Retro prihodnost: Zakaj Gen Z ljubi preteklost, ki je nikoli ni bilo

Ena najbolj nenavadnih lastnosti digitalno rojene generacije, torej tistih, ki so prišli na svet že obkroženi s pametnimi telefoni, algoritmi in wi-fi povezavo, je njihova nostalgija. Ne nostalgija v klasičnem smislu, za otroštvom, domom ali za časom, ko je bil svet manj zapleten, gre za nostalgijo brez spomina, za sentimentalno hrepenenje po preteklosti, ki je niso nikoli izkusili. Če je bila nostalgija za naše stare starše povezana z resničnimi predmeti, recimo rumenimi fotografijami, zbledelimi listi pisem, babičinimi recepti … je danes pogosto posredovana skozi digitalne filtre.

Ko se Gen Z na TikToku oblači v obleke iz 90-ih in uporablja VHS-filtre na videoposnetkih, ne obuja spominov, ampak jih šele ustvarja. 

To je nostalgija kot rekonstrukcija, kot estetska vaja, ki posnema občutje, ki ga nikoli ni bilo. Zakaj bi nekdo, rojen leta 2005, hrepenel po estetiki leta 1985? Odgovor ni v samih osemdesetih, temveč v tem, kar predstavljajo, omejenost, končnost, materialnost. Tisto, česar digitalno rojeni ne poznajo. VHS kaseta, ki jo lahko previješ samo naprej ali nazaj, glasba, ki jo je bilo treba kupiti na CD-ju, telefonski pogovor, ki je bil prekinjen s piskom linije, ko je nekdo drugi dvignil slušalko. Te 'meje' so v njihovi domišljiji postale sinonim za pristnost. V dobi neskončne pretočnosti in takojšnje dostopnosti vsega, od najnovejše pesmi do serije iz 70-ih, se pojavi paradoks, nikoli namreč ni ni bilo lažje živeti v sedanjosti, a hkrati nikoli ni bilo manj zaupanja v to sedanjost. Nostalgija je tako postala strategija, kako ustvariti občutek realnosti tam, kjer ga sedanjost ne ponuja. Trenutni trendi v modi to potrjujejo. Vintage trgovine, ki so bile včasih zatočišče hipijev ali študentov brez denarja, so zdaj prostori, kjer se ustvarjajo nove identitete. Gen Z se oblači v kavbojke z visokim pasom, nosi prevelike puloverje in pije kavo iz termosk, ki so jih nekoč nosile njihove mame na sindikalne izlete. Ironično? Nedvomno. A hkrati tudi precej resno, saj si s tem mladi prilaščajo vizualni jezik časa, ki ga niso živeli in ga prevajajo v lasten izraz. Ko se oblečejo v estetiko nečesa, kar jim je tuje, ustvarjajo lasten mit. Mit o generaciji, ki si lahko izbere, katero preteklost bo podedovala. Če prihodnost obljublja samo podnebne krize in algoritmično nadzorovano življenje, je vsaj preteklost mogoče zmontirati po meri. Fenomen se še bolj razkrije v filmski in glasbeni kulturi. Netflixova uspešnica Stranger Things je globalna senzacija ne le zaradi pošasti iz druge dimenzije, ampak predvsem zaradi svoje zavezanosti osemdesetim. Neonke, sintetizatorji, walkie-talkie postaje, vse to mlade gledalce vabi v svet, v katerem nikoli niso živeli, a ga zdaj ljubosumno posvajajo kot svojega. Enako se dogaja v glasbi. Hip hop kanali, kjer je ozadje namenoma obarvano v 'retro prasketanje', imajo milijone poslušalcev. Mladi poslušajo vinilke, ki jih niso nikoli poznali kot primarnega medija, ker jim dajo občutek rituala, materialnosti, počasnosti. Spomnim se sinovega prijatelja, rojenega leta 2002, ki mi je razlagal, kako nostalgičen občutek ima, ko da ploščo na gramofon. Seveda ga nikoli ni videl pri svojih starših, a ga je TikTok naučil, da je to občutek, ki ga je vredno imeti. Generacija Z nostalgije ne podeduje, ona jo v resnici proizvaja. Če je bila nostalgija nekoč pasivna, povezana z izgubo časa, je zdaj aktivna. Gre za zbiranje fragmentov zgodovine, ki se jih da oblikovati v samosvoje identitetne kolaže. Ena skupina sanjari o devetdesetih rave zabavah, čeprav nikoli ni plesala na techno v industrijski hali, druga se zateka v viktorijanske obleke in čajanke, ki obstajajo predvsem na Instagramu. To ni nostalgija kot bolečina po izgubljenem, ampak nostalgija kot izbira. Kot identitetna garderoba, v kateri si vsak dan lahko izbereš, katero preteklost boš oblekel. Sam sem bil pred kratkim čisto na kratko na zabavi, katere se je udeležil moj sin, kjer je skupina 20-letnikov praznovala rojstni dan s temo leta 2000. Vsi so imeli na sebi oblačila, ki sem jih jaz dejansko nosil v srednji šoli, to so na primer karirane srajce, nizke kavbojke in frizure, ki bi morale ostati v letu 2003. Ko sem jim rekel, da sem to res doživel, so me pogledali skoraj z usmiljenjem, kot da sem hodil po zemlji dinozavrov. Njihova 2000-ta niso bila moja. Bila so boljša, čistejša, estetsko dovršena verzija časa, ki se ga spominjam predvsem po neprijetnih pubertetniških mozoljih in diskmenih, ki so nonstop preskakovali. To je bistvo fenomena, njihova nostalgija ni vezana na zgodovino, ampak na fikcijo zgodovine. Na mit, ki ga ustvarijo algoritmi, filmi in stare fotografije brez konteksta. Psihologi bi rekli, da gre za generacijo, ki je odrasla brez jasnega občutka prihodnosti.

Če si rojen v času finančnih kriz, napovedi velikih podnebnih sprememb in neprestanega tehnološkega pospeševanja, je prihodnost vse prej kot vabljiva.

V takšnem svetu je preteklost, celo izmišljena preteklost, najvarnejša točka. A mislim, da gre še za nekaj več, namreč nostalgija je tudi oblika upora proti neskončni sedanjosti. Ko se vse odvija v realnem času, ko je vsak trenutek arhiviran, lajkan in shranjen v oblaku, je osvobajajoče vstopiti v čas, ki ga nisi živel. Ki je prav zaradi tega odporen proti hiper-dokumentiranosti. Generacija Z si je izmislila novo vrsto nostalgije, nostalgijo brez spomina. Gre za čudovit paradoks, hrepeneti po nečem, kar nikoli ni bilo tvoje in si ga kljub temu lastiti kot nekaj najbolj intimnega. Nostalgija je postala poligon domišljije, nekakšen začasni dom v svetu, ki je prehiter, preveč digitalen in premalo otipljiv. In mogoče, mogoče … bodo ti mladi, ko bodo nekoč stari, res imeli svojo pristno nostalgijo. Ne za kasetami, vinili ali VHS-filtri, ampak za trenutki, ko so sredi algoritmičnega kaosa izbirali svojo najljubšo preteklost. 

***

Refleksija predstavlja introspektiven pristop k raziskovanju lastnih čustev, odzivov in spoznanj. Je prostor, kjer avtorji delijo svoje osebne misli, občutke in izkušnje. Vabljeni, da se skupaj z njimi poglobite v razmišljanje.