Avtor nakaže tudi povezavo z Goethejevimi Izbirnimi sorodnostmi, ki so jo poudarjali tudi tuji in nemški kritiki. Timm prevzame motiv izobraženih ljudi, ujetih v razmerja med željo, prijateljstvom, zakonom in moralno odgovornostjo.

Pri njem ta klasična struktura dobi sodobnejšo obliko, namesto aristokratskega sveta nastopi pozna meščanska, intelektualna in ekonomsko izčrpana generacija, ki ima veliko refleksije, veliko kulturnega kapitala in zelo malo resnične orientacije. 

Eschenbachov poslovni zlom zato ni samo biografski podatek. Je znak propada življenjskega modela, ki je verjel v racionalnost, uspeh, načrtovanje in samonadzor. Ko se ta model zruši, ostane človek, ki zna še vedno misliti, brati in opazovati, vendar ne zna več sestaviti lastnega življenja. Roman je v tem smislu tudi kritika samozavesti izobraženega srednjega sloja. Timm pokaže na ljudi, ki govorijo jezik kulture, morale in analize, a ostajajo ranljivi za iste iluzije kot vsi drugi. Posebno vlogo ima otok Scharhörn. Njegova izolacija ni dekorativna. Tam odpadejo družbeni hrup, karierne vloge, mestna dinamika in običajni mehanizmi samopotrjevanja. Ostanejo vreme, živali, voda, telo in misli. Ta prostor prisili Eschenbacha v počasnost in prav zaradi tega roman pogosto učinkuje kontemplativno, mestoma skoraj asketsko. Timm piše o človeku, ki je iz sveta akcije prešel v svet opazovanja. Ta premik ima svojo lepoto, vendar tudi svojo dvoumnost, saj opazovanje lahko pomeni zbranost, lahko pomeni tudi umik iz življenja. Eschenbachovo varovanje ptic je tako oblika eksistence po porazu. Ptice v romanu predstavljajo red, ki ga človek lahko opazuje, ne more pa ga popolnoma posedovati. Njihovo gibanje, selitve in ritmi ustvarjajo kontrast z Eschenbachovo ujetostjo v lastno preteklost. Roman ima izrazito refleksivno strukturo, v njem se prepletajo spomini, filozofske asociacije, biblijski motivi, Goethejeve navezave, sociološka razmišljanja o intimnosti in notranji monologi človeka, ki poskuša svoje življenje razložiti samemu sebi. Nekateri kritiki so prav v tej refleksivnosti videli največjo vrednost romana, drugi so mu očitali preveliko hladnost in intelektualno težo. Ta očitek ima nekaj osnove, saj Timm včasih svoje like res obremeni z veliko analitičnega govora, po drugi strani pa je ravno ta preobremenjenost del psihologije romana. Eschenbach je človek, ki se pred bolečino brani z razlagami, njegova miselnost je nenehno aktivna, ker tišina brez interpretacije postane nevarna. Roman zato ni samo zgodba o izgubljeni ljubezni, ampak tudi zgodba o človeku, ki skuša z razumom obvladati tisto, kar je bilo v njegovem življenju iracionalno. Najbolj zanimiva kritična točka knjige je prav ta napetost med željo in razlago. Timm kaže, da intelektualna sposobnost ne zagotavlja etične jasnosti, saj nekdo lahko pozna literaturo, filozofijo, zgodovino in teorijo odnosov, pa še vedno ne razume dovolj dobro posledic lastnih dejanj. To daje romanu trpko zrelost. Ljubezen v Opazovalcu ptic nima mladostne odprtosti. Ima težo ponovitve, izgube in poznega razumevanja. Eschenbachovo srečanje z Anno je soočenje s tem, kar je ostalo nerazrešeno, roman zato najbolje deluje kot študija pozne zavesti, ki je zavest človeka, ki zna svojo zgodbo pripovedovati, analizirati in kulturno umestiti, vendar je ne more več spremeniti. Njegova inteligenca je velika, njegova svoboda omejena. V tem je Timmova najbolj pronicljiva misel.  Opazovalec ptic je zato zahteven in zelo reflektiran roman o krivdi, želji, samoprevari, opazovanju in poznem poskusu, da bi človek v ruševinah lastnega življenja našel neko obliko smisla.