Rim

01

Hodim ob bregu Tibere, nekaj korakov za nuno. Ob njeno črno ogrinjalo udarja veter. Zagotovo ji je vroče, pomislim, a vsaj ne razmišlja o kožnem raku. Sprašujem se, ali tudi ona ob močnejših sunkih vetra zapre oči in se nasmehne njegovemu nastopaštvu. Nemara pusti oči odprte in se namrgodi. Iz njene drže in načina hoje sklepam, da je njen pristop do boga in vetra resen.  

Hodim nekaj korakov pred »Mornarjem«. (Ne vem, ali je to njegov poklic, a pustim si užitek vzdevkov.) Je brez majice, njegovi sandali pa drsajo po razbeljenih tleh. Glasno pozdravi znanca na motorju, s čimer prikliče tudi moj pogled. Prestrežem njegov nasmeh, namenjen motoristu, ki razkrije popolnoma simetrične in skorajda modro bele zobe, med katerimi ni vidnih mej. Zagledam se v njegova rdeča ramena in bele dlake na prsih – nenavadno prijazen prizor. Niti on ne razmišlja o kožnem raku; opekline bo hladil s pločevinko piva.